ARTishtična navihanost brez meja

V soboto zjutraj sem komaj vstal. Pretegnil sem si zakrnele tace, na široko zazehal in začel hoditi po postelji, da bi zbudil še Tino. Kot star deda sem se počutil. Od šivanja in premalo gibanja, ki sem ga sicer vajen, me je močno ščipalo v križu. Po stopnicah v kuhinjo sem se komaj skobacal. In še cel dan bom na nogah, sem si mislil.

Toda prav nič, niti huronski mačji kašelj ne, me na prekrasno sobotno jutro ne bi ustavilo, da ne bi v avto spakiral škatel in se vznemirjen odpeljal proti mestu … na ARTish, seveda! S svojima pomočnicama na čelu sem si v podhodu Ajdovščina, kjer se je na odprtje že drugič pripravljala krasna prodajna razstava umetnin nadobudnih ustvarjalcev, izbral mizo in stol. Dan bom prvič preživel kot pravi Vuccinelijev predstavnik in z največjim veseljem pokazal, kaj premorejo naše tačke.

Hvala mačjemu božanstvu, ničesar  nisem pozabil! Pogrnil sem oranžen prtič, take barve kot moja dlaka, se razume, in zložil Vuccinelijeve zakladke na mizo. Kajpak ni manjkala maskota, vizitke in sličice že sešitih torbic, sem ga pa hudo "usral" pri lučki. Doma namreč nismo imeli žarnice, zato nam je ni uspelo razsvetliti … Kakšna škoda!

In tako so se ob 9. uri odprla vrata ARTisha. Mjawk, sem bil vesel! Spoznal sem toliko prijaznih punc, moje oči pa so švigale gor in dol po njihovih umetninicah in priznati moram, da so se mi ob nekaterih zares zaiskrile oči. Povsem očaran sem bil nad Bitjastovzorčastim svetom Laure Ličer. Njeni mačkoni in barve, oh, brez besed sem bil … Le kako bi bila videti mačja zgodba z njenimi slikanicami?

Zamahnil sem z repom in se odločil, da bom s sanjami za tisti dan počakal ter zasedel svojo stojnico in se končno pokazal radovednim damam, ki so si ogledovale naše Vuccinelke in Toaletke Cvetke. In jih očaral. S svojo navihanostjo in pisanostjo, ki resnično ne pozna meja.

Posebno Sporočilo: Na naši stojnici so se predstavile nove Vuccinelke, pripravljene na pomladno-poletno kolekcijo, in razigrane Toaletke Cvetke. Vse so na ogled na sosednjih straneh mojega bloga – torbice se skrivajo tukaj, sramežljive Toaletke pa tukaj.

Zasnežen pozdravček, Vuccini

Sto na uro

Ko sem bil majhen in sem še imel veterinarja v Domžalah, sva se s Tino po avtocesti peljala sto na uro. Užival sem, zelo, še posebno poleti, ko je vse vrelo okoli naju, midva pa sva brezskrbno poslušala muziko in se peljala … Kader za v film, vam rečem!

Kaj pomeni sto na uro, sem bil od tedaj že skoraj pozabil. Morda sem nekaj malega, kakšnih osemdeset, okusil lani, ko smo se selili, toda takega tempa, kot sem ga doživel danes, ne pomnim. Čeprav sem bil že cel teden na tacah, bezljal in švigal z enega konca hiše na drugega, šival, strigel, rezal, ustvarjal, oblikoval, paral, se jezil in preklinjal, sem danes prav zares učvrstil mišice sprednjih in zadnjih tac. Pa ne samo tac – danes so trpeli tudi kremplji! Zakaj, čez manj kot 12 ur se mi nasmiha ARTish, prva predstavitev v javnosti. Meni, Vuccineliju, se bo končno uspelo pokazati tudi vam, dragi bralci. Vse sem že spakiral, v dveh škatlah je vsa roba, vsi zakladki, ki so jih naši krempeljci premogli v zadnjem tednu. Švical sem kot pes, za lovljenje miši in ptičic sploh časa nisem imel, kaj šele, da bi nanje mislil!

In zdaj, ko sedim na svoji mizi, me grabi v križu. Staram se, kaj pa čem, tudi mački se – devet življenj, ja seveda!

Kakorkoli že, vsak čas bom omagal, nekaj spanca mi bo prav prišlo. Škatli sta pripravljeni, polni sta prekrasnih Vuccinelk in Toaletk in komaj čakam, da vam jih razkažem, končno v živo!

Razmišljam, da bi si jutri okoli oranžne grive opasal kravato, a bom še videl, če bom zmogel vstati. Teh sto na uro me je povsem izčrpalo …

Pa lahko noč in … se vidimo jutri, ne?
Vucco

Siva dlaka zaradi ARTisha

Odkril sem svojo prvo sivo dlako! Čisto svetlo siva je, med tacami je začela rasti! Povem vam, povsem zgrožen sem bil zjutraj, ko sem v kopalnici iz posode s papirusom pil vodo, si umival gobček in jo zagledal … Presneta reč!

Potem sem celo dopoldne gruntal, od kod, za vraga, se je vzela. Od mastne hrane ni zrastla, ker je nikakor ne prenesem, pa tudi od starosti ne. Kako le, če imam komaj dobra tri leta in pol? Že sem se hotel napotiti v dnevno sobo, kjer bi zaužil nekaj sončnega vitamina, ko mi je pogled ušel na šivalni strojček. Seveda! Le kako nisem bil prej pomislil na to? Živci so me izdali. Na cedilu so me pustili in zdaj med mojimi tacami kujejo zaroto sivih dlak.

Da sem se pomiril in odmislil, kar me je globoko v podzavesti težilo, sem se spravil k izdelovanju Vuccinelijeve maskote. Uprl se jim bom, tem živcem!

Tako sem se, navdahnjen z maskoto Patsyjine žirafke, lotil svojega mačka. Končno mi je le uspelo, saj se je Božo nekega lepega jutra znesel nad glavo prvega modela in moral sem kupiti novega. Pa nič za to, k nakupu sem pristavil še zelen Decopatch papir, iz katerega sem mačku priskrbel velike zelene oči (seveda take, kot so moje), zelene tačke in zeleno ovratnico. Dobri dve uri in nekaj packanja z lepilom mi je vzel tale maček in v soboto ga bom seveda na povodcu pripeljal na ARTish.

In to je tisto, kar me tako zelo teži. Čeprav sem poln entuziazma, zagona in žgečkljive radovednosti, sem tudi ves na trnih. Sem pa zato tudi bolj ustvarjalen. O, seveda! Naša delavnica je v polnem zagonu, trem toaletnim cvetkam se je danes pridružila še ena, ta teden pa bo izdelan tudi ducat prekrasnih Vuccinelk. In vse te lepotice, z dvema kosmatima Lucckama na čelu, se bodo predstavile ob neverjetnih ustvarjalcih …

Ja, mislim, da sem se zaljubil. V to delo namreč. In zaradi tega mi zdaj poganjajo sive kocine! Fej jih bodi!

Mjawk, Vuccineli

Med pisanimi barvami ustvarjalcev

Z Neli sva pravkar izvedela sijajno novico! Tisto, o kateri sva že cel dan po tihem sanjarila in za katero sem upal, da bo dobra. Priznam, zadnje dni sem bil malce na trnih, še posebno od trenutka, ko sem v poštni nabiralnik spustil kuverto s prijavo na prihajajoči ARTish #2.

Če sem iskren, sem bil zaskrbljen, kako se bo vse skupaj izšlo, glede na to, da se javnosti še nikoli nismo predstavili na štiri oči, toda, tristo kosmatih! Današnji dan ne bi mogel biti boljši. Potem ko sem bil pohvaljen, ker sem si v kinu pridno ogledal Obutega mačka, svojega "brother from another mother", ter si privoščil pošteno in mesnato večerjo, sem se zavlekel na svojo mizo in brez pričakovanj že tisočič danes odprl e-pošto … In tam je bila! Objava z mojim/najinim/našim imenom, uvrščena na seznam sodelujočih ustvarjalcev na drugem ARTishu. Ne, nisem mogel verjeti, moral sem dvakrat preveriti, da me mačje oči ne varajo. "Sveta tortilija!" bi rekel Obuti maček.

Stresel sem z betico, odhitel k Neli, vriskajoč po stopnicah v dnevno sobo k Božotu in krilil s tacami. To je neverjetno! In še bolj neverjetno je to, koliko dela me čaka v prihajajočem tednu! Vendar nič za to, veselje je nepopisno. Ne bo težko vstati malo prej, izpustiti jutranjega teka do travnika mišk in sesti za šivalni strojček. Še lažje bo šivati, parati, robiti, se ubadati s šivanko in nitkami … Oh, idej imam polno glavo in sprašujem se, kako bom danes sploh zatisnil oči!

Jutri bo dolg dan in teden, ki prihaja, bo še daljši, čeprav bo minil, kot bi mignil s svojim košatim repom. A če pomislim na to, da me 28. januarja čaka prekrasna sobota med pisanimi barvami ustvarjalcev … Sem že tam.

That's Amore!

Nadvse bi si želel, da bi Nela malo razmigala svoje tačke in po dolgem času kaj napisala, še posebno današnjo zgodbo, vendar se ji te dni, se mi zdi, prav nič ne ljubi. Zato sem včeraj zavihal svoje kosmate rokave in se odločil, da je letos le prišel čas za novo objavo. Tokrat eno pretepaško!

Spomnim se še, ko je Tina cel večer na PlayStationu igrala Tekken, igrico, ki sem jo jaz, miroljuben mačkon, zelo težko prenesel. Sem ji pa vedno delal družbo in skupaj sva gledala tudi istoimenski film. Priznam, z Nelo se kdaj kar dobro zravsava, vendar večinoma, ko ji je dolgčas in nima koga, ki bi jo gnjavil.  Pravzaprav, če sem iskren, sem jo naučil veliko trikov. Kot Jedi master Yoda! No, zdaj, ko imamo Božota, sem našel svoj notranji, pa tudi zunanji mir in Nelo le učim, kako se stvarem streže.

Skratka, da ne zaidem s poti – čeprav mi omenjeni Tekken ni bil prav pri srcu, pa neskončno uživam ob dvobojih Božo vs. Nela. Celo tako zelo, da ju s Tino večkrat smeje se snemava. Vsak ima svojega favorita, seveda, vendar to ostaja osebna skrivnost … pravzaprav za nobenega člana v družini ne vem natančno, za koga ob "petelinjem" dvoboju navija. Kar je tudi prav. Pretep v živo je pač luštna stvar, med našo najmlajšo mačko in najstarejšim psom pa je, kot pravi Dean Martin: "That's Amore!".

P.S. Ostajam zvest mačji vrsti, zato navijam za Nelo! In ne pozabite vključiti zvočnikov!

Pozdrav, Vucco aka Krvava pest