Juhu, prva mačja trgovinica z Vuccinelijevimi zakladki je tu!

Najraje bi se dvakrat po svoji kosmati riti! Da nisem pisal že od zadnjega dne lanskega leta, pa še takrat sem mogoče spil kakšen požirek mleka preveč, je prava sramota!

Sem poslušal Tino, kako me je pregovarjala, naj se, za vraga, že spravim za presneti računalnik, naj dam kaj od sebe, me spodbujala, da znam z besedami skoraj tako dobro kot z lovljenjem miši, mi nastavljala doma spečene prigrizke, ki mi pravzaprav niso prav nič dišali (pač sem izbirčen), prejšnji mesec pa dokončno obupala, me nahujskala kot kakšnega potepuškega psa in se spravila k svojemu delu.

Zadnje čase, verjeli ali ne, ga imamo polne roke. Iris in Neli v šivalnici ustvarjata prelepe nove torbičke, Tina pa se dogovarja o naši prvi pravi spletni strani. In jaz sem nekje vmes, malce nesrečen, ker imam pisateljsko krizo, čeprav bi mi črke morale teči kot namazane, na pol se smilim sam sebi in ves zehav poležavam po hiši. Toda s tem je zdaj konec. Resnično, vam rečem. Konec je zimskega spanja, na vrtu nam že cveti mala breskev, narcise poganjajo v višave in se bohotijo (pazi, preteklik – so se bohotile) v zgodnjepomladnem soncu in vrata na teraso so končno spet odprta vsaj dve uri na dan, da lahko naš živalski cirkus zunaj preganja dolgčas. Konec je tudi zato, ker so dogovarjanja o čisto pravi spletni strani že v polnem pogonu, ker sta dve prečudoviti torbički že sešiti, ker se lahko letos predstavimo tudi s prvo kolekcijo super luštnih in uporabnih nahrbtničkov in ker je tukaj naša prva spletna trgovinica.

Nismo komplicirali in se ubadali s tem, da bi ustvarili čisto svojo, pač pa smo preko prijatelja slišali za Tictail, se o tem malce pozanimali, jo nekaj dni in noči pripravljali in TA-DA – nocoj spravili shop v pogon! Ne bi mogel biti bolj vesel, še nebo joče od sreče!

Seveda je to le en mačji korak dlje k našim sanjam o Vuccinelijevi šivalnici. Če pomislim, kaj vse me še kot velikega mačjega pisatelja in prvega mjavka za stike z javnostjo čaka, mi postane kar fino vroče, vendar vem, da nam bo uspelo. Upam le, da me bodo moji najbljižji fino brcali v mojo kosmato rit, da se ne bom spet zabubil v mačji spanec, brez katerega, roko na srce in žal, ne morem. Vprašajte svojega mačkona, zagotovo se bo strinjal z mano.

Kakorkoli že, zdaj ko mi pero bezlja hitreje, kot mi tečejo misli, vas le še z največjim veseljem povabim na ogled spletne trgovinice. Majhna je še, toda novi zakladki še prihajajo. Cvetoči, pisani, pikčasti, navihani, kosmati, vzorčasti, majhni, veliki, modni, uporabni, spomladni in poletni, predvsem pa narejeni z ogromno mačje ljubezni in veselja.

Vabljeni, da poklikate vse sličice v tem zapisu, ki vas peljejo v tale shop (pa sem začel mijavkati še v angleškem jeziku).

Pozdrav in Poljub,
Vuccini in Neli