Veliki šef Don Corleone.

Prišel je. Boter.
Najhujši dan v mojem življenju. Še hujši kot tisti, ko je nekega krasnega zimskega večera Tina domov privlekla Neli, in tisti, ko je k nam prilajala mala pasja mrcina po imenu Božo. In zdaj še en maček! Pri tej hiši sem jaz kralj, ne potrebujemo nobenega botra!

Pa kako udobno so namestili malega obiskovalca, kot so mi pojasnili. Menda je ta tako imenovani Don Vito Corleone, mali muc, ki tehta prav toliko kot kos piščančjih prsi, prišel le na obisk. Do večera. Se pravi še slabe štiri ure bom moral prenašati, kako se masti z najboljšimi briketki, tistimi za mačje malčke, kako hodi po moji tipkovnici, se plazi pod posteljo, uporablja moje mačje stranišče, pije iz moje posodice in se prav zdaj obeša po Tinini trenirki. Katastrofa. Veliki šef Don Corleone v majhni mačji obliki. In kako prede!

Poguglal sem tega Vitota. Menda je bil to nek tip, šef ene od newyorških mafijskih družin, sem izvedel. V oko mi je padla tudi njegova slika, v kateri drži … mačka. Khm. Mogoče pa le ni bil tako slab ta boter. Če je imel rad mačke. In danes je prišel. Mačji boter. Ki ima verjetno tudi rad mačke.

Bom požrl svoj kraljevski ponos in mu vsaj stisnil njegovo drobno tačko. Če bom imel srečo, mi ga uspe podkupiti, da se prej vrne domov. Kot je Johnnyju rekel Don Vito Corleone: »I'm gonna make him an offer he can't refuse.«

Meow, Vuccini Kraljevi