Besen sem se spravil nad žaluzije Tininih balkonskih vrat in nekako mi jo je celo uspelo zbuditi, da mi je odprla. Res, moral sem na zrak, na sosedov travnik. V času svoje izgubljenosti med (nenapisanimi) besedami tam vohunim za miškami, tistimi sivimi, poljskimi. Hudo mrzlo in megleno je bilo, vendar mi je, po pravici povedano, ta "noir" scena prav ugajala. Potem sem nenadoma začel razmišljati o soncu. Kar nekaj časa je minilo, odkar so, kot domača peč topli žarki oblizovali moje brke in greli premražene tace. In odkar me zunaj ni zeblo. Kje se torej potika? Nisem maček, ki bi kompliciral, toda danes zjutraj sem si neskončno zaželel, da bi videl sončni vzhod.
Nekje nad glavo že je in o njem mi je pozneje, ravno pred kosilom, pripovedoval Božo, ki se ga je odločil poiskati. Zdaj se kar razumeva, s to mrcino, v mačjem laježu se sporazumevava, in fejst pobec je, čeprav mi gre na živce, kadar preveč sili vame. Naj se z Nelo po svoje igrata, meni se ne ljubi prav zelo.
Kakorkoli že, odpravili so se par sto metrov više nad Ljubljano, menda ravno toliko daleč, da si je Božo v avtu privoščil še kratek dremež, in lovili to, kar jaz v kotlini že toliko časa pogrešam. In menda, če gre verjeti njegovim pripovedovanjem in slikam, so nekaj voluharskega sonca le ulovili. Nekaj malega. Nekaj, kar dokazuje, da je res na(d) glavo.
Mrcina je naravnost uživala v jesenskem vrvežu sredi spokojne umirjenosti in še bolj bi zabredli v gozd, če ne bi naleteli na sumljive fekalije, bojda dokaj sveže. Morda medvedove? Božo je bil mnenja, da je bolje, če se na trati nastavijo prosojnim žarkom. Kot mi je povedal, si ni želel srečati gospoda medveda, čeprav pravzaprav ne ve, kakšen gospod medved sploh je, mu pa že njegovo ime dovolj pove. Le kaj mu potemtakem pove moje?
Drznil si je nabrati nekaj smrečja, dolgih palic, storžke in želodke, zakaj, mi še ni povedal, ker ga je kaj kmalu premagal spanec. Ni kaj, sonce na(d) glavo!
Upam, da name ni pozabilo!
P.S. Čemu dračje in plodovi, vam seveda poročam.
Vucco
Vucco
