* Naj bo veselo in navihano *

Božičkast objemček od Vuccinelija *

Prvi intervju v mačjem mestu

Ta teden sva z Neli prejela prav poseben klic. Ravno čakal sem na kosilo, ko je zabrnel moj mobitel (o, seveda, tudi mački ga imamo). Mijavknil sem v telefon in na drugi strani se je oglasil prijazen glas novinarke pri Slovenskih novicah. Predstavila se je kot Maca Mačon in po glasu se mi je zdelo, da mora zagotovo biti prava mačka. Zanimalo jo je, ali imam v teh dneh kaj časa in vsekakor nisem mogel zavrniti povabila na intervju. Prvi Vuccinelijev intervju! Mačji bog, res sem bil v sedmih nebesih, kaj takega! December je res poln presenečenj …

Ker Neli ni dobra govornica, čeprav piše niti ne tako slabo, kot se je izkazalo, sva se skupaj, seveda po posvetu s šiviljama, odločila, da bom na intervju šel jaz.

Tako sem si v sredo popoldan nadel srajco in črno kravato, obul črne zimske škorenjce in se ogrnil s toplim črnim plaščem. Umil sem si brke in obraz, da sem se znebil mačjih zaspančkov in preveril svoj zadah. Špica! Maček na intervjuju, tega svet še ni videl!

Z avtobusom sem se pripeljal do Delove stavbe, kjer me je pri recepciji že čakala mlada mačka, bela s črnimi ušeski, in me pospremila do dvigala, kjer sem se povzpel do redakcije. Hudičevo nervozen sem bil, prav zares, ko me je sprejela prijazna tajnica in mi ponudila kavo. Kar vodo bi, sem ji odvrnil. Kdo pa je še videl, da maček pije kavo! Počakal sem v sejni sobi.

Gospodična Maca ima dolgo dlako, prijazne črne oči in oblečena je bila v preprost kostim modre barve. Le redko odidem iz svoje vasi, celo v sosednje ulice nerad zavijem, toda v mestu! V mestu je veliko mačk, celo Neli bi si našla postavnega mačkona in Božo prekrasno pasjo prijateljico. Kakorkoli, voda mi je prijala, malce sem se sprostil in v imenu naše male šivalnice Vuccineli ponosen odgovarjal na vprašanja. Uf, kako prekleto ponosen sem bil!

Ne verjamete? Preverite: Torbice izpod mačjih tačk.

Najlepši pozdrav,
Vucco

Zaledenela brv novih Vuccinelk

Na jesensko-zimski fotošuting sem tokrat lahko šel tudi jaz. Toplo sem se moral obleči, saj je zunaj bril pravi zimski mraz, da o megli, ki se je prejšnji teden vila po kotlini, sploh ne govorim. Tako sem si nadel rdeče nogavičke, volnene, zares tople, ter se z Božotom, Bajem, Niko, Vuccinelijevo fotografinjo,  in s Tino odpravil nad Ljubljano, kjer naj bi bojda sijalo sonce.

V avtu je ravno postalo toplo, ko smo se ustavili, vendar o omenjeni žareči krogli ni bilo ne duha ne sluha. Žalosten sem se skobacal z zadnjih sedežev in otrpnil. Tople nogavičke, o katerih sem vam pravil, so v boju proti mrazu, kajpak, izgubile in brki so mi v trenutku zmrznili. Zaledeneli! Baj in Božo sta odvihrala po svoje. Veselemu pasjemu življenju pač ne gre oporekati. Čeprav sem moledoval, da bi bil priča snemanju, sem hitro smuknil nazaj v avto in od tam opazoval dogajanje, dokler me ni premagal mačji dremež, ki mi ga je tisto jutro od vzhičenosti primanjkovalo. Po dobri uri me je prebudil lajež in Božo je že sedel poleg mene in s hladno sapo dihal vame. Zamijavkal sem in v tačke dobil fotoaparat. Krasne fotografije so nastale! Čeprav težko prenašam mraz, moram priznati, da me je pogled na novo kolekcijo Vuccinelk sredi zaledenelih dreves in pisanega listja prav pogrel.  Če pomislim, kako je šele njih zeblo, ko so pozirale … Težka je tale manekenska!

Ob čaju smo doma nekaj dni pozneje izbirali njihova imena. Ta del Vuccinelijeve proizvodnje imam najraje. "Puncam" se zazrem v vzorce, malo pobrskam po notranjih žepih in … trara! Ime je izbrano. Toda to pot ni šlo tako zlahka. Za kanček pomoči sem bil primoran prositi Niko in Baja, Tino in Iris, pa tudi Neli in Božota sem vprašal za nasvet. Vsi smo pripomogli k novi kolekciji, na kar sem še posebej ponosen!

Po jesensko-zimski modni brvi se je tako sprehodilo prvih nekaj Vuccinelk – Tinja, Autumn Love, Baj, Rose Hip in Winter Breeze. Obljubljajo, da bodo tudi v teh mrzlih dneh vaše stvari čuvale na toplem.

Jesenski pozdrav,
Vuccini

P.S. Kolekcijo je na svojem foto blogu objavila tudi Nika. Hvala ti!