Čakala sem, čakala … in čakala, toda moj dragi Vuccini se
nikakor ni mogel spraviti k pisanju, kaj šele k šivanju. Nekaj malega je še šival,
zdaj pa se že celo večnost spravlja po vrvi za ruzačke. Zdi se, kot da ga je
tole toplo pomladno vzdušje čisto utrudilo.
Marca (saj še sama komaj verjamem) je napisal svoj zadnji zapis na
blogu! Februarja sva se še pogovarjala in pripravljala velike načrte o tem,
kakšno blago, kakšne nove oblike torbičic in odbite kombinacije barv bova
ponudila našim zvestim prijateljicam. Pa je le prišel na dan z besedo: poglej
Neli, leto se tako hitro obrne naokoli, pomlad je in midva še nisva našla
blaga, ki nama bi bil všeč, ki bi bil lepih barv ali imel dovolj zanimive
vzorčke, da bi bile naše Vuccinelke šarmantne, elegantne, trajne, takšne, s
katerimi bi razveseljevala najine punce,
pa tudi fante, saj smo katerega tudi že opremili s torbo. Letos bomo verjetno ostali brez novih torbic.
Nekaj časa sem bila izjemno žalostna, kar srček me je bolel, najine
sanje, vse ideje, ki so včasih planile skozi ušeska … šivalnica počiva in nekaj
dni sem bila resnično kot polit maček. Ležala sem v svoji košarici, spala, ni mi bilo ne do hrane ne do miši. Na
skrivaj sem opazovala Vuccinija, ki se je sicer delal junaka, vendar sem videla,
da je tudi on izgubljen. Še celo malo bolan se mi je zdel, saj je imel kar naenkrat kožušček poln »dredov« in v brke
je tudi osivel. Ja, to so živci, vem!
In tako konec marca najina gospodarica vesela naznani: Vrt
bomo imeli, svojo domačo zelenjavo, dišavnice. Kopali bomo, sejali, sadili,
pleli, prekopavali, pobirali, sušili, pekli, vlagali ... in ne boste verjeli,
kaj se mi je najprej prikazalo pred očmi - velika, čez pol barja dolga njiva, v kateri se bom izgubila ali ne bom videla ne konca ne kraja. A pripetilo se je drugače. Imeli naj bi majhen vrtiček. MAJHEN VRTIČEK!? Izkazalo se je, da to resnično je skoraj pol njive in to čisto
blizu mačje – mišjega poligona (beri: safari park, kjer miške, sive rjave, rovke, špičmohi, kar skačejo naokoli. Vam povem - pravi mačji cirkus. Zanimivo, ni kaj.
In tako smo postali mačji kmetje. Bralce bi vas rada spomnila, da smo pred nekaj leti živeli v bloku sredi središča prestolnice, s
postelje sem celo videla stolp Ljubljanskega gradu, skorajda bi lahko
kar skočila gor k županovi zastavi! Sprva smo postali nekakšni polkmetje, ki so se preselili iz urbanega okolja na vas, med vonj po gnoju ter širne travnike in njive. Nato pa po treh letih polkmetovanja dobimo še pol njive in začnemo kmetovati. Dobro. Pa naj bo. Bom jaz pridno vrtnarila, Vuccini pa bo šival. In upam, da tudi kaj napisal.
Šibam na vrt, se beremo jutri, poročam, kakšno je stanje na vrtičku.
PiP Miu >'.'< Neli
