Ni jutra brez skodelice. Za Ivana, ki nestrpno čaka na svojo
dozo kofeina, ga verjetno ni brez skodelice kave. Zame, ki jo zjutraj
pripravim za svojo živalsko druščino, ga ni brez skodelice čaja. Zelenega,
belega, črnega, pomarančnega, z okusom vanilije, gozdnih sadežev, jagode, jabolka
in cimeta, z nekaj mleka, kančkom sladkorja ... A najraje zelenega.
Zjutraj se povzpnem na štedilnik, kajpak popazim, da si ne
zakurim svojega košatega repa, in pristavim vodo. Iz predala, malce nižje od
štedilnika, na levi strani, vzamem vrečico dišečega čaja, ga natrosim v cedilnik in čakam.
Čakam, dokler voda ne zavre. Na prekleti čaj. Vedno se spomnim na Ivana in prav z
veseljem bi mu ponudil skodelico.

Nasmehnila sva se, zadovoljna nad nenavadnim začetkom dneva,
in se po jutranjem počitku odpravila za šivalni strojček. Ta trenutno dela s
polno paro, izpod njega pa prihaja prva jesenska Vuccinelka. Fotko prilepim, ko
bo končana, v galerijo torbic pa sva z Neli naložila še nekaj poletnih kosov ... Cvetočih, navihanih in pisanih.
Se beremo, MijAvK
Vuccini in Neli
Vuccini in Neli
Ni komentarjev:
Objavite komentar