lepotice plešejo z volkovi

Čeprav si za zdaj še nisem uspel ogledati režijskega debija Kevina Costnerja Pleše z volkovi, pa sem prepričan, da sem o njem nekoč sanjal. Na to sem se spomnil včeraj, ko mi je Tina pokazala slike, nad katerimi sem osupnil. Z babico in dedkom je bila namreč v Arboretumu Volčji Potok. Uf, kako grozno sem ji zameril, ko se je popoldan vrnila!

Zjutraj se je vedla povsem običajno, oblekla se je, pozajtrkovala, in mislil sem že, da se odpravlja na učenje v knjižnico. Ampak ne! Odpravila se je med prave lepotice, ki dan in noč v prečudovitem parku plešejo z volkovi.

Če je bila ona očarana nad prekrasnimi cvetlicami, sem bil jaz še bolj. Zakaj, videl sem jih le na fotografijah, namesto, da bi jih povohal, se skril med nje in pustil, da me požgečkajo s svojimi stebelci, listi, cveti. Najbolj so me prevzele roza vrtnice … Za trenutek se mi je kar ustavilo srce. Toda porodila se mi je sijajna zamisel – čas je za lila barvo. Zakladnica še vedno nima vijolične torbice, pa tako zaželene so! 

Razburil sem se, res, začel sem mijavkati na Tino, naj za vraga že poskrbi za kakšno lepotico lila barve, s katero bom plesal jaz in ne volkovi ob potoku! Nič ni odvrnila. Njen presenečeni pogled je povedal vse, njen kazalec pa je kazal v smeri police z blagom. In tam … je kraljevalo nekaj, iz česar bo kmalu nastala torbica …

Zadovoljen sem se z dvignjenim repom ulegel na šivalno mizo in se prepustil novim sanjam. Oh, ko bi le jaz bil ta volk, ki bi ga bo doletela čast, vsaj za en ples.