Premražene tačke na potepu

Včeraj, ko smo se s celotno zakladnico nameravali odpraviti na sejem v Izolo, nam ga je zagodlo vreme. Zima še ni dorekla svoje in je, kljub temu, da je pomlad že pridišala v dolino, še enkrat pokazala svoje ledene zobe.

Toda Božo se ni dal. Kužka ali pa mrcino, kakor vzamete, je pač treba zdivjat vsak dan, četudi padajo debele dežne kaplje ali ogromne mrzle snežinke in je temperatura krepko pod ničlo. Kuža mora na sprehod, lulat in kakat. Pravilo. Obveznost. Ki pa vseeno prinaša veselje tudi za nas ostale štirinožce. Z Neli greva namreč velikokrat zraven, ko Iris pelje Božota na sprehod. Včeraj ga je po dolgem času peljala Tina. Na zadnje sedeže avtomobila je zlezel ta naš pesjan, jaz sem hitro smuknil pod sovoznikovega, ne da bi kdo sploh opazil, in smo odbrzeli.

Foto: Vuccineli

Pri nas na Barju je veliko kolesarskih in peš poti. Božo se zelo rad podi pri borovcih, kjer spomladi raste regrat in je poleti v senci prijetno hladno. Tokrat smo se odpeljali še dlje. Prečkali smo potok in s pesjanom sva resnično uživala. Štiri stopinje so kazalo na termometru, psihično sva se oba že poprej pripravila na mraz – no, vsaj jaz, ki ga ne prenesem – Tina pa si je nadela plašč in skočila v škorenjce. Take zelene, ribiške. Trpežne. Mogoče celo hladnejše kot skibucke.

Sprehod nam je vsem dobro del. Božo si je našel ogromno palico, jo prelomil na več manjših kosov in jo od strani malce obglodal. Očitno je vedel, da je Tina pozabila doma njegov najljubši frizbi in da mu bo tako metala palico. Zelo dobro se je že naučil. Vržeš mu palico. On se kot puma zapodi za njo, jo pobere in prinese nazaj. Spusti jo pred tvojimi tačkami, na ukaz sede ali naredi prostor in počaka na ponovitev postopka. Jaz medtem raziskujem okolico. Mraz mi pritiska na blazinice tačk in sčasoma postanem nejevoljen. Držim se za glavo in žal mi je, da sem smuknil pod sovoznikov sedež. Raje bi ostal na fotelju ob kaminu ter si urejal tačke in jih pripravljal na pomlad. Malce jih poližem, jih zdrgnem s kamnito ščetko za trdo kožo na podplatih in jih potem znova obliznem namesto losjonskih preparatov, katerih vonj mi povzroča glavobol.

Foto: Vuccineli

Ko sem tako sanjaril, sta se Tina in Božo podila po travniku in se fotografirala. »Božo, prostor. Sedi. Reci siiiir!« Škjoc! Oh, kako prekleto na živce sta mi šla tam sredi mrzlega travnika. Končno pa je le napočil čas, kar hitro je minil pravzaprav, ko sem se namestil na sovoznikov sedež in se peljal nazaj proti domu. Tako čudovit potep je bil! In na toplem bom dodobra poskrbel za premražene tačke, sem si mislil. Če bo Božo priden, jih bom uredil tudi njemu.

Upam, da ste na to prav nič pomladno nedeljo na toplem in suhem.
Meow, Vuccini

Foto: Vuccineli