neli

12. december, 2010. Zdaj, ko ležim na mehki, udobni postelji in uživam, sicer ves utrujen od lovljenja metuljev in preganjanja ptičev, se mi zdi ta dan že daaaaleč nazaj, v enem izmed mojih prvih življenj. A takrat … takrat to pač le ni bil povsem navaden dan.

Tina je že namreč kar nekaj časa iskala družico za svojega Vuccinija. Kljub temu me ni skrbelo. Sit sem bil, toplo mi je bilo, zunaj se sicer nisem rad zadrževal, morda zato, ker smo živeli v 3. nadstropju, vendar mi res, res ni nič manjkalo.  Nekateri (beri Tina) so mislili, da mi. Bejba! Kakšna bejba! Mar maček s tako lepo košato oranžno dlako res potrebuje bejbo, zaradi katere bo na koncu le osivel? Ne, mislim, da ne! Pa se je klub mojim praskajočim nasprotovanjem, da še ene »babe« pa že ne bomo imeli pri hiši, zgodilo. Glede črne mačke si je jeseni Tina premislila, toda pozimi jo je premamila mala, majcena siamka. Že dolgo si jo je želela. In nisem ji mogel oporekati. Še mene so prepričale tiste modre, nadvse ljubke oči. Pa je prišla. Zimski veter je bril okoli vogala, ko se je gospodična Pomembna pripeljala v Moji mačji škatli.

»Živjo!« je hodila proti meni z majhnim polomljenim repkom. Živjo?! Kakšen živjo! »Phhh, izgini!« sem ji zabrusil, medtem ko so vame strmeli trije pari zaskrbljenih človeških oči. Iris, Tina in Tit. Ne, nisem si mogel pomagati, da je ne bi skušal nagnati iz stanovanja, ko je Tina navdušeno zakrilila z rokami: »Zdaj se naše torbice ne bodo več imenovale Vuccini, temveč Vuccineli!«

Oh, kako mi je zapelo srce, ko sem slišal besedo torbice. Bom spet videl tisto prelepo pisano blago? Ampak, ampak … Na njem ne bo le moje in samo moje ime! Delil ga bom … z Neli … Meow!!

Vuccineli. No, po krajšem razmisleku, ko je mala le pokazala, da se zna še kako poditi za menoj, sem le pristal tudi na to.

jesenska pripoved

Vuccini je poleti krasil vse več nasmejanih punc, fotoaparat je bil v polnem zagonu, prav tako nitke, škarje in šivalni stroj. Toda poletje se je bližalo koncu, sledi počitnic so bili le še spomini, hladne dni pa je že napovedoval drevored na pol golih kostanjev ob Ljubljanici. Nerad vam povem, da jesen ni prinesla nič dobrega k hiši. O, pijača in jedača sta že bili na mizi, vendar je splet okoliščin zahteval Vuccinijev odmor …

Šivalni stroj je svoje mesto našel v omari, prav tako sukanci in blago. Namesto tega so vsaj enkrat tedensko v naše stanovanje prišli neznanci, si ogledovali vsako sobo posebej, se navdušeno pačili, ko so me uzrli in me vabili k sebi s svojim človeškim mjavkanjem. Uf, kako sem to sovražil! Mi je pa bilo všeč, da je bilo stanovanje venomer pospravljeno. Toda, zakaj? Kaj se je zgodilo s torbičkami, s prijetnim zvokom delujočega šivalnega stroja, z mojo prečudovito podobo na Vuccinijevi znački? 

 Selitev?! Kar brki so mi odreveneli, ko mi je Tina povedala, za kaj gre. Da bo imela svojo sobo?! Pa kaj še! Kje bom potem spal? Groza, strah in trepet! Nikar stran z najlepšega konca Ljubljane! Rotil sem njo in Iris, naj se za vraga spravita k pameti, prepovesta vstop neznancem v naše malo stanovanjce in začneta pri priči šivati. 

Upanje sta mi dala še zadnja foto šutinga,  ki se ju zaradi moje prezaposlenosti, nisem mogel udeležiti. Kaj bi dal za fotografiranje s Tanjo Artnak sredi jesensko zelenih barjanskih travnikov in izlet na morje, kjer je torbička Indian Summer zaman napovedala poletno - jesensko kolekcijo … Meow.

foto šuting

Čeprav imam neznansko lepo oranžno dlako, žal nisem bil središče prvega Vuccinijevega foto šutinga. Na poti k fotografinji Niki Zor sem namesto, da bi užival na sovoznikovem sedežu, ždel v mačji škatli, zaprti s kovinskimi vratci, za svojo potrpežljivost pa nisem dobil niti svojega najljubšega priboljška. V oblačnem in zaspanem vremenu, ko bi sicer raje poležaval na postelji, sem hodil za Tino in Niko, ki sta po polju v Nožicah pri Kamniku iskali mesto, kjer bo pozirala prva Vuccinka Nicky. Priznati moram, da sem se sam neverjetno dolgočasil, medtem, ko sta punci uživali v ustvarjanju, se smejali in zganjali entuziazem okoli prelepih modelov. Pred očmi so se mi prikazovale zdaj pisane torbičke, zdaj moj dnevni obrok slastnih piščančjih koščkov v omaki. 

Po dobrih dveh urah preganjanja po travniku, od česar sem imel blatne moje, na zemljo občutljive tačke, so le nastale neverjetne fotografije, ki sem jih zvečer z očesom profesionalca, seveda, opazoval na računalniku.

In kakor hitro so romale na splet, so romale tudi na rame novih Vuccinijevih oboževalk. Jaz pa sem za svojo pridnost le dobil slastno piščančjo palčko. Meow!

vuccini

Za začetek ...
26. februar, 2010. Povsem običajen dan je bil, v centru Ljubljane smo še živeli, na najlepšem koncu, ko sta Tina in Iris dobili idejo o torbičkah. Takih pisanih, odbitih, kot pravi Iris. Pha, sem si rekel, torbice! Me prav zanima!

Njunih iskrivih oči ne bom nikoli pozabil, ko sta z nekaj kilami blaga stopili skozi vrata z mislimi pri, že skoraj narejenih torbicah. Pa niso bile narejene. Še zdaleč ne. Tako sem prvič uzrl  star šivalni stroj, menda ga je Iris že dodobra spoznala, ko je Tini robila predolge kavbojke. Pa jih je ta, kot mi je kasneje prišepnila na uho, raje zavihala in kar s sponkami zarobila. Skratka, stroj ni bil zaprašen in prvi sukanci so se že peljali po čudovitem oranžnem blagu (takem, kot je moja dlaka), na katerem so bili, glej ga, zlomka, ptiči! Ha, črni tiči, taki kot jih opazujem skozi okensko polico in bi jih nadvse rad stisnil s svojimi ostrimi zobmi. Mmm njam njam!

Logo je bil že narisan, pa tudi nekaj skic sem z desnim očesom ujel na papirju v kuhinji, tam pa še moje ... Moje ime! Vuccini. Bo to ime naših torbičk? Res? Saj nista resni, sem jima, če bi bil človek, zardel v lička, zamjavkal. Pa sta bili! Vuccini je dobil svoje mesto na družabnem omrežju Facebook in se podpisal pod prvo torbico, imenovano Spring Vucko, ki je svojo lastnico pozneje našla na dobrodelni dražbi Radia Belvi.

Ni mi preostalo drugega kot držati tačke, da bo čimprej nastalo še več Vuccink. Meow!