Foto. Dela. Škljoc. Škljoc.

Pretekli četrtek, ko je zjutraj prav jesensko rosilo in je budilka, zvitorepka, zatajila, sem se nadvse veselil foto delavnice, na katero sem bil povabljen. Šlo je pravzaprav za predstavitev novega fotoaparata, nameščenega na enem od Nokiinih aparatov, vendar o tem, kot maček, vem zelo malo. Seveda imam svoj telefon, s katerim sem najbolj frajerski med sosedskimi mački, a na vse tehnike, ki jih ponuja, se le ne spoznam. Sem ter tja mi doma kaj povedo, pokažejo, kako kaj poslikati, obdelati in podobno. Po domače povedano: za telefon sem pravi bebec.

Zatorej sem po zajtrku smuknil v svoje škorenjce in se podal na mačji avtobus proti centru. Prijetno toplo je bilo in moram priznati, da sem se od vznemirjenja nad delavnico ter soparnim in deževnim septembrskim vremenom kar malce prepotil in do Hotela Lev sem bil že pošteno premočen. Hvala bogu, se nihče ni oziral za košatim oranžnim mačkom, ki je mimo vratarja švignil v dvigalo in se povzpel v 13. nadstropje.

Ekipa je bila že zbrana in presenečen sem bil, da nas je bilo pravzaprav bore malo. Deset, recimo. S profesionalnim fotografom Miranom Juršičem na čelu. Ta nam je predstavil omenjeno novo kamero in moram reči, da sem bil navdušen predvsem nad "pure view" tehnologijo. In nad tem, da je kljub zumiranju slika še vedno povsem na mestu. Kakšne kockice neki! O njih ni bilo ne duha ne sluha niti pozneje, ko smo se pred Levom preizkušali kot fotografi in sem slikal čedno sivo mestno mačkonko, ki si je nekaj deset metrov naprej po ulici umivala tačke. Krasna fotografija!

Poleg tega ovekovečenega trenutka sem pretekli četrtek, ko sem se z avtobusom peljal nazaj domov, s seboj odnesel tudi nekaj fotografskih napotkov in trikov. Punce na delavnici - ena od njih mi je za ta zapis z veseljem poslala svojo enkratno fotografijo - so mi pokazale še nekaj aplikacij, ki mi jih je Tina pozneje naložila na telefon in resno razmišljam, da bi na Instagramu odprl tudi Vuccinelijev račun … Bomo videli, morda pa res. Moj foto vse bolj pogosto dela škljoc škljoc.

Se beremo in fotkamo!
Vuccini

Skodelica čaja

Ni jutra brez skodelice. Za Ivana, ki nestrpno čaka na svojo dozo kofeina, ga verjetno ni brez skodelice kave. Zame, ki jo zjutraj pripravim za svojo živalsko druščino, ga ni brez skodelice čaja. Zelenega, belega, črnega, pomarančnega, z okusom vanilije, gozdnih sadežev, jagode, jabolka in cimeta, z nekaj mleka, kančkom sladkorja ... A najraje zelenega.

Zjutraj se povzpnem na štedilnik, kajpak popazim, da si ne zakurim svojega košatega repa, in pristavim vodo. Iz predala, malce nižje od štedilnika, na levi strani, vzamem vrečico dišečega čaja, ga natrosim v cedilnik in čakam. Čakam, dokler voda ne zavre. Na prekleti čaj. Vedno se spomnim na Ivana in prav z veseljem bi mu ponudil skodelico.

Tudi danes zjutraj je bilo tako - naspan sem nama z Neli, mačjo sostanovalko, pripravil zeleni čaj, in ga nalil v najlepše skodelice, ki jih premore naš servis. Zleknila sva se na teraso, kjer sva nameravala zaužiti še zadnje sončne žarke, preden se ulije. V tistem trenutku, ko sem svoje telesce udobno namestil v travo, pa me Neli dregne in se zastrmi v skodelico, iz katere je tako prijetno dišalo. In iz katere se je prikazal mačkon. Z izbuljenimi očmi sva nepremično opazovala kadeče se obrise nasmejane micice, ki so se vili v nebo. Kot tisti hudobni čarodej Džafar iz Aladdinove svetilke. Le da ta ni bila videti prav nič zlobna in v nekaj trenutkih jo je veter odnesel proti travnikom.

Nasmehnila sva se, zadovoljna nad nenavadnim začetkom dneva, in se po jutranjem počitku odpravila za šivalni strojček. Ta trenutno dela s polno paro, izpod njega pa prihaja prva jesenska Vuccinelka. Fotko prilepim, ko bo končana, v galerijo torbic pa sva z Neli naložila še nekaj poletnih kosov ... Cvetočih, navihanih in pisanih.

Se beremo, MijAvK
Vuccini in Neli

Jutri je petek.

In danes, točno po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah, če matematika še ni obupala nad mojo kosmato betico, sem si zbrusil krempeljce ter spet poprijel za svoj pisalni strojček. Temu najbrž botruje tudi ta vražji prehlad, ki sem ga staknil sinoči. Pač … Nisem slišal klicev domačih, pa sem malce dlje ostal zunaj. Na mrazu. V dežju. In vetru.  Ponoči me Tina verjetno ni slišala, ko sem vztrajno mijavkal pred njenimi balkonskimi vrati, pa sem bil primoran ostati zunaj. Tako zdaj kreham po hiši, da po hodniku kar odmeva. In jutri je petek.

Ta dan, pa še soboto in nedeljo, imam še posebno rad. Zjutraj malce dlje spim, si dobro pretegnem tace, naredim obhod po ulici in v miru pregledam vse mišje luknje na polju. Ko v kuhinji zadiši po zajtrku, skočim na svojo poličko in se najem slastnih mačjih briketov, za par minut se zleknem na leseno klubsko mizico v dnevni sobi, kjer včasih miže poslušam še Male sive celice, potem pa se odkobacam v šivalnico na svoj delavni stolček. In tam ždim vse do večera. Največkrat spim, saj me zvok šivalnega strojčka, izpod katerega po novem prihajajo tudi Vuccinelke za pobce, neverjetno uspava. Včasih pregledujem blago, šivanke in sukance, če je vse na svojem mestu in če moram slučajno kaj v nabavo. Včasih pa tudi sam poprimem za delo, razparam kakšen žep ali sešijem kakšen gumb. 

Krasen dan je petek in resnično kul. Sosedski mačkoni ob petkih navadno pripravijo veselico. Fino muziko imamo in mačke, še posebno tista z dolgo belo dlako z začetka ulice, zelo dobro plešejo. Kakšen mlečni punč si privoščim, pomigam z repom sem ter tja in se proti jutru odpravim proti domu. Prav zaradi teh rajanj sem velik oboževalec konca tedna. In ker preživim še en delovni teden, se prebijem skozi vse mačje tegobe, ki mi jih brez slabe vesti zakrivijo ponedeljek, torek, sreda in četrtek. Tega zadnjega skoraj da ne štejem, ker je pravzaprav že mali petek. Zato je tudi četrtek dober dan in čez nekaj minut, ko objavim, po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah napisan blog, se bom odvlekel v posteljo, zavil pod odejo in upal, da bo kmalu kdo prišel domov in mi pripravil deci vročega mleka in deci mlačne vode. Do jutri moram ozdraveti. Jutri je petek.

Se beremo, 

MeOwk, Vuccini