sreda, 14. november 2012

Scenarij na motorju


Ves izmozgan sem zadnje čase.
Od prehlada prejšnji teden sem prišel malce k sebi, vendar me zdaj tarejo druge skrbi, zaradi katerih ne morem spati. Šivanje je trenutno na stranskem tiru. Pa ne bi smelo biti. Na travnikih se miške že skrivajo v luknje. Pa se ne bi smele. Pač. Zima. Sosed je na ptičjo hiško zabil dve letvici, da ne morem do sladkega grižljaja. Naj mu bo. Saj jih lovim tam, kjer me ne vidijo. Potem je tu še ta mačka s prekrasnim košatim repom. Iz mesta je in malokrat jo vidim. Premalokrat. Se pa spomnim nanjo na vsake kvatre. In končno. Je tu še dokumentarec.

Sam si zdaj razbijam glavo s snemanjem, medtem ko je Tina še vedno pri celtx-u in scenariju. Ogromno knjig ima na mizi in ob večerih se ne odlepi od računalnika. Menda ga le končuje, ta dragocen scenarij, in komaj že čakam, da bom oba – njenega in svojega– držal v tačkah. Trenutno imam svojega varno shranjenega na svojem prenosniku. Tako je. Zdaj imam tudi lasten prenosnik. Ker toliko pišem, mi je Tina odstopila svojega starega. Menda je šel motherboard zu grunt, pa mi ga je podarila, češ saj ne dela. Ha, z nekaj čarobne mačje moči dela! Še čisto novo torbico mi je dala zanj, Vuccinelijevo, s krasnim pisanim motivom motorista na vespi. Videl sem, da ji je bilo žal, ko se je obojemu odpovedala. Žalostna me je potrepljala po betici in se le nasmehnila.


Si bo pa sešila novo Vuccinelko. Tako ali tako ima večji računalnik.  In scenarija na motorju ne more prevažati, dokler ga še ni končala. Bom pa neznansko vesel, ko ga bo, da spet poženemo šiviljski strojček in vam končno razkrijem obljubljeno jesensko-zimsko presenečenje.

Vespa (material za računalniške torbe/nahrbtnike, velikost cca. 40X35 cm, dva notranja žepa - en na zadrgo in en brez, primerna za prenosnik velikosti 15.6") NAROČILA in INFO: vuccineli@gmail.com

Miiijau, Vuccini

petek, 9. november 2012

Pravo usnje za jesensko vzdušje


Pred meseci sem v šivalnici odkril vrečo, iz katere je dišalo po usnju. Čisto pravem usnju. Enkrat sem ga nekje že zavohal. V trgovini, kjer kupujemo magnetke in ostale potrebščine za šivanje. Tedaj se nikakor nisem mogel odločiti, ali mi smrdi ali diši. Pa sem spet guglal. Kaj je to usnje, kako ga izdelujejo, za kaj se uporablja. Nisem bil ravno navdušen, nad dejstvom, da gre za ustrojeno živalsko kožo. Težko sem si predstavljal, da bi iz moje kože naredili pas, čevlje, torbico. Kar zmrazi me, če si le drznem pomisliti na to. Kar zamižim. Kocine se mi naježijo. Priznati pa moram, da mi le diši, to pravo usnje.

Skratka. O vreči sem vam pravil. Tinina babica je spomladi prinesla usnje, ki ga je, kot je povedala, hranila že nekaj časa. Menda ni vedela, kam z njim, pa ga je prinesla – morda bi Vuccineli hotel iz njega sešiti torbico, je namignila.


Tinino navdušenje nad usnjem je pristalo v vreči in ta na polici v šivalnici. Nekatere stvari morajo pri njej nekaj časa odležati, da se jih loti, kar me včasih resnično znervira. In tako se je usnja, hvala bogu, lotila Iris, njena mami. Pozorno sem spremljal, kako ga je rezala, in upal, da mi bo vsaj namignila, kaj bo iz njega nastalo. Pa mi nič ni hotela zaupati. Strašno jezen sem bil, prav spomnim se, kako sem z dvignjenim repom in glavo besno odvihral iz sobe.

Nekaj dni pozneje, skoraj sem že bil pozabil na to dišeče usnje, sem le obupal nad kuhanjem mule in sem pomolil nos v šivalnico. Malo sem se razgledal, a nikjer nisem odkril sledi o kakršnemkoli nastalem izdelku. Dokler se nisem ozrl na omaro, kjer je visela prekrasna rjava torbica. Čisto jesenska. Povsem preprosta, s čudovito notranjo podlogo. Vijolične barve z barvnimi krogci. Z dvema notranjima žepoma in enim zunanjim. Previdno sešita. Manjka ji le še … logo! Tinino delo. Mja. Očitno bo treba tudi na to še počakati. Grrrr!

No, smo pa le odprli jesensko-zimsko kolekcijo. Čeprav imam v mislih idejo, ki je večja od kolekcije po letnih časih. Pustite se presenetiti.

MeOw, V.
P.S. Info in naročila: vuccineli@gmail.com

nedelja, 4. november 2012

Vuccinelijeve pop tortice na palčkah


Deževna nedelja se vedno prileže. Po napornem tednu lovljenja miši in čuvanja hiše, skakanja po travnikih, pa seveda pisanja bloga, šivanja in ustvarjanja ni boljšega kot deževna nedelja, ko se lahko zvijem v klobčič na fotelj pred televizijo. Toda danes nisem zadremal. Udobno sem se namestil v družbi živalske druščine iz risanke Za živo mejo (Over the hedge). Ena mojih najljubših. Pa tudi najbolj zoprnih, ker vedno, ampak res vedno, ob gledanju postanem hudo lačen. Danes me je še posebej zaščemelo, ker mi je padel cuker. Tako je, ko pride zima. Ni miši, ni sladkorja.

Med reklamnim blokom sem pohitel za računalnik, obrnil splet na glavo in potem jih najdem. TA-TA! Cake popsi. miniaturne tortice na palčkah. Vseh barv in oblik. Od živalskih, stripovskih in risanih likov. Zaiskrile so se mi oči, tačke so se mi zatresle in nekje iz želodca je pridrvela reka sline, ki se mi je pocedila iz gobčka. Enkrat sem jih že okusil. In hotel sem jih tudi na to ležerno deževno nedeljo.


Nemudoma sem se spustil po stopnicah in vse razložil Tini. Ja. Videl sem tisti lesk v njenih očeh in tisti glasek v njenih mislih. Ja. Tudi ona jih je že okusila in ni je bilo treba dvakrat prositi, da je zdrvela v trgovino po sestavine.

Browniji. Temna in bela čokolada za kuhanje. Pisane mrvice. In palčke. To je bilo vse, kar sva potrebovala. Medtem ko so se v pečici že pekli browniji, sva vse pripravila in čakala. Za živo mejo. Vzdušje ne bi moglo biti boljše, niti vonj, ki se je širil po kuhinji. Čutil sem, kako nama kruli po želodcu. Nič več naju ni moglo ustaviti. Mamljivih tortic sva si želela še bolj kot Hammy svojega piškotka.

Zavihala sva rokave in spečene brownije oblikovala v kroglice ter jih napičila na palčke. Žal kolački niso bili kaj prida ubogljivi in nikakor se niso hoteli zviti v kroglice, zato se je Tina odločila, da bo raje zdrobila piškotke in naredila tako maso kot jo navadno za kokosove poljubčke. Ena, dve, tri in že sva jo oblikovala v mične kroglice, jih nataknila na palčice in pomakala v čokolado. Mljask! Kadar me ni videla, sem izmaknil še kakšen brownie ali dva in si oblizoval tačke. Kar me je pravzaprav izdalo in samo videl sem še, kako je zavila z očmi, nato pa še sama segla po enem. Zabavno je. Delati cake popse. Jih krasiti s čokolado, belo in temno, nato pa še s pisanimi mrvicami.

Zdaj so v hladilniku. In s Tino čakava, da se čokolada strdi, da bom lahko z barvami za krašenje tort in kolačkov na nekatere narisal še brkce in smrček. Potem bodo to prave miniaturne Vuccinelijeve tortice na palčkah. In snedel jih bom kot za stavo. MijauMljask. Za prste obliznit.




PiP, V.

sobota, 3. november 2012

Veliki šef Don Corleone.


Prišel je. Boter.
Najhujši dan v mojem življenju. Še hujši kot tisti, ko je nekega krasnega zimskega večera Tina domov privlekla Neli, in tisti, ko je k nam prilajala mala pasja mrcina po imenu Božo. In zdaj še en maček! Pri tej hiši sem jaz kralj, ne potrebujemo nobenega botra!


Pa kako udobno so namestili malega obiskovalca, kot so mi pojasnili. Menda je ta tako imenovani Don Vito Corleone, mali muc, ki tehta prav toliko kot kos piščančjih prsi, prišel le na obisk. Do večera. Se pravi še slabe štiri ure bom moral prenašati, kako se masti z najboljšimi briketki, tistimi za mačje malčke, kako hodi po moji tipkovnici, se plazi pod posteljo, uporablja moje mačje stranišče, pije iz moje posodice in se prav zdaj obeša po Tinini trenirki. Katastrofa. Veliki šef Don Corleone v majhni mačji obliki. In kako prede!

Poguglal sem tega Vitota. Menda je bil to nek tip, šef ene od newyorških mafijskih družin, sem izvedel. V oko mi je padla tudi njegova slika, v kateri drži … mačka. Khm. Mogoče pa le ni bil tako slab ta boter. Če je imel rad mačke. In danes je prišel. Mačji boter. Ki ima verjetno tudi rad mačke.

Bom požrl svoj kraljevski ponos in mu vsaj stisnil njegovo drobno tačko. Če bom imel srečo, mi ga uspe podkupiti, da se prej vrne domov. Kot je Johnnyju rekel Don Vito Corleone: »I'm gonna make him an offer he can't refuse.«

Meow, Vuccini Kraljevi

četrtek, 1. november 2012

Naj živijo brki!


Hello, november. Hi, Movember. Živjo, Brki.
Vsi jih imamo, hočeš nočeš. Črne, bele, rjave, oranžne. Zavihane, tanke, debele. Ostrižene, pristrižene, v kombinaciji z brado, kozjo ali levjo. Pač. Imamo jih. Jaz jih imam. Bele, tanke, dolge brke. Včasih mi kakšen odpade, pa potem zraste nov brk, tudi črn, ki se nato, kdo bi vedel, zakaj, spremeni v belega.

Mi, mački, brkov nimamo le za okras, temveč predstavljajo izredno pomembno čutilo, s katerim si pomagamo pri orientaciji v prostoru, pa tudi pri lovu. Mišk in ptičev. Z brki dopolnjujemo izostren voh, sluh in vid. Nek maček mi je pripovedoval, da so mu doma nekoč pristrigli brke. Menda je videl le zvezde, saj se je neprestano zaletaval v vrata, stene, fotelj in omare ter hodil naokoli postrani. Povedal mi je še, da je njegova mačja prijateljica s poškodovanimi brkci bojda ugriznila napačni del telesa svojega plena.

Še kako pomembni so, tile brki. Mački jih lahko razpremo, obrnemo naprej ali nazaj, poleg tega pa se lahko zgornji vrsti brk premikajo povsem neodvisno od spodnje vrste. Če so brkci obrnjeni naprej, pomeni, da mucki kažemo zanimanje in smo prijateljsko razpoloženi, kadar pa smo napadalni, so brki poleženi in z njimi kažemo na obramben položaj. Mjaaauu, kar kul, kajne?

Brez brkcev res ne gre. Zato sem tudi jaz za Movember – gibanje proti diskriminaciji brkov. Torej. Naj živijo brki!

Brkat PiP, V.