Bananin frape, lignji in Indijanci

◊ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje (SSKJ)

Napovedali so indijansko jesen. Oprostite, poletje. Vremenarji so tako rekli. Ali pa doma. Še sam ne vem točno. Pa sem se odločil, da se bom šel Indijanca in izkoristil obetavni sončni konec tedna. Po babje.

Z indijansko rutico okoli glave ter lokom in puščico na hrbtu sem se kot slepi potnik vkrcal v domači avto. Slabo vest sem imel, ker nisem nič pristavil k bencinu. Ker nisem niti nič pripravil za pod zob. Ali vzel vsaj steklenico vode. Prav nič. Ko je Tina zjutraj odprla prtljažnik, sem le neopazno skočil vanj in se skril za torbo. Hudičevo me je skrbelo, da se mi bo pridružil še Božo. Celo pot ne bi niti zatisnil oči, saj bi moral paziti, da ostanem neopazen, pa še njegovih pasjih čekanov se bojim. Vendar ga ni bilo od nikoder, menda zato, ker še ni bil cepljen. Prestrašil me je tresk avtomobilskih vrat, ki je napovedal, da odhajamo. Kam, pravzaprav nisem vedel. Tudi zanimalo me ni prav dosti. Samo, da bo toplo in sončno.

Kakšni dve uri smo se vozili. Malce sem zadremal ter na hrbtu, s tacami pod glavo, opazoval jesensko modrino neba in mimovozeča se pisana drevesa. Na morje v tem letnem času še nisem šel in kar malce razočaran sem bil, ker je v Maredi, kot sem pozneje izvedel, obzorje prekrivala tanka sivina, poleg tega pa še morje ni izžarevalo tistega modrikastega čara. A nič zato. Slepi potnik se ne sme pritoževati. Medtem ko so damice, s katerimi sem potoval, poležavale na vrtu in brale, sem se tudi sam skobacal na udoben ležalnik. Še pred tem sem imel strašanske težave, kako priti iz avta, saj prtljažnika sploh odprle niso! Na mačjo srečo sem imel s seboj lok in puščice in nekako mi je uspelo smukniti na plano ter globoko vdihniti tisti dišeči morski zrak. Meow!

Ko sem pozneje na udobnem ležalniku z mislimi že odtaval nekam daleč stran med mestne mačke s košatimi repi in urejenimi krempeljci, me je predramil sprehod, ki so ga omenile punce. Pridružil sem se jim, seveda z varnostne razdalje, preizkusil, kako mokro in slano je morje jeseni ter z brezskrbnim vohljanjem naokoli izdal svojo prisotnost.  »Vuccini! Kaj za vra …« začutil sem, kako so me zgrabile Tinine roke in me dvignile v zrak. Kakšen razgled na morje sem šele tedaj imel! »Nikar me ne spusti zdaj iz rok, ženska!« sem ji mijavknil. Na tisto mačjo srečo, ki sem jo že poprej omenil, me je le stisnila k sebi in nosila vse do doma. Tako ubogega in pridnega sem se naredil, da sem smel po sprehodu z njimi še na bananin frape in dobil svoj kozarec mleka, poprosil sem jih, naj slikajo Toaletko, ki so jo imele s seboj, in potem snedel še porcijo lignjev.

Če se dan ne bi prevesil v hladen večer in bi ne moral v Ljubljano novemu delovnemu tednu naproti, bi lahko rekel, da sem doživel pravo indijansko jesen. Poletje. No … nekaj babjega pa sem le ga.

Mjawk, V.