nedelja, 24. april 2011

počitnice za zajčke

Danes bom začel z voščilom: Vsem zajčkom, okrancljanim, puhastim, oranžnim, črnim, sivim, rjavim, rdečeokim, čokoladnim, penastim, srebrnim, tistim s povešenimi ušeski, tistim na Vuccinelijevi torbici Happy Squirel, naši, lani preminuli zajčeki in številnim drugim dolgouhim kosmatincem  želim neskončno skokovitih trenutkov, veselih, radostnih in mavričnih dni s svojimi lastniki, mamicami in očki.


V mojem svetu so tako imenovani velikonočni prazniki zajčji prazniki oziroma zajčje počitnice. Te počitnice niso nič drugega kot ena sama dobrota. S soncem obsijan včerajšnji dan, ki je popoldan sicer pokazal nekaj oblačkov in zoprnega vetriča, je bil namreč naravnost čudovit. Po dveh dneh sva z Neli za kosilo dobila slastne koščke mesa, katerega vrečko zdaj že zelo dobro poznam in nič kaj všeč mi ni, ko ga zmanjka! Ob pol štirih sta prišla Tinina babica in dedek z veliko, z belim prtičem pokrito košaro, iz katere se je vil neverjetno božanski vonj po … po šunki! Zakrulilo mi je po želodčku, mislim pa, da sem slišal tuliti tudi Nelinega. Borbončice na jezičku so se mi naježile, ko je ogromna šunka romala v hladilnik, dobrotam iz košare pa ni bilo ne konca ne kraja. Čudovito, vam povem! In tu je bila še zajčja čestitka, z dvema prelepima dolgouhcema. »Kako lepo se imajo te dni zajčki,« sem pomislil.

Tako slavni so. Tudi jaz si želim biti slaven, kot Garfield! Rad bi pel v kakšnem jazzovskem klubu, s klobukom na glavi in svetlečimi škorenjci. Potem bi morda delali čokoladne mačke, zavite v pisan šumeči papir. Celo mačjih počitnic bi bili najbrž deležni! Toda nič zato. Danes opoldan sem le dočakal tisto dišečo šunko, zaradi katere je dišal cel hladilnik. Mmmm, je bila dobra, čeprav sem bil kar malce žejen po njej. Tele zajčje počitnice res niso nič drugega kot eno veliko pomladno uživanje, zato mislim, da si zajčji navihanci ne zaslužijo le nekaj dni, ko so ob pisanih jajčkih postavljeni na omarici v dnevni sobi, temveč mesto tudi v letošnji Vuccinelijevi kolekciji. Morda na Blazinelki? Kdo ve … Pa vesele počitnice vam želimo, meoooow!

sreda, 20. april 2011

florence - boginja ljubezni in Vuccinelija

Pri nas doma kar kipi od ljubezni. Pridno in z ljubeznijo vzgajamo vrt in cvetlice, z ljubeznijo tudi kuhamo, pečemo, mjavkamo ter seveda pišemo in šivamo.


Zatorej sta se mi imeni  Afrodita in Hathor zdeli kot nalašč za novi Blazinelki, ki si jih že lahko ogledate na desni strani bloga in na Facebooku. Afrodita je namreč v grški mitologiji boginja ljubezni, lepote, spolnega poželenja in zaščitnica zaljubljencev (ja, malce sem brskal po spletu in se izobraževal), v egipčanski mitologiji pa je to Hathor.

V teh prečudovitih pomladnih dneh se jim je pridružila še Florence, ki sicer nima nobene povezave  z bogovi in mitologijami, grškimi, rimskimi ali egipčanskimi, ima pa prekrasen glas, kadar jo s Tino poslušava, ko se voziva v avtu. Prav zato je Florence postala moja boginja ljubezni in zaščitnica Vuccinelija.


Mjawk mjawk!

sobota, 16. april 2011

strah

Nisem strahopetec, me je pa včasih marsičesa strah. Tako me je nedavno prešinilo vprašanje, kaj bo, če mi zmanjka idej za pisanje? Ko bom le obležal v travi in opazoval na glavo obrnjen, pred dvema dnevoma kupljeni žar, na glavo obrnjeno Neli in ne bom spravil skupaj niti ene besede. Le kaj se bom potem spraševal? Bom pisal neumnosti ali se bom z dvignjenim repom odpravil do konca ulice in tam poiskal kaj, o čemer bom pisal.

Tudi Tina in Iris imata skrbi. Kaj, če torbice ne bodo nikomur všeč? Kaj, če zmanjka blaga in idej? Kaj, če Vuccinelke preprosto ne bodo zanimale nikogar več?! Od tega je namreč odvisen tudi moj preljubi blog!

Včasih, ko sem bil še mlajši, sem se vsak konec tedna s Tino odpeljal k njenemu fantu, od koder tudi prihajam. Tam me je 9. oktobra leta 2008 ujel ta njen falot, čeprav sem se mu na vse kriplje in kremplje upiral. Toda dvodnevne počitnice so se končale, ko smo se preselili in ko je k nam prišla Neli.

Kaj če se torej tudi Vuccineli konča?! NE, nikakor! Kako lahko sploh pomislim na to! Če je danes nizek pritisk in to tako nenavadno vpliva na mojo kosmato betico, da zaidem v filozofske vode in nespametna vprašanja, še ne pomeni, da se moram s tem ukvarjati prav zdajci, ko sem na začetku svoje mačje pisateljskošiviljskemarketinške kariere!

Počitek potrebujem. V atrij se bom zleknil in si v mislih narisal magnolije Tinine babice, ki čudovito cvetijo na njenem vrtu in zbiral pogum, da se enkrat za vselej uprem sosedovemu psu! Mmmmmeow …


Česa vsega me je še strah:
-          Sosedovega hiperaktivnega psa, takega, kot sem ga videl pri Niki.
-          Novoletnih petard in raket, uh!
-          Da mi bo Tina nehala kupovati slastne brikete iz DM-a.
-          Višine.
-          Da ne bom več dobil najljubše malice – piščančje palčke.
-          Da mi bo Iris še kdaj za kosilo dala svinjsko ribico; raje imam piščanca.
-          Da me bodo nehali krtačiti.
-          Sekreta, polnega Nelinih drekcov, fuj!
-          Neznancev, ki ob popoldnevih prihajajo gledat stanovanja.
-          SESALCA!
-          in fena ter vsega, kar spušča grozne in glasne zvoke.
-          Šivalnih buck.
-          Strel in grmenja.
-          Da ne bom mogel več spati na Tinini postelji.
-          Da bo Neli zasedla moj fotelj.
-          Da se mi bo ta mala mačja lumpa nekega dne uprla, ko ji bom sitnaril – to bo pomenil konec mojega vladanja.
-          In še in še … A o tem, kdaj drugič, prav?

četrtek, 14. april 2011

in Papirusko dobi …

Velik dan je bil včeraj, še posebno za naju z Neli. Že od prejšnje srede sem bil hudo na trnih, saj je tako na Facebooku kot Blogu, ki ga pridno berete, potekala moja prva nagradna igra, katere glavni namen je bil zbrati čim več novih prijateljčkov, preko katerih bi moj  glas segel morda nekoč celo v Kambodžo.

Tako sem zjutraj malce potegnil svoj mačji spanec in se posončil na Tinini postelji, na katero so prijetno padali sončni žarki. Res ne vem, zakaj se Tina pritožuje, češ, da ji sonce zjutraj sveti naravnost obraz, ko pa je tako fino toplo. Ko je odprla balkonska vrata sem se malo prezračil in pretegnil, vdihnil čudovit svež zrak ter se napotil v kopalnico, kjer sem iz posode s papirusom spil nekaj vode in se pridno očedil. Potem sva z Neli ostala sama. V glavnem sva se prekladala z enega konca na drugega, dokler se Tina popoldan ni vrnila, že vsa navdušena nad večernim žrebanjem. Prav vse je zanimalo, kam in komu v roke bo romala mamljiva nagrada – prelepa pomladna torbička z imenom Papirus, iz umetnega usnja zelene barve in s prišitimi oblečenimi gumbi v vijolični barvi.


Priprave so se začele. Pisani listki so romali v Papirusko, od dedka sposojen fotoaparat je škljocnil, fotografija pa je na Facebooku najavila bližajoči se konec nagradne igrice. Tako živčen sem bil, da sem bil že malce siten. Ni mi bilo do crkljanja in čohanja, »potrpežljivo« sem čakal na žreb … In ko je napočil čas, me je minilo vse. Ni mi bilo ne do snemanja ne do žrebanja, celo Neli, ki je še malo pred tem razigrano skakala naokoli, se je potuhnila v dnevni sobi na fotelj. Toda Tinina vztrajnost in neverjeten entuziazem nad žrebom, ki ga je posnel njen brat Tit, sta naju prepričala, da sva sodelovala. Listki na mizi so se pomešali, zašušljali in Papiruska je dobila novo lastnico …


Nagrajenki Ingrid Panjan ter vsem novim prijateljčkom in občudovalcem naših zakladkov se iskreno zahvaljujemo za pomoč, sam pa upam, da boste našo Facebook stran in moj blog še naprej pridno delili, komentirali in si morda omislili kakšno izmed Vuccinelk, kosmatih lučk ali Blazinelk, ki bo s svojimi barvami popestrila vaš dan.

Oh, in da ne pozabim! Cenik je zdaj na voljo na Facebooku in blogu na desni strani, z veseljem pa bom odgovoril na morebitna vprašanja. MjAwK!

torek, 12. april 2011

sladko, slajše, jagooode

Zadnjič so mi zadišale jagode. Tiste velike, rdeče, sočne, še malo mrzle. Pri nas doma se poleti velikokrat sladkajo z njimi, jih pomakajo v sladkor in si oblizujejo prste. Toda jagode gospodične Tanje Artnak! Huh, te so šele nekaj posebnega!

Tina mi je pred približno letom dni, ali pa morda malce prej, pripovedovala o čisto posebnih, finih in dišečih uhančkih, ki jih izdeluje njena dobra prijateljica Tanja.  Joj, ne morem se spomniti, kako se jim je reklo … a vtis so naredili tudi name, ko sem kukal na ekran računalnika. Svojo strast je Tanja pridno negovala, njen nakitek je dobil ime T.Art*, v njenem kotičku pa so iz dneva v dan nastajali bolj pisani uhani. In tako so prišle jagode. Mmmm, velike in debele jagodke, nad katerimi se je navdušilo nemalo punc. Pa tudi jaz, čeprav sem maček in jih žal ne morem nositi. Hmm, le kaj bi si mislili pri zlatarju, če bi me Tina pripeljala in prosila, naj mi preluknjajo uhlje?! Ha ha!

Izvedel sem torej, da se prav te slastne jagodke neznansko dobro prodajajo, da krasijo že marsikatera ušeska in da privabijo vse več pogledov. Morda bi si morala Neli omisliti kaj podobnega?
Kakorkoli že, včeraj je na T.Art* Facebook priromala fotografija, ob kateri se je moj jeziček zakotalil do tal … 


 Tudi na našem vrtu bodo menda rastle jagodke -  ko bo Iris domov prinesla sadike. Domača jagodna pita ji zagotovo ne uide! Mjawk mjawk.

P.S. Za imenom TART se skirva sladki pomen – »TART« v angleškem jeziku namreč pomeni »PITA«.

ponedeljek, 11. april 2011

sanjarjenje za prince in princeske

Sem vam že omenil, da neznansko rad drnjoham? Ne?

Povem vam, povsem običajen maček sem. Zaradi prelepe oranžne dlake, redno skrtačene (no, želim si, da bi tisto čohico oziroma krtačko moji lastniki večkrat uporabili), sem sicer najlepši v naši soseski, vendar sem res, res preprost bajsi. Poleg tega, da tako kot drugi mački, obožujem škatle, košare, vreče in ostale luknje, v katere se zavlečem, neznansko rad tudi  poležavam. Našel bom sliko, na kateri stegnem vse štiri od sebe, le počakajte!


Ker se je nas, mačkonov, prijel sloves lenuhov in voluharjev, princev in princesk, ki neprestano spijo in sanjarijo, sem se odločil, da škatlo zamenjam z blazino. Oziroma z Blazinelko. Kroge, o katerih sem vam že govoril, sem zamenjal za trikotnike, črne, oranžne, rumene, rdeče, modre … Bozzo je tako prva Blazinelka, mehka in nadvse udobna, ki popestri moj fotelj, na njej pa se res počutim kot pravi princ. Kaj princ, kralj! Meeeeow.

četrtek, 7. april 2011

šivanje je igra - tokrat nagradna

»Ha, ha, ujel sem te, ti loviš!« zamjavkam Neli, ko jo ujamem na levi strani atrija. Pogleda me s svojimi nebeško modrimi očmi, zagruli kot golobček in se požene za mano. Kot v filmu, vam rečem! Še prhniti bi morala skozi nosnici, s tačko prasniti po zemlji in se kot bik zapoditi za mojo oranžno ritjo.

Strašno rada se igrava. Loviva se kot otroci na igrišču, ki sem jih opazoval z okenske police stanovanja, kjer smo še nedolgo nazaj živeli. Če se mali ne zljubi premakniti s svojega fotelja, se moram sam česa domisliti. Tako najraje lovim ptiče na ograji, čeprav za zdaj v mojih krepmljih ni pristal še noben, sem se pa že tepel s čmrljem in se jezen podil za sosedovo mačko. Zakaj jezen, večkrat si namreč kar pri moji posodi na mojem ozemlju privošči moje kosilo. Pha, ji bom že dal, prisklednica!

Skratka, včeraj sem se po krasnem sončnem dnevu in poležavanju na žgečkljivi travi odločil, da se boste tokrat igrali, vi, dragi moji. Ker si želim, da bi moj glas dosegel še kakšno obmorsko vas in svoje torbičke pokazal še drugim mladim damam, sem na Facebooku včeraj razpisal nagradno igro. Povsem preprosta je, ni se treba loviti, skrivati, skakai in švicati, vse kar morate storiti je, da delite mojo Facebook stran s svojimi prijatelji, stisnete »všeč mi je« in se podpišete pod slikico, na kateri blesti Papiruska – nagrada, ki jo bom podaril izžrebanemu srečnežu ali srečnici.

P.S. Če si med tistimi, ki Facebooka nimajo, pa lahko po mailu s svojimi prijatelji deliš moj blog, ga komentiraš ali pa mi pošlješ sporočilce na vuccineli@gmail.com.


Tako, to je vaša vstopnica v nagradno vrečico, iz katere bova z Neli 13. aprila izžrebala novega lastnika pomladno zelene Papiruske. Vidite, tudi šivanje je igra – tokrat nagradna. Je mamljiva, kaj? Mjawk!

sreda, 6. april 2011

nori na pike

Moj svet je pikast. Včasih se mi zgodi, da vidim Tino v pikah, današnje nebo, na primer, je posuto s pikami, celo Neli se mi je pol ure nazaj zdela kot velika pika v barvi kapučina. Ne morem si pomagati, res ne.

In da ne boste slučajno mislili, da sem edini! Zadnjič mi je svojo pikonorijo izdala Patsy, ki izdeluje prekrasne, prečudovite, najfinejše PatsoLinke (Tina, če to bereš, vedi, da si jo zelo želim za rojstni dan; si jo bom obesil okoli vratu, prisežem! Vsi sosedovi mački bodo ljubosumni!). In še preden so pike osvojile moje srce, je obsesija popadla tudi Tino in Iris. Že lansko pomlad sta Vuccinelijevi kolekciji dodali zeleno pikčasto Isabelo in svetlo modro Spotless Mind, ki sta na ogled v zakladnici na mojem blogu. Kakorkoli že, tudi letošnja pomlad je naredila svoje in izpod Vuccinelijevih rok je nastala Blue Simphony, ki je v oči padla kar nekaj puncam. Oh, kako so me osrečile s svojim navdušenjem!

Tako sem spoznal Laro. Tudi ona obožuje pike, kdo ve, morda kdaj, tako kot jaz, celo sanja, da bi postala ena izmed njih! Šalo na stran, Lara si je zaželela črno Vuccinelko z belimi pikami in rdečo pentljo. In le kako ji ne bi mogel ustreči, če pa obstajamo taki, ki smo nori na pike. Mjawk!

torek, 5. april 2011

(regratove) in druge cirkuške lučke

Ena izmed najbolj zabavnih stvari je opremljanje novega domeka.  Čeprav sampri tem nimam veliko besede, saj mi ni dovoljeno hoditi v trgovino (razen morda v Ikeo, kjer se menda kužki kot princi vozijo v nakupovalnih vozičkih), je obešanje lučk name naredilo največji vtis. Še posebno regratova, ki jo je Iris dobila v dar za rojstni dan.

Regratova lučka je kupljena, vendar kljub temu prečudovita – še posebno zvečer, ko njeni vzorci krasijo dnevno sobo. Toda roko na srce, nič ne prekaša lučke, narejene doma, z entuziazmom in ljubeznijo. Pisane, navihane, norčave, kosmate! 

Navdušen nad idejo o kosmatih svetlečih Vuccinelkah sem pozorno spremljal njihovo izdelavo, barv sicer nisem smel izbirati, sem pa predlagal, da bi namesto krogcev in zvezdic nekega dne lučko krasila moja podoba.  Na to sicer še čakam, a ni boljšega, kot se po jedi zlekniti pod svetleči Circus in upati, da bom morda od poležavanja in »sončenja« nekega dne celo porjavel. Mjawk? Mjawk!

ponedeljek, 4. april 2011

ko zataji fotoaparat

Že dva dni sem zelo žalosten. Morda si sosedovi mački mislijo, kako dobro razpoložen sem, ko se s svojim košatim repom sprehajam po ograji, vendar temu ni tako. Vsega je kriv fotoaparat! Nastale so namreč nove torbičke, prelepe, pisane, pomladne, ena je tudi taka, v katero bi spravil brisačko, če bi mi le uspelo priti blizu morju. Vendar je s pompoznim veseljem prišla tudi jeza.

Presneti fotoaparat se je prav zdaj odločil, da se bo potuhnil in si privoščil obisk pri serviserju. Oh, kako ga bom, ko se vrne domov, falota! Pa prav zdaj, ko bi morale fotografije novih Vuccinelk romati na splet. In na moj blog! 

Z Neli sva napela  vse moči in si čudežno digitalno škatlico sposodila pri Tinini teti Katji. Čeprav ji zaradi tega ni uspelo slikati prečudovitega petkovega sončnega zahoda, sva ji zelo hvaležna in sva ji zato včeraj tudi skuhala čaj. Tako sta Lilac in Miami Vice, novi Vuccinelki, le dobili svoje mesto v zakladnici. Kmalu morda tudi novi lastnici, ki ju bosta lahko peljali na morje. Mmmm, morje. Mjawk!


petek, 1. april 2011

nekateri so za vroče

26. februar, 2011. Vuccinelijev prvi rojstni dan. Marsikdo bi si mislil, da me je na mojem krožniku čakala velika porcija piščanca (ki bi ga tako ali tako moral deliti z Neli), a sem namesto tega dobil nekaj prav posebnega. 

Pravijo, da so nekateri za vroče. Marilyn Monroe, na primer, pa cela moja družina, z mano vred, seveda. Danes sem zavohal poletje, čeprav trava na našem vrtu … Tristo kosmatih tac in krempljev! Pozabil sem povedati! Konec januarja, 26., če sem natančen, sva z Neli prestopila prag naše nove hiše. Nič več 50 kvadratnih metrov ljubljanskega stanovanja, temveč poštena škatla iz opek. Waw! Pa še svoj vrt imamo in seveda – ŠIVALNICO! Čudovito je, le, kot sem že hotel reči, trava še ne raste, sem si pa zato s pohajkovanjem po sosednjih atrijih pošteno ojačal tace. Ampak, pustimo zdaj to.

Kar sem hotel deliti z vami niso pomladne cvetke, temveč prekrasne torbičke, ki so končno pokukale na plan. Vuccinelke, jim pravim. In prva je zagotovo še kako vroča. Bag of Legends je njeno ime. Krasijo jo namreč obrazi nepozabnih legend, v nekem pogovoru sem ujel, da sta med njimi omenjena Merlinka, Liz Taylor in James Dean. Ostale boste prepoznali sami. A le, če ste za vroče …
Mjawk!