četrtek, 03. julij 2014

Vuccinelijev vrt postaja pravi sadno-zelenjavni raj

Pri pridelkih smo ostali, kajne? Naj za začetek napišem, da z gospodarico vrtnariva vsak dan, pobirava plevel in seveda tudi prve pridelke - korenček imam še posebno rada, pa tudi mlade čebulice so slastna, le malce zadaha imam po njih.

Kakorkoli že. Grahec pobiramo dan za dnem, kar sproti, zato raste in raste ... Gospodarica naredi enkratno zeenjavno juho, po katerih si še celo popoldne oblizujem krempeljce. Solato imamo posajeno na več mestih (saj se spomnite – prva greda je za polže) in jo redčimo, da pridno dela solatne glave. Špinačo smo pobrali in jo tudi takoj pojedli, zdaj pa smo posejali še blitvo, ker je menda bolj uporabna, saj se lahko reže in reže in reže, pa je nikoli ne zmanjka (njami, za k ribam, mmmmmmm). Peteršilj je temno zelen in ves nakodran. Kar samega bi ga jedla, tako je lep. Korenje se še debeli – ja še malce dolgočasen, ga kar pustim pri miru. Redkvice smo en mesec jedli v solati, ali kar tako. Ali jih imeli za blagovno menjavo za bezeg, iz katerega smo naredili sirup. Srebrne čebulice so kot male princeske, lepe vitke (kot jaz, seveda), jih kar pustim na miru, samo malo jim zapojem, da postanejo še lepše.


Tudi sadje pridno pridelujemo. Jagode so sicer večinoma prvoletnice, zato jih ravno za marmelado  letos še ne bo (je pa zadnjič Tit imel šolski izlet na Kostanjevico na Krki, kjer so pobirali jagode. Vam rečem, takih jagod še nisem jedla, tudi moja gospodarica ne. Sladke in temnordeče so bile, okus pa božaaanski ... tak pravi, po jagodah. Sva z gospodarico skuhali štiri kozarce marmelade, a je ostal le še eden, tako dobra je marmelada. Jagodam sva dodali nekaj mete in pravi jamajški rum - špica - za vse krempeljčke obliznit! Žal jagod po tistem ni bilo več, drugače bi se z Vuccinijem vsedla v naš novi stari avto, s seboj pa bi vzela še Božota, ki naravnost uživa v vožnji na zadnjih sedežih.
Maline že zorijo in se debelijo, škoda ker jih je tako malo. Pri nas doma namreč naredimo takoooo dobro presno torto iz malin. Mljask! Drugo leto jih moramo nasaditi še več, zato vse, ki iz svojih vrtičkov dajete ven maline toplo prosim, če bi jih namesto v smeti raje podarili nam. Ampak saj vem, da jih vsi obožujemo in je malo verjetnosti, da bi se od koda našla še kakšna sadika.


Pohvalim se lahko še s tem, da imamo tudi ribez. Najprej je bil pri hiši v travi, vendar si očitno še ni opomogel od pasjega lulanja in nogometne zagnanosti našega pasjega družinskega člana. Meto lahko vsak dan poberem in naši družini pripravim čisto enostavno, a nadvse osvežilno pijačo: v vodo dajte nekaj vejic mete in kapljico iztisnjenega grenivkinega soka.
Med jagodičkami imamo tudi rožice, in sicer gladiole. Joj, še malo pa bodo cvetele in res se neznansko veselim. Si pa obenem zasanjano zamislim kombinacijo zrelih gozdnih jagod in vmes cvetoče gladiole - menda bodo vijoličaste in rumeno-zelene. Pogled, ki bi ga bili veseli tudi grški bogovi, take pa so bile tudi ene od naših torbičic.


In še nekaj o teh smotanih polžih, o katerih smo že nekaj pisali. Do nizkega fižola očitno redko uspejo priti, saj je lepo zelen in zdrav. Ognjič je ravno vzcvetel s svojimi živo oranžnimi cvetovi, mehke listke ima in božansko diši, zato bi brez problema lahko cel dan ležala zraven ter vonjala zdravje in bogastvo. Na enem od paradižnikov je že mali paradižniček, velik kot žogica skokica, kumare se vzpenjejo na prvo oporo, iz bambusa smo jim namreč naredili domačo ograjico, paprike in jajčevci pa odpirajo cvetke.Oh, to je pravi vrtičkarski raj! Če imate tudi vi svojega, se seveda nikar ne bojte in mi pišite pod komentarje, kako kaj vzgajate, ali že imate domač krompir in korenje hihi mjawk!

Grem zdej pokrtačit krempeljce in umit tačke.
Se beremo.
Lep večer, Neli >'.'<

torek, 01. julij 2014

O sejanju Vuccinelijevih pridelkov in izganjanju polžev



No, sem rekla, da se vam bom oglasila. Nisem kot Vuccini, ki se izgubi v delu in na mizi pusti računalnik z na pol napisanim zapisom za blog. Kakorkoli, o vrtičkanju smo govorili včeraj, kajne? Pa se vrnimo na njivo, kjer pridno vzgajamo najrazličnejšo zelenjavico, pa tudi kakšna sladka malinca se že najde ... Mjawk.

Ko smo torej dobili njivo, smo kupili "vile štiharice", preostalo kmetovalsko opremo pa smo že imeli doma. Na sumu imam, da je naša gospodarica preobrazbo v kmečko deklo načrtovala že dlje časa. In se je le pripetilo, da smo se nekega marčveskega jutra z orodjem odpravili na njivo. Vile štiharice so obračale zemljo kot za stavo, nastala je prva gredica, kjer je mesto dobil grah. Del naše družine je sicer godrnjal nad grahom (sem bila tudi že priča igrarijam, ko je nekdo iz francoske solate ven pobiral grah), vendar ga je drugi del potolažil: to bo domač grahek, mlad, sladek, da ga ješ kot maline. Gospodarica se ni dala kaj dosti motiti. Bomo naredili riži-biži, nas je potolažila. 
 Naslednja gredica je bila namenjena solati berivki, majski solati in ameriški rjavki (ja, bi rada videla, ali čez lužo res jedo tako slastno solato). Semena potreseš in jih s kovinskimi grabljami ali pa s krempeljci pograbiš po zemlji, pa je! Toda to za nas še ni bil konec. Naprej so nastala vrste posejane srebrne čebulice, korenčka, "skodranega" peteršiljčka, redkvice in špinače. Moram vam povedati, da sva z Vuccinijem aktivno sodelovala pri delu - ves čas sva se podila, lovila, grizla, renčala in v levjih skokih preskakovala gredice.

Priskrbeli smo tudi gredico z gozdnimi jagodami, poskrbeli, da bomo imeli dovolj začimb, prevdsem kopra in origana, posejali rdečo cvetačo iz mediterantskih počitniških krajev, maline pa so prišle z gorenjskega konc. Prva dopustniška dneva sta tako minila delovno, mesec dni pozneje je sledila nova akcija. Na vrsto so prišli paradižniki (zgodnji, veliki, mali, oranžni, podolgovati, skratka ni, da ni), jajčevci, paprike (navadne in čili – ufffff, to bo peklo), rdeča pesa, bučke (cuketke, črne buče iz Mehike in dinja ananasovka. Posejali smo še blitvo, ognjič, nizek fižol, visok fižol, brokoli, brstični ohrovt, kumare in kolerabico ter posadili krompir. No, to bi bilo lahko že vse ... toda ne! Nismo pozabili na limonsko meto, rdeči ribez in gladiole. To vse smo posadili marca in aprila. Kako pa je na vrtu danes?
 Lahko se pohvalim, da je na našem vrtu ustvarjeno sožitje med plevelom, zelenjavo oz. bodoičimi pridelki in polži. Sožitje s slednjimi je kot rdeča tanka črta, ki se lahko vsak trenutek pretrga. Res je, da se je moja gospodarica odločila upoštevati stare modrosti naravnega preganjanja polžev, kar pomeni, da je malo razsadila ognjič, da je na Golovcu nabrala praprot in jo položila k pridelkom, da je posula lesni pepel okoli zelenjave, ki jo polži najbolj obožuejo, na vrtu je vkopala tudi lonec s pivom, vendar se mi zdi, da se polži za vse ovire, ki jim zdaj stojijo na poti do pridelokov, ne zmenijo kaj dosti. Opazila sem, da imajo radi grahec, zelo blizu so jim tudi prekle visokega fižola, od katerih so ostala le še stebelca. Občutek imam, da se je gospodarica že malce vdala in jim na prvi gredici pušča prvo solato, da se pač polži, neumni, kot so, zapodijo v solato in tam ostanejo (dobroooo, da ne vedo, kakšne dobrote so še naprej). Je pa imela oni dan nenavaden preblisk - kako lepo, da bi bilo, če bi Neli jedla polže! Lepo vas prosim, kdo pa je že videl mačka, ki se hrani s takimi neokusnimi, grdimi, spolzkimi, smrdečimi polži?! Fuj! No, še dobro, da je misel opustila takoj, ko sem enostavno zapustila prizorišče in nisem več hotela hoditi na vrt. Dva dni brez mene in že me je klicala: "Pridi, pridi z mano, greva delat!"

 Aja, še nekaj o sožitju med plevelom in zelenjavo! Sem tudi jaz prebrala nekaj knjig o vrtu in to sožitje kar uspeva. Okoli zelenjavice malo okopljem, poberem plevelčke - no, nekateri niso več plevelčki, ampak so že kar velikiiii pleveli. Kar bo dobro, če bo obilo žgočega sončka čez poletje in malo dežja. 

O pridelkih pa jutri. Vsekakor pa je odbrodošel kakšen vrtičkarski nasvet, tako da le na dan z njim! 
Vrtičkarski Mjawk!
Neli

ponedeljek, 30. junij 2014

Vuccineli, veliki vrtičkar


Čakala sem, čakala … in čakala, toda moj dragi Vuccini se nikakor ni mogel spraviti k pisanju, kaj šele k šivanju. Nekaj malega je še šival, zdaj pa se že celo večnost spravlja po vrvi za ruzačke. Zdi se, kot da ga je tole toplo pomladno vzdušje čisto utrudilo.  Marca (saj še sama komaj verjamem) je napisal svoj zadnji zapis na blogu! Februarja sva se še pogovarjala in pripravljala velike načrte o tem, kakšno blago, kakšne nove oblike torbičic in odbite kombinacije barv bova ponudila našim zvestim prijateljicam. Pa je le prišel na dan z besedo: poglej Neli, leto se tako hitro obrne naokoli, pomlad je in midva še nisva našla blaga, ki nama bi bil všeč, ki bi bil lepih barv ali imel dovolj zanimive vzorčke, da bi bile naše Vuccinelke šarmantne, elegantne, trajne, takšne, s katerimi  bi razveseljevala najine punce, pa tudi fante, saj smo katerega tudi že opremili s torbo.  Letos bomo verjetno ostali brez novih torbic.
Nekaj časa sem bila izjemno žalostna, kar srček me je bolel, najine sanje, vse ideje, ki so včasih planile skozi ušeska … šivalnica počiva in nekaj dni sem bila resnično kot polit maček.  Ležala sem v svoji košarici, spala, ni mi bilo ne do hrane ne do miši. Na skrivaj sem opazovala Vuccinija, ki se je sicer delal junaka, vendar sem videla, da je tudi on izgubljen. Še celo malo bolan se mi je zdel, saj je imel kar naenkrat kožušček poln »dredov« in v brke je tudi osivel. Ja, to so živci, vem!

In tako konec marca najina gospodarica vesela naznani: Vrt bomo imeli, svojo domačo zelenjavo, dišavnice. Kopali bomo, sejali, sadili, pleli, prekopavali, pobirali, sušili, pekli, vlagali ... in ne boste verjeli, kaj se mi je najprej prikazalo pred očmi - velika, čez pol barja dolga njiva, v kateri se bom izgubila ali ne bom videla ne konca ne kraja. A pripetilo se je drugače. Imeli naj bi majhen vrtiček. MAJHEN VRTIČEK!? Izkazalo se je, da to resnično je skoraj pol njive in to čisto blizu mačje – mišjega poligona (beri: safari park, kjer miške, sive rjave, rovke, špičmohi, kar skačejo naokoli. Vam povem - pravi mačji cirkus. Zanimivo,  ni kaj. 
In tako smo postali mačji kmetje. Bralce bi vas rada spomnila, da smo pred nekaj leti živeli v bloku sredi središča prestolnice, s postelje sem celo videla stolp Ljubljanskega gradu, skorajda bi lahko kar skočila gor k županovi zastavi! Sprva smo postali nekakšni polkmetje, ki so se preselili iz urbanega okolja na vas, med vonj po gnoju ter širne travnike in njive. Nato pa po treh letih polkmetovanja dobimo še pol njive in začnemo kmetovati. Dobro. Pa naj bo. Bom jaz pridno vrtnarila, Vuccini pa bo šival. In upam, da tudi kaj napisal. 

Šibam na vrt, se beremo jutri, poročam, kakšno je stanje na vrtičku.

PiP Miu >'.'< Neli

nedelja, 23. marec 2014

Juhu, prva mačja trgovinica z Vuccinelijevimi zakladki je tu!



Najraje bi se dvakrat po svoji kosmati riti! Da nisem pisal že od zadnjega dne lanskega leta, pa še takrat sem mogoče spil kakšen požirek mleka preveč, je prava sramota!

Sem poslušal Tino, kako me je pregovarjala, naj se, za vraga, že spravim za presneti računalnik, naj dam kaj od sebe, me spodbujala, da znam z besedami skoraj tako dobro kot z lovljenjem miši, mi nastavljala doma spečene prigrizke, ki mi pravzaprav niso prav nič dišali (pač sem izbirčen), prejšnji mesec pa dokončno obupala, me nahujskala kot kakšnega potepuškega psa in se spravila k svojemu delu.

http://vuccineli.tictail.com/

Zadnje čase, verjeli ali ne, ga imamo polne roke. Iris in Neli v šivalnici ustvarjata prelepe nove torbičke, Tina pa se dogovarja o naši prvi pravi spletni strani. In jaz sem nekje vmes, malce nesrečen, ker imam pisateljsko krizo, čeprav bi mi črke morale teči kot namazane, na pol se smilim sam sebi in ves zehav poležavam po hiši. Toda s tem je zdaj konec. Resnično, vam rečem. Konec je zimskega spanja, na vrtu nam že cveti mala breskev, narcise poganjajo v višave in se bohotijo (pazi, preteklik – so se bohotile) v zgodnjepomladnem soncu in vrata na teraso so končno spet odprta vsaj dve uri na dan, da lahko naš živalski cirkus zunaj preganja dolgčas. Konec je tudi zato, ker so dogovarjanja o čisto pravi spletni strani že v polnem pogonu, ker sta dve prečudoviti torbički že sešiti, ker se lahko letos predstavimo tudi s prvo kolekcijo super luštnih in uporabnih nahrbtničkov in ker je tukaj naša prva spletna trgovinica.

Nismo komplicirali in se ubadali s tem, da bi ustvarili čisto svojo, pač pa smo preko prijatelja slišali za Tictail, se o tem malce pozanimali, jo nekaj dni in noči pripravljali in TA-DA – nocoj spravili shop v pogon! Ne bi mogel biti bolj vesel, še nebo joče od sreče!

Seveda je to le en mačji korak dlje k našim sanjam o Vuccinelijevi šivalnici. Če pomislim, kaj vse me še kot velikega mačjega pisatelja in prvega mjavka za stike z javnostjo čaka, mi postane kar fino vroče, vendar vem, da nam bo uspelo. Upam le, da me bodo moji najbljižji fino brcali v mojo kosmato rit, da se ne bom spet zabubil v mačji spanec, brez katerega, roko na srce in žal, ne morem. Vprašajte svojega mačkona, zagotovo se bo strinjal z mano.

Kakorkoli že, zdaj ko mi pero bezlja hitreje, kot mi tečejo misli, vas le še z največjim veseljem povabim na ogled spletne trgovinice. Majhna je še, toda novi zakladki še prihajajo. Cvetoči, pisani, pikčasti, navihani, kosmati, vzorčasti, majhni, veliki, modni, uporabni, spomladni in poletni, predvsem pa narejeni z ogromno mačje ljubezni in veselja.

Vabljeni, da poklikate vse sličice v tem zapisu, ki vas peljejo v tale shop (pa sem začel mijavkati še v angleškem jeziku).

Pozdrav in Poljub,
Vuccini in Neli 

http://vuccineli.tictail.com/

torek, 31. december 2013

Happy MijaW MijAw

Ker se nam vsem danes že malce mudi v novo leto, bom kratek.

Na zadnji dan v tem letu, ki je prinesel nekaj padcev in veliko vzponov, ogromno kreativnosti, nove idejice, poznanstva, izzive, toplo crkljanje in mehke objeme,  iskrive dogodivščine, nabrušene krempeljce, pustolovske vaške love na poljske miške,  domače prigrizke za mucke, in še in še, bi se vam rad prav vsem zahvalil. Za podporo. Za pokončne palce. Komplimente in pohvale. Nasvete in mnenja. Naročilca ter nasmejane in zadovoljne obraze. Za to, ker ste z nami.

V čast mi je, da lahko z vami delim prav vse mačje tegobe in radosti, čeprav (s težkim srcem) priznam, da sem bil letos kar malce len glede pisanja. Obljub ob koncu leta ne maram, ker smo mačkoni včasih presneto svojeglavi, se bom pa potrudil, da bom v novem letu več pisal, šival, pekel, skratka gospodinjil kot pravi kmečki maček.

Kakorkoli že, vem, da pogledujete proti uri, da odbije din don za bleščečo novoletno opravo, prekrasen mačji suknjič in zloščene čeveljce, zato vam skupaj z našo živalsko druščino želimo vse lepo, srečno, nasmejano, navihano, noro, veseljaško, kosmato in mijavkasto leto 2o14. Naj bo polno novih presenečenj in ustvarjalnosti, radosti in prečudovitih trenutkov.

HaPPy MijAw MijaW!

Vuccini, Neli, Božo, Iris in Tina


nedelja, 15. december 2013

Naredi sam novoletno smrečico

Nedelje bi včasih najraje prespal. Sploh, če se naokoli vleče kilometre dolga megla in če mi gredo zaradi presnetega mraza dlake pokonci, ko se samo približam vhodnim vratom. Ne maram nedelj in nisem fen zime. Pa vendarle je današnji zadnji dan v tednu prinesel kar nekaj ustvarjalne, pa tudi božične radosti.


Nekje na internetu sem staknil Naredi sam novoletno smrečico, ki se mi je zdela zanimiva in čisto preprosta, obenem pa enkratno nadomestilo za venček na vhodnih vratih in imenitna rešitev za tiste, ki jim mački povzročamo preglavice s pravo novoletno jelko. Verjemite mi, ko uzremo tiste nebeške okraske - na tisoče jih je, raznobarvnih steklenih kroglic, ki vabljivo visijo z dišečih vejic, pa pisanih okraskov, malih škratkov in sneženih možičkov, angelčkov, jelenčkov in na tisoče oblik iz najrazličenjših materialov - nam resnično zapoje mačje srce. To je tako, kot bi bili v megalomanskem lunaparku!

In danes sem se počutil kot majceni razigrani mladiček, ki ga preveva neskončno ustvarjalnega duha. Po peki tretje porcije mačjih prigrizkov in kosilu, sem v pogon spravil mačjo šivalnico, kjer je začela nastajati ljubka Vuccinelka, naročena kot božično darilo, nato pa sva s Tino, kot sem obljubil, za vas pripravila še decembrski DiY – novoletno smrečico iz papirja. Menda, kot sem izvedel od Tine, pri ljudeh takšno ustvarjanje vzbudi pravo nostalgijo na otroštvo, ko ste v vrtcu izdelovali pisane papirnate verige za pusta hrusta. Moram priznati, da sem tudi sam užival ob božičnih skaldbicah nekega Majkla Bubleja in da mi je bilo pravzaprav zelo všeč, ko se mi je lepilo zalepilo na tačke in krempeljce. Spomnilo me je na lepljive, toda slastne božične piškotke, ki sem jih nekoč jedel. Hmm, morda pa bi moral pobrskati za receptom … O tem kdaj drugič, velja?

Prijetno ustvarjanje vam želim in obilo zabave v predbožičnih pripravah!

PiP in MjaU, Vuccineli

DiY NovoLetnA SmRečiCa

Potrebujete:
- rumen, zelen in rdeč papir (ali kakšne druge barve, po želji)
- škarje
- lepilo
- božične skladbice
- dobro družbico

1. Narežite dva cm široke trakove. Potrebujete enega rumenega za zvezdo na vrhu smrečice, 19 zelenih za jelkico in pet rdečih za okraske.

2. Trakove nato z lepilom zlepite v obliko smrečice, kot je zgoraj na sličici. 


3. Res ni težko, ob ustvarjanju pa se boste nadvse zabavali!

torek, 10. december 2013

Brankino pikasto kolesarjenje

Zadnji mesec v letu imamo živalice pri nas doma, Neli, Božo in moja malenkost, neznansko rade. Po večini zato, ker je zunaj mrzlo, doma pa tako prijetno toplo. Ker bližnje travnike in gozdičke pobelijo mehke bele snežinke, čeprav o njih letos pri nas ni ne duha ne sluha, in ker je vožnja s kolesom v Mačje mesto lahko sila zabavna in razburljiva, četudi se moram cel zaviti v debel šal, si na bučo povezniti volneno kapo in na tačke natakniti najbolj tople rokavičke. Na koncu brkov se mi sicer sredi vožnje od doma do mesta, kjer sem se oni dan srečal z mačjo prijateljico Branko, vsakič naberejo ledene kapljice, ki me med padaliranjem naredijo neznansko nervoznega. Enkrat sem se skoraj zaletel, ker sem si s tačko na vse kriplje trudil ogreti brke. Toda z rokavičko je, presneto, nikakor nisem mogel zagrabiti, in malo je manjkalo, pa bi priletel z repom na drevo.

Kakorkoli že, kot rečeno, sem bil tisti dan zmenjen z Branko, dolgoletno mačjo prijateljico, tudi veliko, veliko ljubiteljico kolesarjenja in novim peresom med blogerji. Kdaj točno se je Branka zaljubila v kolesarjenje, bi sam težko vedel. Morda o tem kaj več vesta njena mačkona Kobe in Jordan, ali pa nemara tudi Tina, ki je z mojo pomočjo, kajpak, za Branko sešila imeniten pikast kolesarski kompletek v barvi, ki je decembra tako zelo zaželena – božična rdeča.


Teden ali dva pred najinim kolesarskim srečanjem, na katerem sva nekaj malega čvekala tudi o neverjetnih prednostih tega preprostega prevoznega sredstva, sem dobil njeno naročilo za oblekico za kolesarski sedež in kolesarsko torbico. Rdečo z belimi pikami, si je zaželela gospodična Branka. In sva se s Tino odpravila na lov. Za rdečim blagom z belimi pikami. V šivalnici sva nato skrbno izrezala modele, pripravila sukance in bucike in strojček je končno spet zaropotal. Tako pomirjujoč zvok ima, da bi med šivanjem lahko kar zaspal. Kompletek je bil kmalu nared. In kako zelo všeč mi je bil. Nisem ravno maček v rdečih škorenjcih, pa vendar se mi je ta barva tisti trenutek nadvse dopadla.

Ko sem si zamislil, kako Branka s svojim pisanim kolesom s košaro, na kateri je, če se ne motim, pritrjen še en sončnični cvet, drvi po ljubljanskih ulicah, tako lepo okrašenih v tem mrzlem decembru, sem se kar nasmehnil pri sebi.


Oni dan je tako urejena pridrvela do Brega. S kosmatim mačkonom se je odpravila v čajnico na dišečo skodelico čaja in mu povedala o svojem velikem načrtu – blogu za kolesarske navdušence: http://bikegalwrites.blogspot.com/.

Mjawk, se beremo!
Vuccini

P.S. Kompletki so seveda na voljo tudi v drugih barvah in vzorcih. Več na Kolesarskih Zakladkih.