Sobota je obetala prekrasno sončno zaveso pred današnjim tušem majskih dežnih kapelj. Odločen sem bil, da tega nikakor ne gre prespati - peti maj je treba zajeti s polno žlico mačjega veselja.
Poletne šlapce, sončna očala, fotoaparat, knjiga za na pot,
steklenica hladne vode in ključ od avta, Božo v prtljažnik, jaz na zadnji sedež, Tina
na sovoznikovega in preljuba mati za volan. To je bil načrt A. O planu B ali C niti nisem razmišljal, pri meni in z mano gre vedno vse kot po maslu. Via Trst,
italijanska pokrajina, mimo Monfalcona in v Gradež.
Kdor še ni bil v Gradežu, ne ve, da je to ljubko obmorsko
mestece, nedaleč stran od prekrasne turkizne Soče, sredi močvirnate lagune,
posuto z mondenimi hoteli in urejenimi cesticami. Kljub turizmu, ki med poletno
sezono zagotovo poka kot pokovka v tistih, še socialističnih steklenih
stojničkah v kinematografih, v samem srcu skriva ljubke trge, po katerih se vijejo opojni vonji
morskih dobrot. Borbončice so se mi prav nesramno zasmejale ob pogledu na vse
tiste gurmanske jedi na številnih krožnikih, mimo katerih smo šli.
Če še niste bili v Gradežu, dragi bralec, ne veste, da ga
obkrožajo čudoviti morski kanali in prav v središču mesteca se namesto
običajnega trga razteza majcena marina, ki proti jugu odpira neverjeten pogled
na morje. Priboril sem si fotoaparat in škljocal kot najbolj zagrizen turist,
kot Kitajci in Japonci, ki se z nasmehom do ušes v Ljubljani slikajo, skoraj da
ne, zraven vsakega smetnjaka. Ker je kovinske barve in ker ga lahko uporabljajo
le stanovalci s karticami v centru mesta. Kakorkoli že, smukal sem mimo
primorskih hišic, po vijugastih ulicah in si skušal zapomniti prav vsako
malenkost, ki jo bom pozneje doma delil z Neli. Ta se je odločila, da se bo čez
dan raje sončila pri sosedovem ribniku. Tja namreč, sumim, da zahaja vsako
popoldne.
Oči so se mi orosile od omamnega vonja, iz gostilnic dišečih
jedi, pomešanega z ostrim vonjem borovcev in morja, do katerega me je ločilo le
še par metrov. Še dve ulici in pred mano so bile le še stopnice in znak, na katerem
je bil pes, čezenj pa debela rdeča črta. Prepovedano?! Nikakor! Kot zagrizeni
turist sem se naredil slepega. Kakšen znak? Nobenega znaka nismo videli, gospod
policist. In potem je tam bilo. Morje. Peneči valovi so se valili po peščeni
obali in se zgrinjali na plažo, polno pisanih školjk. Ena zraven druge, rdeče
kot lava, črne kot oglje, vijolične kot tulipani na domačem vrtu, velike, male,
kosmate od morske trave, lepe, grde, z luknjo v sredi, z okrušenim robom,
gladke, hrapave, sijoče, kamorkoli sem pogledal same školjke. Ena velika
steklena posoda, v kateri ima Tina na polici najrazličnejše školjke s celega sveta, ne
bi bila dovolj. Škljocal sem in mahal s fotoaparatom, nabiral školjke in
raznobarvne rakovičje klešče, čofotal po vodi, da me je mivka žgečkala po
krempeljcih, in vpil Božotu, naj uživa, četudi mora biti privezan na vrvico. Veter, ki
je kuštral moje oranžno dlakovje, me ni
niti malo motil. Le hudičevo sem si zaželel sočnega mesa, ki so ga iz školjk že
davno tega posrkale ribe. Lisice, vam rečem! Spominjam se, da je nekoč nek
družinski prijatelj spekel kapesante, obložene z gamberi ter začinjene s česnom
in peteršiljem. Uf, kako sem umiral, ko sem jih jedel!
Toda te školjke me vsaj s svojo lepoto niso prikrajšale.
Celo vrečko jih imam, na pultu v kuhinji me čakajo, da jih očistim in prevrem.
Potem jih bom nanizal na laks in obesil v svoj mačji kotiček. Na steno nad
pisalnim strojčkom bom obesil še slike zagrizenega mačjega turista. To bo moja
oaza miru.
Zdaj, ko sem obiskal Gradež, vem, da sobota ni šla v nič.
Zajel sem jo s polno žlico in zagrizel v, s soncem obsijano morsko mestece. Zdaj,
meseca maja je mestece še dokaj prazno, a po sprehodu mimo hotelov vem, da je v
poletni sezoni preplavljeno s turisti. Zagrizenimi. S Kitajske in Japonske tudi, verjetno.
Nedolžni mačkon, kot
sem jaz, prisega na spalko, šotor in mačjo ljubico štupo ramo. Poleti mi bo zadišalo
kakšno osamljeno obmorsko mestece nekje na jugu Portugalske. Tam so atlantske školjke, MjaWk!
PiP, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar