cip cipilip cipilonika …

»Na mostu je pisalo cip cipilip cipilonika. Kdor te besede ne iz-go-vo-ri, ta lo-vi! Vuccini loviiii!« zapodili smo se izpred dvorišča in razbežali na vse stvari. In jaz? Jaz sem bil tisti, ki je na mestu okamnel, polizal krempelj in preveril, v katero smer pihlja. V nobeno. V nobeno? Na računalniku sem videl, da pripeka 24 stopinj celzija, torej jih je na betonu vsaj 30. Zakaj bi se torej s svojo dolgo, svileno, lepo oranžno dlako podil za sosedovimi prijatelji in se šel slepe mačke? Ošabno sem dvignil rep in glavo ter se napotil na naš vrt, na betonski pokrov jarka, kjer sem se zleknil. Ne na travo, na beton. Res da se mi ne ljubi skakati naokoli kot opičjak, mi pa neverjetno ugaja, ko mi toplota pripeka v trebušček in mi sonce tuli v obraz: »Vuuuuucciniii, paazzi, da te ne opečeeee!« Eh! Mene da bo opeklo?

Nenadoma se mi približa Neluška in me oblizne po glavi.
»Zakaj nas ne loviš?« vpraša.
»Ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da nisem pripravi? Da bi po ulici švical kot kakšen konj? Ne, hvala,« ji nejevoljno odvrnem.
»Ampak, ampak meni je tako dolgčas, če se ne igraš z nami.«
Oh, bog! Vsaj zamiži, ko me prosjačiš! Tem tvojim sinje modrim očem se ne morem upreti, ker me spominjajo na Grčijo. Tisto iz domačega albuma. Skobacam se na tace in se prisilim, da se ji tokrat ne bom nasedel. Zadiši mi je nekaj briketkov, nato pa se podam počivat na balkon. Od tam se dobro vidi vse mačje otročarije, ki jih zganja kosmata mularija v naši soseski. Nastavim se sončnim žarkom in zadremam …

Prebudi me je šivalni stroj. Tina je šivala neko novo kolekcijo, za katero mi ni izdala prav ničesar. Ne ŠE! Naenkrat začutim, da me nekaj peče. Prav skeli me in ne preneha. Ozrem sem se na svoj lesketajoči hrbet in na mestu okamnim, poližem krempelj in se rahlo dotaknem mesta bolečine. »Aaaaaajsssss! U, je*em ti!« zarjovem. Speklo me je kot včerajšnji zrezek v pečici, kot jajce na oko v ponvi, kot čevapčič na žaru. Groza! Moja dlaka! Ne, neeeeeee!

Neli najdem poležavati na balkonu. Obliznem jo po glavi.

»Si videla, kaj se mi je zgodilo?«
»Mm?« me pogleda in zatisne oči, zaslepljene od sonca.
»Vprašal sem, če si videla, kaj se mi je ZGODILO?« nejevoljen sem bil, prav zares, in opečen.
»Mm ne, ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da sem non stop ob tebi? Mislim, da ne,« zehajoče odvrne , se našopiri in me jezno pogleda s sinje modrimi očmi, ki me v tem trenutku spomnijo na poletne nevihte. Ošabnodvigne rep in glavo ter se napoti na vrt k prijateljčkom. »Cip cipilip cipilonika …« zaslišim.

Čeprav sem kasneje le dobil obkladke, ledene kot led in se udobno namestil na balkon, grizljal piščančji prigrizek in gledal, kako se otročad lovi na dvorišču, sem si vseeno zaželel, da ne bi imel ožganega hrbta in bi se v vročini podil naokoli ter švical kot konj. Cip cipilip. MjAVk!

pravljično sobotno dopoldne

Z Neli še nikoli nisva bila v mestu, slišala pa sva že za Mačka Murija,črnega in navihanega muca iz Mačjega mesta. Žal midva nimava take sreče, da bi se vsako jutro, tako kot on, odpravila v krčmo na lonček mleka in mačji kruh od peka. Prav zato sva na sobotno jutro, ko je vse še spalo (celo slavni Svetozar, ki cele dneve žvrgoli na sosedovi brezi, in Jankoti, ki ob večerih neutrudno kvakajo v bližnjem jarku) skovala načrt, ki naju bi popeljal v mesto.

Potem, ko sta Tina in Iris prekolesarili jutranjih 40 minut po Barju, sva se s prosečimi očmi, prav takimi, kot jih je naredil Obuti maček v Shreku, postavila pred njiju in prosila: »Prooooosim, pojdita v mesto in poslikajta nama najbolj prekrasne malenkosti, ki jih opazita na poti, prosim, prosim, prosim!« In seveda je uspelo. Čeprav sta zasuti z delom, sta sklenili, da ima bo sprehod po pomladno obsijani Ljubljani, dobro del. In sta šli …

Parkirali sta za blokom, v katerem smo prej živeli in švignili mimo nizkih hiš do semaforja pri Arhivu. Menda je bilo prijetno toplo, veterc jima je kuštral lase in v Starem mestnem jedru sta pokukali v majhno trgovinico, kjer sta pozdravili Tinino bivšo sošolko Anjo, deklico z umetniškimi rokami, ki ima doma oranžnega mačjega prijatelja. Kakorkoli že, pot ju je vodila dalje, Tina je v trgovini na poti proti tržnici pomerila še poletne sandale in že sta hodili mimo dišečih cvetlic, pisanih stojnic z zelenjavo in sadjem, sočnimi češnjami in jagodami. Kako so se nama z Neli pocedile sline ob pogledu nanje. In tudi njima so se. Privoščili sta si jih in skočili še v bližnjo pekarno, kjer sta kupili hlebec jelenovega in dve štručki z olivami. Mljask!

Odločili sta se, da preizkusita Bicike(lj). Izposoja koles za raziskovanje naše prestolnice je naravnost odlična ideja! Z nekaj manjšimi težavami jima je uspelo odkleniti srebrno kolo s košarico in sklenili sta, da se ustavita blizu Šuštarskega mosta, kjer si bo Tina le kupila poletne sandalce.

In za konec? Zaključek je najboljši!
Na sobotno Umetniško tržnico sta se namenili z namenom. Patsy! Prisrčna teta Patsy je letos ena izmed umetnic, katere izdelke najdete na, z zelenim pikastim prtom pogrnjeni stojnici, ki je nikakor ne morete zgrešiti, saj jo krasijo njeni prečudoviti izdelki, o katerih sem vam že pravil. Objem, sončen nasmeh, nekaj besed, škljoc škljoc s fotoaparatom in enaindvajseti maj je bil popoln. Hvala, teta Patsy!

Vuccinelki sta vrnili kolo na svoje mesto in se sprehodili še do novo zgrajenega mostu v Trnovem, kjer sta si privoščili še požirek svežine v retro steklenički.  Ne, sobotno dopoldne res ne bi moglo biti bolj pravljično.

majhne sladkosti velike radosti

Pred kratkim sem odkrila, da moj preljubi brat piše blog. In sicer je bilo takole …

Poležavala sva na vročem betonu na Tininem balkonu in se nastavljala majskim sončnim žarkom. Neznansko sva uživala in prečudovito vreme je bilo, od vsega pa so mi najbolj ostale v spominu nežne bele kepice, ki letajo po zraku. Nenadoma je Vuccini vstal in izginil v sobo. Ni me zmotilo, najprej sem uživala, vendar mi nekaj ni dalo miru. Sledila sem Vuccinijevemu vonju, tistemu značilnemu za mačje samce, in ga zalotila, kako je ždel na Tinini mizi in vneto tipkal po tipkovnici. Hm?!

Tiho, kot le znam, sem se mu prikradla za hrbet in ga nekaj časa opazovala. Niti trenil ni, sploh ni opazil, da stojim tik za njim in berem, kar piše. Še tiše, kot miška, sem se splazila nazaj na balkon in se prepustila pomladnim igrivostim.

In tako sem danes, medtem ko Vuccini vohlja okoli hiše, le preverila, kaj za vraga je lump počel. Ni mi namreč dalo miru! Malce mačje pameti je bilo vsekakor potrebno, da sem sploh dojela, kam in kako naj se obrnem na teh ogromnih tipkah, vendar, kot vidite, mi je uspelo! 

Naj se vam torej predstavim: Neli sem, če vam ni že moj kosmatinec kaj govoril, za prijatelje sem tudi Neluška, Nelus, Nelika, skratka, kakor vam srce poželi, lahko sem tudi Ljubica.  V topel Tinin dom, še v center Ljubljane, sem prišla pozimi, ko je zunaj tulil veterc in bril mraz, saj me ja morala preljuba lastnica Darja oddati, ker je njena sestra alergična na dlako. Kljub temu mi ni hudega, ravno nasprotno! Draga Darja, če ti Tina ni še nič sporočila, se imam lepo, vendar se velikokrat spomnim nate! Obljubim, da se ti prihodnjič, ko Vuccinija ne bo v hiši oglasim v zasebnem sporočilu! Skratka, da ne bom dolgovezila (čas se mi izteka), vam na hitro  razkrijem še nekaj skrivnosti ...

- Sem zelo radovedna neznansko navihana, mislim, da bi lahko bila novinarka.

- Rada imam dobro hrano, zato mi je bil všeč film Julie & Julia.

-  Rada ležim na hrbtu.

- Redkokdaj se pustim crkljati.

- Nikomur ne zamerim, se pa postavim v bran, kadar mi kateri od sosedovih mačkov tečnari.

-  Obožujem Vuccinija, še posebno njegovo mehko oranžno dlako.

- Ne maram mjavkati, rada pa kdaj zatulim.

- Nora sem na rožice, še posebno na sivko in orhideje (po katerih sta novi Vuccinelki dobili ime).

- Rada poziram pred foto objektivom.

- Včasih mi celo paše, da mi Vuccini umiva dlako.

- Ter seveda obožujem majhne sladkosti in velike radosti!

Oh, joj, mudi se, Vuccini prihaja! Se vam še kaj oglasim!

Poljubček, Neli

lepotice plešejo z volkovi

Čeprav si za zdaj še nisem uspel ogledati režijskega debija Kevina Costnerja Pleše z volkovi, pa sem prepričan, da sem o njem nekoč sanjal. Na to sem se spomnil včeraj, ko mi je Tina pokazala slike, nad katerimi sem osupnil. Z babico in dedkom je bila namreč v Arboretumu Volčji Potok. Uf, kako grozno sem ji zameril, ko se je popoldan vrnila!

Zjutraj se je vedla povsem običajno, oblekla se je, pozajtrkovala, in mislil sem že, da se odpravlja na učenje v knjižnico. Ampak ne! Odpravila se je med prave lepotice, ki dan in noč v prečudovitem parku plešejo z volkovi.

Če je bila ona očarana nad prekrasnimi cvetlicami, sem bil jaz še bolj. Zakaj, videl sem jih le na fotografijah, namesto, da bi jih povohal, se skril med nje in pustil, da me požgečkajo s svojimi stebelci, listi, cveti. Najbolj so me prevzele roza vrtnice … Za trenutek se mi je kar ustavilo srce. Toda porodila se mi je sijajna zamisel – čas je za lila barvo. Zakladnica še vedno nima vijolične torbice, pa tako zaželene so! 

Razburil sem se, res, začel sem mijavkati na Tino, naj za vraga že poskrbi za kakšno lepotico lila barve, s katero bom plesal jaz in ne volkovi ob potoku! Nič ni odvrnila. Njen presenečeni pogled je povedal vse, njen kazalec pa je kazal v smeri police z blagom. In tam … je kraljevalo nekaj, iz česar bo kmalu nastala torbica …

Zadovoljen sem se z dvignjenim repom ulegel na šivalno mizo in se prepustil novim sanjam. Oh, ko bi le jaz bil ta volk, ki bi ga bo doletela čast, vsaj za en ples.