Brankino pikasto kolesarjenje

Zadnji mesec v letu imamo živalice pri nas doma, Neli, Božo in moja malenkost, neznansko rade. Po večini zato, ker je zunaj mrzlo, doma pa tako prijetno toplo. Ker bližnje travnike in gozdičke pobelijo mehke bele snežinke, čeprav o njih letos pri nas ni ne duha ne sluha, in ker je vožnja s kolesom v Mačje mesto lahko sila zabavna in razburljiva, četudi se moram cel zaviti v debel šal, si na bučo povezniti volneno kapo in na tačke natakniti najbolj tople rokavičke. Na koncu brkov se mi sicer sredi vožnje od doma do mesta, kjer sem se oni dan srečal z mačjo prijateljico Branko, vsakič naberejo ledene kapljice, ki me med padaliranjem naredijo neznansko nervoznega. Enkrat sem se skoraj zaletel, ker sem si s tačko na vse kriplje trudil ogreti brke. Toda z rokavičko je, presneto, nikakor nisem mogel zagrabiti, in malo je manjkalo, pa bi priletel z repom na drevo.

Kakorkoli že, kot rečeno, sem bil tisti dan zmenjen z Branko, dolgoletno mačjo prijateljico, tudi veliko, veliko ljubiteljico kolesarjenja in novim peresom med blogerji. Kdaj točno se je Branka zaljubila v kolesarjenje, bi sam težko vedel. Morda o tem kaj več vesta njena mačkona Kobe in Jordan, ali pa nemara tudi Tina, ki je z mojo pomočjo, kajpak, za Branko sešila imeniten pikast kolesarski kompletek v barvi, ki je decembra tako zelo zaželena – božična rdeča.

Teden ali dva pred najinim kolesarskim srečanjem, na katerem sva nekaj malega čvekala tudi o neverjetnih prednostih tega preprostega prevoznega sredstva, sem dobil njeno naročilo za oblekico za kolesarski sedež in kolesarsko torbico. Rdečo z belimi pikami, si je zaželela gospodična Branka. In sva se s Tino odpravila na lov. Za rdečim blagom z belimi pikami. V šivalnici sva nato skrbno izrezala modele, pripravila sukance in bucike in strojček je končno spet zaropotal. Tako pomirjujoč zvok ima, da bi med šivanjem lahko kar zaspal. Kompletek je bil kmalu nared. In kako zelo všeč mi je bil. Nisem ravno maček v rdečih škorenjcih, pa vendar se mi je ta barva tisti trenutek nadvse dopadla.

Ko sem si zamislil, kako Branka s svojim pisanim kolesom s košaro, na kateri je, če se ne motim, pritrjen še en sončnični cvet, drvi po ljubljanskih ulicah, tako lepo okrašenih v tem mrzlem decembru, sem se kar nasmehnil pri sebi.

Oni dan je tako urejena pridrvela do Brega. S kosmatim mačkonom se je odpravila v čajnico na dišečo skodelico čaja in mu povedala o svojem velikem načrtu – blogu za kolesarske navdušence: http://bikegalwrites.blogspot.com/.

Mjawk, se beremo!
Vuccini

P.S. Kompletki so seveda na voljo tudi v drugih barvah in vzorcih. Več na Kolesarskih Zakladkih.