četrtek, 28. februar 2013

Slastni taquitosi nabritosi


Kot obljubljeno. Čeprav malce pozno.

Če si želite ob posebnih priložnostih ali na sončno nedeljo presenetiti svojo boljšo mačjo polovico, kosilce pripravite v mehiški preobleki. Nič goveje juhe, nič govejega mesa in pečenke, nič tenstanega krompirja. Šik po mehiško.

S Tino sva taquitose nabritose, kot sva jih poimenovala, pripravila za rojstni dan, ki ga je praznovala njena mami skupaj z Vuccinelijevo triletnico šiviljske obrtne dejavnosti. Bogsigavedi, kje je staknila ta krasen recept. Sploh nočem vedeti, saj se tako božanskim jedem pač ne gleda med zobe. Da preidem k bistvu – v naslednjih vrsticah vas čaka mehiški recept, nadenite si sombrerote, tequilo na mizo in gremo – OPA!

Taquitosi nabritosi po Vuccinelijevo

Potrebujete:
- Piščančje prsi
- Mlado špinačo (lahko tudi zmrznjeno, da ni dela s čiščenjem in kuhanjem etc.)
- Češnjeve paradižničke
- Koruzo (1 konzerva)
- Čajno žličko paprike
- Čajno žličko česna v prahu
- Čajno žličko čilija
- Olivno olje
- Jalapeno poper
- In tortilije

S podrobnejšimi količinami vas težko seznanim, saj sva s Tino kuhala po občutku in med kuhanjem se je med nabritosi zagotovo znašla tudi kakšna moja bleščeča oranžna dlaka. Ups! Nič povedat!


Skratka.
Piščančje prsi sva narezala na drobne koščke, jih začinila s soljo, poprom, nekaj paprike in kanila kapljico ali dve tabasca. Vse skupaj sva malce premešala, kanila še kapljico ali dve olja na ponev in jo podkurila. Piščančje prsi sva nato podušila in popekla, medtem pa sva na drugi ponvici po navodilih odtajala še mlado zmrznjeno špinačo, da se je tudi ta lepo dušila.

Nato sva vse skupaj ohladila in na male kosce narezala še mocarelo in gaudo. Špinačo sva dala v eno posodo, v drugo pa stresla na drobno narezan paradižniček in koruzo ter vse še malce začinila s česnom v prahu. Ko sta bili »mešanici« v posodah nared, sva jim primešala še piščančje meso, mocarelo in gaudo. Lahko kot peresce, kajne?

Potem sva vzela tortilije, jih prerezala na pol in si zavihala rokave. Vsak je v tortilije zvil svojo mešanico – jaz špinačno, Tina paradižnikastokoruzno. Žlico mase enakomerno razporedite po ravni strani tortilije, torej po prerezani strani, in preprosto zvijete proti polkrogu. Morda boste morali za začetek kakšno speti z zobotrebcem, a če jih boste nalagali v pekač eno poleg druge, niti to ne bo potrebno. Ko bodo nato taquitosi stisnjeni eden zraven drugega, kot sardele v konzervi, ki jo poleti kot za stavo pohrustate v senci na plaži, jih s kuhinjskim čopičem premažete le že z olivnim oljem. In to je to! Skoraj ste že zmagali!
Pekač le še položite v pečico, ki ste jo poprej ogreli na … uummm … 200 – 220 stopinj Celzija, in taquitose popečete od cca. 10 do 20 minut oziroma dokler zlato ne porumenijo in se spremenijo v nabritose. In to je res to!


No … še nekaj je. Da ne boste brezdelno mijavkali medtem ko bo pečica delovala s polno paro – pripravite si še okusno domačo salso – polovico lončka kisle smetane z metlico fino zmešate, dodate žličko majoneze, poper po okusu, česen, koper in drobnjak – po želji še kakšno mehiško začimbno mešanico – in to je to. Lahko kot peresce.

Še skleda bogate solate. In kosilce je nared. Pa buen apetito ali kako se že reče – Taquitos nabrrrritos!

Puurrrrr, Vuccini (>'.'<)

sreda, 27. februar 2013

Tri svečke za ustvarjalne cvetke


Tri svečke smo upihnili včeraj. No pravzaprav malce več, ker smo združili še Irisin rojstni dan, a smo jih pihali. Neli, Božo in moja malenkost.

Ko me je zjutraj zbudilo lastno smrčanje na fotelju v dnevni sobi, se niti slučajno nisem spomnil, katerega v mesecu februarju smo. Šestindvajsetega! Šele Tina me je dokončno predramila, ko je hitela pripravljati kosilo za mamin rojstni dan in v trenutku so mi štrlele pokonci prav vse kocine. Novico  sem moral nemudoma posredovati še Neli in Božotu! Tri leta nazaj sta se namreč porodili ideja in zasnova za prve Vucinelijeve torbice. O tem sem leto pozneje pisal tudi tu na blogu.

Iz majhnega zraste veliko, pravijo. Čeprav sam Vuccini, kot se je sprva imenovala naša mala šivalnica, ni zrasel prav veliko - sam sem bila tedaj star dobro leto in pol in sem bil še vitek mlad mačkon-, so iz zakladnice prihajale umetelno zašite in navihane torbičke. Spring Vuccini je bila prva. V prelepi oranžni barvi, s črnimi ptičicami in detajli je šla kot za med. Še danes se spomnim Polone, ki se je nad njo še posebno navdušila. Pridno smo začeli trenirati s krempeljci - šivali, parali in smukali smo se okoli nitk in zank ter se sem ter tja zbodli s šivanko. A boljšega občutka, kot je ta, ko nova lastnica Vuccinelijevega zakladka pred seboj razgrne Vuccinelko in se široko nasmehne, nedvomno ni. Ogromno jih je že našlo damice s sijočimi očmi, ki svojo garderobo krasijo z našimi sladkorčki. Upam, da jim s svojimi barvami posladkajo prav vsak dan, tudi takole siten, kot je danes.
***
Do 3. marca ima Spring Vuccini še dodatni popustek - za več informacij nam pišite na vuccineli@gmail.com ali pokukajte na naš Facebook.
***
Čeprav smo imeli v treh letih nekaj padcev, bodisi zaradi časovne stiske ali službe in družinskih obveznosti, pa so našo mačjo obrt krojili predvsem vzponi. In obetajo se novi. Spomladi prihajajo na poličko nove Vuccinelke, nahrbtnički in toaletke, ki jih bomo z našo živalsko druščino predstavili v čisto pravem promo videu, sam pa imam v načrtu tudi preobleko in selitev svojega blogerskega kotička. Da bo bolj pregleden. In da me bo vsak dan spomnil, da moram pretegniti svoje pisateljsko možgančke. No ... pa to me že sedaj. Le da me je mačje zimsko spanje čisto povozilo. Prav zato se še posebno veselim sončnih dni, ki jih pojutrišnjem napoveduje moja vremenska napoved. Mislim. Da bo res. Zadišalo po. Pomladi.

Ob tej priložnosti se vam po mačje zahvaljujem za vso izkazano podporo, všečke, komentarje, spodbudo, nasmeh, veselje, poljubčke, objemčke, iskrivost in navihanost. Tri ni majcena številka, je pa malce zavita 3 - kot moji brkci - MjAwK!!

P.S. Včeraj sem na našem Facebooku obljubil slasten recept, ki smo ga včeraj uporabili pri pripravi kosilca - taquitosi s piščancem in špinačo. Z njim in kakšno slikico vam postrežem jutri.

PiP, Vuccini

torek, 5. februar 2013

Na veliki Vuccinelijevi razprodaji


Tako. Januar je za mano. Naporen. Mrzel. Zasnežen. V začetku malce žalosten, na sredi kanček zagrenjen, na koncu pa poln presenečenj. Vsak dan sem se boril s svojo notranjo vestjo, ki je trkala po moji betici in vpila, naj se že enkrat, za vraga, spravim za računalnik in naj kaj napišem.


Tudi "moja" bela mačka z začetka ulice, o kateri sanjarim, odkar smo se preselili, se je oglasila. Sila presenečen sem bil nad njenim komentarjem in morda me je po mnogih dneh tudi ona malce spametovala. Verjetno pa tudi dejstvo, da bere moj blog. Mjau!

Da ne bom spet dolgovezil in se po mačje motal okoli vrele kaše, bom kar naravnost razkril še enega od razlogov, da sem svoje tačke spet spravil v pogon – VELIKA VUCCINELIJEVA RAZPRODAJA! Pred dnevi sem se namreč sprehajal po naši šivalnici in občudoval raznobarvne kose torbic, ki so me sredi mrzlega januarja popeljale med pomladne cvetlice, toplo navihanost in brezskrbno poležavanje na soncu. Oh … pomlad! Mjau … poletje! Opojne vonjave, ki se že mešajo s počasi odhajajočo zimsko odejo, so prebudile našo šivalnico in Tina se je že lotila novih barvnih kombinacij pomladnih toaletk. Prav zato sem se odločil, da naredim nekaj prostora novim zakladkom in začnem z Vuccinelijevo muckasto razprodajo.

In tako. Januar je za mano. In februar prinaša 30-odstotni popustek na pisane Vuccinelke iz lanske kolekcije Pomlad/Poletje. Moje tačke spet švigajo po tipkovnici, kosmata betica pa je polna novih idej za prihajajoče umetninice.

Vsa naročilca in vaša vprašanja sprejemam na svojem muckastem naslovu: vuccineli@gmail.com.

Prisha

Neli

Ninja

Manny

Sunrise

Spring Vuccini

Florence

Liz
Ocean
Lara Rose
Reverse
Little Rainbow
Zdaj pa hitro pomladi naproti! MjAwK!
PiP, Vuccini