* Naj bo veselo in navihano *

Božičkast objemček od Vuccinelija *

Prvi intervju v mačjem mestu

Ta teden sva z Neli prejela prav poseben klic. Ravno čakal sem na kosilo, ko je zabrnel moj mobitel (o, seveda, tudi mački ga imamo). Mijavknil sem v telefon in na drugi strani se je oglasil prijazen glas novinarke pri Slovenskih novicah. Predstavila se je kot Maca Mačon in po glasu se mi je zdelo, da mora zagotovo biti prava mačka. Zanimalo jo je, ali imam v teh dneh kaj časa in vsekakor nisem mogel zavrniti povabila na intervju. Prvi Vuccinelijev intervju! Mačji bog, res sem bil v sedmih nebesih, kaj takega! December je res poln presenečenj …

Ker Neli ni dobra govornica, čeprav piše niti ne tako slabo, kot se je izkazalo, sva se skupaj, seveda po posvetu s šiviljama, odločila, da bom na intervju šel jaz.

Tako sem si v sredo popoldan nadel srajco in črno kravato, obul črne zimske škorenjce in se ogrnil s toplim črnim plaščem. Umil sem si brke in obraz, da sem se znebil mačjih zaspančkov in preveril svoj zadah. Špica! Maček na intervjuju, tega svet še ni videl!

Z avtobusom sem se pripeljal do Delove stavbe, kjer me je pri recepciji že čakala mlada mačka, bela s črnimi ušeski, in me pospremila do dvigala, kjer sem se povzpel do redakcije. Hudičevo nervozen sem bil, prav zares, ko me je sprejela prijazna tajnica in mi ponudila kavo. Kar vodo bi, sem ji odvrnil. Kdo pa je še videl, da maček pije kavo! Počakal sem v sejni sobi.

Gospodična Maca ima dolgo dlako, prijazne črne oči in oblečena je bila v preprost kostim modre barve. Le redko odidem iz svoje vasi, celo v sosednje ulice nerad zavijem, toda v mestu! V mestu je veliko mačk, celo Neli bi si našla postavnega mačkona in Božo prekrasno pasjo prijateljico. Kakorkoli, voda mi je prijala, malce sem se sprostil in v imenu naše male šivalnice Vuccineli ponosen odgovarjal na vprašanja. Uf, kako prekleto ponosen sem bil!

Ne verjamete? Preverite: Torbice izpod mačjih tačk.

Najlepši pozdrav,
Vucco

Zaledenela brv novih Vuccinelk

Na jesensko-zimski fotošuting sem tokrat lahko šel tudi jaz. Toplo sem se moral obleči, saj je zunaj bril pravi zimski mraz, da o megli, ki se je prejšnji teden vila po kotlini, sploh ne govorim. Tako sem si nadel rdeče nogavičke, volnene, zares tople, ter se z Božotom, Bajem, Niko, Vuccinelijevo fotografinjo,  in s Tino odpravil nad Ljubljano, kjer naj bi bojda sijalo sonce.

V avtu je ravno postalo toplo, ko smo se ustavili, vendar o omenjeni žareči krogli ni bilo ne duha ne sluha. Žalosten sem se skobacal z zadnjih sedežev in otrpnil. Tople nogavičke, o katerih sem vam pravil, so v boju proti mrazu, kajpak, izgubile in brki so mi v trenutku zmrznili. Zaledeneli! Baj in Božo sta odvihrala po svoje. Veselemu pasjemu življenju pač ne gre oporekati. Čeprav sem moledoval, da bi bil priča snemanju, sem hitro smuknil nazaj v avto in od tam opazoval dogajanje, dokler me ni premagal mačji dremež, ki mi ga je tisto jutro od vzhičenosti primanjkovalo. Po dobri uri me je prebudil lajež in Božo je že sedel poleg mene in s hladno sapo dihal vame. Zamijavkal sem in v tačke dobil fotoaparat. Krasne fotografije so nastale! Čeprav težko prenašam mraz, moram priznati, da me je pogled na novo kolekcijo Vuccinelk sredi zaledenelih dreves in pisanega listja prav pogrel.  Če pomislim, kako je šele njih zeblo, ko so pozirale … Težka je tale manekenska!

Ob čaju smo doma nekaj dni pozneje izbirali njihova imena. Ta del Vuccinelijeve proizvodnje imam najraje. "Puncam" se zazrem v vzorce, malo pobrskam po notranjih žepih in … trara! Ime je izbrano. Toda to pot ni šlo tako zlahka. Za kanček pomoči sem bil primoran prositi Niko in Baja, Tino in Iris, pa tudi Neli in Božota sem vprašal za nasvet. Vsi smo pripomogli k novi kolekciji, na kar sem še posebej ponosen!

Po jesensko-zimski modni brvi se je tako sprehodilo prvih nekaj Vuccinelk – Tinja, Autumn Love, Baj, Rose Hip in Winter Breeze. Obljubljajo, da bodo tudi v teh mrzlih dneh vaše stvari čuvale na toplem.

Jesenski pozdrav,
Vuccini

P.S. Kolekcijo je na svojem foto blogu objavila tudi Nika. Hvala ti!

Sonce na(d) glavo

Zgodaj zjutraj, okoli petih, me je, kdo ve, kaj, predramilo. Ni in ni mi dalo miru. Mislim, da se je končno oglasila tista pisateljska kriza, ki jo doživljam že nekaj mesecev in zaradi katere sem tako otopel. Morda na trenutke kanček preveč sentimentalen.

Besen sem se spravil nad žaluzije Tininih balkonskih vrat in nekako mi jo je celo uspelo zbuditi, da mi je odprla. Res, moral sem na zrak, na sosedov travnik. V času svoje izgubljenosti med (nenapisanimi) besedami tam vohunim za miškami, tistimi sivimi, poljskimi. Hudo mrzlo in megleno je bilo, vendar mi je, po pravici povedano, ta "noir" scena prav ugajala. Potem sem nenadoma začel razmišljati o soncu. Kar nekaj časa je minilo, odkar so, kot domača peč topli žarki oblizovali moje brke in greli premražene tace. In odkar me zunaj ni zeblo. Kje se torej potika? Nisem maček, ki bi kompliciral, toda danes zjutraj sem si neskončno zaželel, da bi videl sončni vzhod.

Nekje nad glavo že je in o njem mi je pozneje, ravno pred kosilom, pripovedoval Božo, ki se ga je odločil poiskati. Zdaj se kar razumeva, s to mrcino, v mačjem laježu se sporazumevava, in fejst pobec je, čeprav mi gre na živce, kadar preveč sili vame. Naj se z Nelo po svoje igrata, meni se ne ljubi prav zelo.

Kakorkoli že, odpravili so se par sto metrov više nad Ljubljano, menda ravno toliko daleč, da si je Božo v avtu privoščil še kratek dremež, in lovili to, kar jaz v kotlini že toliko časa pogrešam. In menda, če gre verjeti njegovim pripovedovanjem in slikam, so nekaj voluharskega sonca le ulovili. Nekaj malega. Nekaj, kar dokazuje, da je res na(d) glavo.

Mrcina je naravnost uživala v jesenskem vrvežu sredi spokojne umirjenosti in še bolj bi zabredli v gozd, če ne bi naleteli na sumljive fekalije, bojda dokaj sveže. Morda medvedove? Božo je bil mnenja, da je bolje, če se na trati nastavijo prosojnim žarkom. Kot mi je povedal, si ni želel srečati gospoda medveda, čeprav pravzaprav ne ve, kakšen gospod medved sploh je, mu pa že njegovo ime dovolj pove. Le kaj mu potemtakem pove moje?

Drznil si je nabrati nekaj smrečja, dolgih palic, storžke in želodke, zakaj, mi še ni povedal, ker ga je kaj kmalu premagal spanec. Ni kaj, sonce na(d) glavo!

Upam, da name ni pozabilo!

P.S. Čemu dračje in plodovi, vam seveda poročam.
Vucco

Zbogom, poletni Vuccineli!

Dobrodošla kapa, rokavice, pisan volneni šal! In dežnik, pa škorenjci, rdeči za Vuccinija, rožnati zame.

Čas slovesa je prišel tudi to leto. Moje prvo leto, moje drugo poletje. Vuccini si je poškodoval tačko, uokvirjali smo fotografije z morja, podila sem se z uličnimi mački, spoznala našega novega člana Božota, ki me, mimogrede, kar naprej grizlja za vrat, čuvala sem vrt, čofotala v ribniku pri sosedih, tekala po poljih in še in še. Dogodivščin je nešteto, le pozabiti jih ne smemo.

In jaz svojih zagotovo ne bom! To poletje je prineslo tako smeh in veselje kot žalost in jok. Prineslo je nove nitke, nove zadrge, nove ideje, novo blago, nove torbice, nove vesele Vuccinelijeve uporabnice, prineslo je nove školjke, morske kartice, darilca ob rojstnem dnevu, sladkosti in malenkosti, dobre piščančje perutke, spečene na domačem žaru, zelene travnike, bele metuljčke in glasne srake. Sem omenila nove torbice?

Pridni smo bili, tačke so šivale in rezale in prodali smo skoraj vse lepotice iz pomladno-poletne poličke, na kateri se skrivajo še tri, ki čakajo na svojo lastnico.

Z Vuccinelijem sva se tako odločila, da jo sprazniva, preden nanjo priromajo umirjene jesenske barve in zimske ideje. Pa so pozimi žive barve res nezaželene? Kdo to pravi?! Polona, ena izmed zadnjih Vuccinelijevih uporabnic si je svojo Vuccinelko omislila z namenom, da bo popestrila njeno zimsko garderobo. Čigavo zimsko garderobo bodo torej obarvale Lilac, Marina in Lady Green?

Pišite mi na vuccineli@gmail.com in izkoristite poseben kuponček s popustom, s katerim lahko tri preostale lepotice kupite ceneje.

Naj bo slovo od poletja Vuccinelkasto!
Mjawk, Neli

Kombinacija dneva z Vuccinelijem

Morda bi se kdo začudil, če bi prišel k nam domov in za računalnikom v sobi zagledal mene, malo navihano siamko, ki strmi v ekran pred sabo, pa vendar pri nas postaja to nekaj povsem običajnega.

Nekaj neobičajnega pa sem doživela včeraj zjutraj, ko sem od presenečenja okamnela. Na spletnem portalu Žurnal24.si sem namreč zagledala našo Travelko! Pred mojimi očmi sej se je v sobotni kombinaciji dneva bohotila majcena modra Travelka Seaweed, v katero lahko shraniš svoje dokumente in denar, kadar si na poti po Indiji Koromandiji ali pa le po centru Ljubljane. Pozorno sem si seveda ogledala, kako jo je avtorica Mira Ćirović skombinirala s preostalimi kosi sobotne garderobe in sklenila, da bi se pravzaprav tudi sama tako oblekla, če bi le imela to možnost.  Morda bi si lahko nadela očala in si krempeljce obarvala z roza lakom, vsekakor pa bi si lahko na hrbet opasala ljubko Travelko.

 

Navdušena nad novim odkritjem kombinacije dneva (na spletu namreč preverim le naš blog), sem tako pred nekaj minutami preverila še današnjo, nedeljsko kombinacijo dneva in povem vam, nisem mogla verjeti svoji očem! Sama se ne navdušujem nad rdečo barvo, vendar se naša Vuccinelka Lilac z rdečim trakom odlično ujame z rdečimi sandalci in sivimi hlačami.

Hmm, tole komentiranje mi gre prav dobro od rok, morda bi lahko bila tudi nova modna mačka, o kateri mi je Tina že nekoč pravila. To je neka teta, ki menda kar naprej ocenjuje, kako se kdo oblači. No, jaz bi potemtakem lahko ocenjevala vaške mačke, ki jih pot zanese mimo naše hiše.

Skratka, da ne bom dolgovezila in se predolgo zadržala v sobi, medtem ko zunaj sije sončece, občutek, ko sem naše izdelke prvič zagledala v medijih je zares neopisljiv. Na to bom danes na popoldanskem pikniku nazdravila!

Zahvaljujem se »Zamovkam« Miri Ćirović in Tini Tarter, ki sta se potrudili in z vami delili prikupni kombinaciji dneva, tokrat z Vuccinelijem!

Pa lep podaljšan konec tedna vam želim!
Poljubček, Neli

Božo, njegovo je ime

Že tri dni je pri nas in resno sem se začel spraševati, kdaj se misli kaj spokati. Preprosto ne razumem.

Nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da se bom moral v enem izmed svojih devetih življenj sprijazniti s kosmatim cimrom, se z njim spoprijateljiti, si seči s taco v taco, kaj šele, da se bom moral z njim igrati in crkljati! Pa je prišla Neli. Dobro, sem si rekel tedaj, naj bo, saj je čisto simpatična frčafela, morda jo bom nekoč še vzljubil. In priznam, res sem jo. Ne predstavljam si življenja brez nje. Toda zdaj … zdaj je stvar malček drugačna. V ponedeljek skozi vrata namreč ni vstopila kakšna dolgonoga črna mačka, ob kateri bi se mi zvrtelo v glavi ali bi se naježil. Oh, naježil sem se že, vendar zato, ker je skozi vrata vstopil Tit z nekim črno belim ščenetom v rokah. Oprostite izrazu, to, kako je srčkan, ljubek, mehak, prijazen, je navaden larifari. Na 3,6 ali 3,9, saj ne vem, kilogramov težki mrcini ni zame, za najlepšega mačka na vasi, prav nič ljubkega!

No, da se ne boste zgražali, kako sebičen da sem, češ, tudi mački in psi so lahko prijatelji, bom vse kletvice, ki so  iz mojih ust priletele naslednji dan, ko sem zjutraj premočen stal na mrazu pred Tininimi balkonskimi vrati, raje obdržal zase. Sem pa neznansko vesel, da nihče v moji družini ni pozabil name. Ha! Malo ubogega se naredim, ljubosumnega in nesrečnega, pa sem že njihov in čohanje je nepopisno lepše kot spoznavanje z novim cimrom, če mu smem tako reči.

Božo mu je ime. Božo Miroljub Napoleon I.! Ne vem, kaj je storil, da si je zaslužil tako »veličastno« ime, čeprav, bolj ko o njem razmišljam, bolj osladno se mi zdi. Maček sem, najbrž zato! Piham, ko se mi približa, s taco mu žugam, naj ostane na svojem položaju, sicer bo hudir! Zadnjič si me je dovolil zbezati iz moje preljube košare! Nezaslišano se mi je zdelo, a ko sem potem tega Božota opazoval, kako nerodno leze v košaro, se mi je, malce težko to izgovorim, zdel prav prisrčen. Še tista pikica na njegovem nosku mi je nenadoma postala všeč. Spraševal sem se že, če je z mano kaj narobe, in sklenil, da bom še naprej pihal nanj in se mu izmikal, dokler zadevi ne pridem do dna. Kako mi je lahko ta Božo, kosmat in navihan Primorec prirasel k srcu? Ni me še povsem omrežil, vendar imam občutek, da bi lahko nekoč postala celo prijatelja!

Moram vprašati Neli, kaj si ona misli o njem.

Lepo vas pozdravlja, Vuccini Redoljub Plemeniti

Čofotat in se z ribami igrat

To je bistvo letošnjih kosmatih počitnic, ki si jih bova privoščila tudi midva z Neli. O, ja! Nikar ne mislite, da midva med krempeljci nimava plavalne kožice kot žabec Janko, ki se vsak dan, znova in znova vrača v sosedov ribnik, čeprav se ga soseda vsak dan skušata znebiti tako, da ga odneseta »daleč« na travnik (beri 50 metrov). Ni kaj, fino mu je! Tako kot bo fino nama. 

Velika sončna očala sva si že kupila, prav tako nama je Tina priskrbela brisački, na katerih se bova sončila, kangljice, s katerimi bova delala peščene potičke, grabljice, masko in dihalko, predlagala pa nama je tudi, da si izbereva vsak svojo Travelko, v katero bova vse te mini stvari spravila. Mini, ker sva majhna, seveda. 

Kam se bova podala, naj ostane skrivnost, zato pa si vendar privoščimo težko prigarani in zasluženi oddih – paparacev v bližini vendarle ne želiva.

Šalo na stran, stvar je resna, jutri se podajamo na pot, na koncu katere nas čaka nepopisna sproščenost, vonj po morju (in ribah, mljask – to se jih bom najedel), odkrivanje novih zakladnic, tudi švicanje in nenehno mazanje s sončno kremo, trop komarjev, ki jih, mimogrede, neznansko sovražim, toda vse to, z vsemi nezgodami, minutami tečnosti, veselja, sreče in uživanja, je nepozabna slika, ki si jo vsak leto za letom shranjuje v album z napisom Moje najboljše počitnice. 

Prav zares, ne skrbi me, ali bo sonce ali dež, bo morje slano ali sladko, bodo makaroni na mini štedilniku za kampiranje premalo kuhani ali preveč. Do zdaj sem na te stvari vedno pozabil, zakaj čofotanje in neizmerna radost, ki jo prinašajo počitnice, sta vse, kar poleti iščem.  In bom letos tudi našel!

Ne pozabite shraniti prekrasnih spominov, naj bodo lepi ali grdi, nepozabni vsekakor so.  Čofotajte ter se z ribami, raki in morskimi konjički igrajte!

P.S. Vrnemo se kmalu in obljubljamo, da s seboj prinesemo še več ustvarjalnosti!
Poljubček, Vuccini in Neli, MjAwK!

plavutke, maska, brisača, kopalke, TRAVELKA!

HA! Končno mi je uspelo priti za računalnik. Vuccini se je za nekaj časa potuhnil, pravi, da mu je vroče in je utrujen, zato večino dneva prespi. Jaz se ne dam! Zadnje časa veliko vrtnarim, prav zares! Tit in Iris sta me s pridelki, ki pridno rastejo, čisto zasvojila. In naj poudarim, da je domača paprika najboljša, mljask!

Pred nekaj minutami me je zasvojila tudi Tina, ki je fotografirala najnovejše Vuccinelijeve zakladke. TRAVELKE! Povedala mi je, da brez nje nikamor ne smem. Stvari, kot so plavutke, maska, brisača in kopalke, so na morju obvezne, pridružuje pa se jim tudi majcena Vuccinelka, obvezno pisana in živahna, v katero lahko spraviš dokumete in cekinčke. Skriješ jo pod majčko, zato ni vrag, da bi ti kdo kjerkoli karkoli sunil! Še letos jo preizkusim, če me bo moja predraga družinica vzela s seboj na potovanje!

Zadnjič sem prisluškovala v kuhinji o načrtih, vendar o nama z Vuccinijem ni bilo govora. Ležala sem na ploščicah sredi kuhinje, kjer sem se hladila, in ujela letalo, Španijo, Korziko, vlak, ladjo, Maroko, morje in številke, ki mi niso prav nič povedale. Z Vuccinijem sva majhna, z nama ni posebnih stroškov, razen briketov za na pot, pa še za te imam našparano v šparovčku pod Tinino posteljo. Kam bomo torej šli? Mmmm, po Maroku mi zelo diši. Sem malo pobrskala po spletu, še v knjižnico bi se po vodiče napotila, če bi se lahko. Bom morala prositi koga od domačih, potem pa se bom jaz odločila, v katere neznane kraje se bomo podali, če se nihče drug ne more.

In Travelka bo prva stvar, ki bo v mojem malem nahrbtniku. Seveda, tudi nahrbtniček imam – Vuccinelijev, seveda skrit pod posteljo, saj bi me prav debelo pogledali, če bi vedeli za vse moje načrte. In upam, da jim ne bo padlo na misel, da bi nama omislili kakšno mačjo varuško! V trenutku spakiram kufre, plavutke, masko, brisačo in kopalke ter odpotujem na morje! MeOw!!

P.S. Želim vam odbito pustolovsko poletje! Pozdravite kače, tigre, leve, volkove, ribe, kite, rake, štorklje in kanarčke tudi v mojem imenu!

Poljubček, Neli

 

 

(Pre)lep dan za žreb ...

Tonja, čestitamo! Naj ti Blazinelkica dobro služi in te popelje v neskočne poletne sanje ...
P.S. Javi se na vuccineli@gmail.com, da se dogovrimo za prevzem!

Prelep vikend vam želiva
Vuccini&Neli

cip cipilip cipilonika …

»Na mostu je pisalo cip cipilip cipilonika. Kdor te besede ne iz-go-vo-ri, ta lo-vi! Vuccini loviiii!« zapodili smo se izpred dvorišča in razbežali na vse stvari. In jaz? Jaz sem bil tisti, ki je na mestu okamnel, polizal krempelj in preveril, v katero smer pihlja. V nobeno. V nobeno? Na računalniku sem videl, da pripeka 24 stopinj celzija, torej jih je na betonu vsaj 30. Zakaj bi se torej s svojo dolgo, svileno, lepo oranžno dlako podil za sosedovimi prijatelji in se šel slepe mačke? Ošabno sem dvignil rep in glavo ter se napotil na naš vrt, na betonski pokrov jarka, kjer sem se zleknil. Ne na travo, na beton. Res da se mi ne ljubi skakati naokoli kot opičjak, mi pa neverjetno ugaja, ko mi toplota pripeka v trebušček in mi sonce tuli v obraz: »Vuuuuucciniii, paazzi, da te ne opečeeee!« Eh! Mene da bo opeklo?

Nenadoma se mi približa Neluška in me oblizne po glavi.
»Zakaj nas ne loviš?« vpraša.
»Ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da nisem pripravi? Da bi po ulici švical kot kakšen konj? Ne, hvala,« ji nejevoljno odvrnem.
»Ampak, ampak meni je tako dolgčas, če se ne igraš z nami.«
Oh, bog! Vsaj zamiži, ko me prosjačiš! Tem tvojim sinje modrim očem se ne morem upreti, ker me spominjajo na Grčijo. Tisto iz domačega albuma. Skobacam se na tace in se prisilim, da se ji tokrat ne bom nasedel. Zadiši mi je nekaj briketkov, nato pa se podam počivat na balkon. Od tam se dobro vidi vse mačje otročarije, ki jih zganja kosmata mularija v naši soseski. Nastavim se sončnim žarkom in zadremam …

Prebudi me je šivalni stroj. Tina je šivala neko novo kolekcijo, za katero mi ni izdala prav ničesar. Ne ŠE! Naenkrat začutim, da me nekaj peče. Prav skeli me in ne preneha. Ozrem sem se na svoj lesketajoči hrbet in na mestu okamnim, poližem krempelj in se rahlo dotaknem mesta bolečine. »Aaaaaajsssss! U, je*em ti!« zarjovem. Speklo me je kot včerajšnji zrezek v pečici, kot jajce na oko v ponvi, kot čevapčič na žaru. Groza! Moja dlaka! Ne, neeeeeee!

Neli najdem poležavati na balkonu. Obliznem jo po glavi.

»Si videla, kaj se mi je zgodilo?«
»Mm?« me pogleda in zatisne oči, zaslepljene od sonca.
»Vprašal sem, če si videla, kaj se mi je ZGODILO?« nejevoljen sem bil, prav zares, in opečen.
»Mm ne, ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da sem non stop ob tebi? Mislim, da ne,« zehajoče odvrne , se našopiri in me jezno pogleda s sinje modrimi očmi, ki me v tem trenutku spomnijo na poletne nevihte. Ošabnodvigne rep in glavo ter se napoti na vrt k prijateljčkom. »Cip cipilip cipilonika …« zaslišim.

Čeprav sem kasneje le dobil obkladke, ledene kot led in se udobno namestil na balkon, grizljal piščančji prigrizek in gledal, kako se otročad lovi na dvorišču, sem si vseeno zaželel, da ne bi imel ožganega hrbta in bi se v vročini podil naokoli ter švical kot konj. Cip cipilip. MjAVk!

pravljično sobotno dopoldne

Z Neli še nikoli nisva bila v mestu, slišala pa sva že za Mačka Murija,črnega in navihanega muca iz Mačjega mesta. Žal midva nimava take sreče, da bi se vsako jutro, tako kot on, odpravila v krčmo na lonček mleka in mačji kruh od peka. Prav zato sva na sobotno jutro, ko je vse še spalo (celo slavni Svetozar, ki cele dneve žvrgoli na sosedovi brezi, in Jankoti, ki ob večerih neutrudno kvakajo v bližnjem jarku) skovala načrt, ki naju bi popeljal v mesto.

Potem, ko sta Tina in Iris prekolesarili jutranjih 40 minut po Barju, sva se s prosečimi očmi, prav takimi, kot jih je naredil Obuti maček v Shreku, postavila pred njiju in prosila: »Prooooosim, pojdita v mesto in poslikajta nama najbolj prekrasne malenkosti, ki jih opazita na poti, prosim, prosim, prosim!« In seveda je uspelo. Čeprav sta zasuti z delom, sta sklenili, da ima bo sprehod po pomladno obsijani Ljubljani, dobro del. In sta šli …

Parkirali sta za blokom, v katerem smo prej živeli in švignili mimo nizkih hiš do semaforja pri Arhivu. Menda je bilo prijetno toplo, veterc jima je kuštral lase in v Starem mestnem jedru sta pokukali v majhno trgovinico, kjer sta pozdravili Tinino bivšo sošolko Anjo, deklico z umetniškimi rokami, ki ima doma oranžnega mačjega prijatelja. Kakorkoli že, pot ju je vodila dalje, Tina je v trgovini na poti proti tržnici pomerila še poletne sandale in že sta hodili mimo dišečih cvetlic, pisanih stojnic z zelenjavo in sadjem, sočnimi češnjami in jagodami. Kako so se nama z Neli pocedile sline ob pogledu nanje. In tudi njima so se. Privoščili sta si jih in skočili še v bližnjo pekarno, kjer sta kupili hlebec jelenovega in dve štručki z olivami. Mljask!

Odločili sta se, da preizkusita Bicike(lj). Izposoja koles za raziskovanje naše prestolnice je naravnost odlična ideja! Z nekaj manjšimi težavami jima je uspelo odkleniti srebrno kolo s košarico in sklenili sta, da se ustavita blizu Šuštarskega mosta, kjer si bo Tina le kupila poletne sandalce.

In za konec? Zaključek je najboljši!
Na sobotno Umetniško tržnico sta se namenili z namenom. Patsy! Prisrčna teta Patsy je letos ena izmed umetnic, katere izdelke najdete na, z zelenim pikastim prtom pogrnjeni stojnici, ki je nikakor ne morete zgrešiti, saj jo krasijo njeni prečudoviti izdelki, o katerih sem vam že pravil. Objem, sončen nasmeh, nekaj besed, škljoc škljoc s fotoaparatom in enaindvajseti maj je bil popoln. Hvala, teta Patsy!

Vuccinelki sta vrnili kolo na svoje mesto in se sprehodili še do novo zgrajenega mostu v Trnovem, kjer sta si privoščili še požirek svežine v retro steklenički.  Ne, sobotno dopoldne res ne bi moglo biti bolj pravljično.

majhne sladkosti velike radosti

Pred kratkim sem odkrila, da moj preljubi brat piše blog. In sicer je bilo takole …

Poležavala sva na vročem betonu na Tininem balkonu in se nastavljala majskim sončnim žarkom. Neznansko sva uživala in prečudovito vreme je bilo, od vsega pa so mi najbolj ostale v spominu nežne bele kepice, ki letajo po zraku. Nenadoma je Vuccini vstal in izginil v sobo. Ni me zmotilo, najprej sem uživala, vendar mi nekaj ni dalo miru. Sledila sem Vuccinijevemu vonju, tistemu značilnemu za mačje samce, in ga zalotila, kako je ždel na Tinini mizi in vneto tipkal po tipkovnici. Hm?!

Tiho, kot le znam, sem se mu prikradla za hrbet in ga nekaj časa opazovala. Niti trenil ni, sploh ni opazil, da stojim tik za njim in berem, kar piše. Še tiše, kot miška, sem se splazila nazaj na balkon in se prepustila pomladnim igrivostim.

In tako sem danes, medtem ko Vuccini vohlja okoli hiše, le preverila, kaj za vraga je lump počel. Ni mi namreč dalo miru! Malce mačje pameti je bilo vsekakor potrebno, da sem sploh dojela, kam in kako naj se obrnem na teh ogromnih tipkah, vendar, kot vidite, mi je uspelo! 

Naj se vam torej predstavim: Neli sem, če vam ni že moj kosmatinec kaj govoril, za prijatelje sem tudi Neluška, Nelus, Nelika, skratka, kakor vam srce poželi, lahko sem tudi Ljubica.  V topel Tinin dom, še v center Ljubljane, sem prišla pozimi, ko je zunaj tulil veterc in bril mraz, saj me ja morala preljuba lastnica Darja oddati, ker je njena sestra alergična na dlako. Kljub temu mi ni hudega, ravno nasprotno! Draga Darja, če ti Tina ni še nič sporočila, se imam lepo, vendar se velikokrat spomnim nate! Obljubim, da se ti prihodnjič, ko Vuccinija ne bo v hiši oglasim v zasebnem sporočilu! Skratka, da ne bom dolgovezila (čas se mi izteka), vam na hitro  razkrijem še nekaj skrivnosti ...

- Sem zelo radovedna neznansko navihana, mislim, da bi lahko bila novinarka.

- Rada imam dobro hrano, zato mi je bil všeč film Julie & Julia.

-  Rada ležim na hrbtu.

- Redkokdaj se pustim crkljati.

- Nikomur ne zamerim, se pa postavim v bran, kadar mi kateri od sosedovih mačkov tečnari.

-  Obožujem Vuccinija, še posebno njegovo mehko oranžno dlako.

- Ne maram mjavkati, rada pa kdaj zatulim.

- Nora sem na rožice, še posebno na sivko in orhideje (po katerih sta novi Vuccinelki dobili ime).

- Rada poziram pred foto objektivom.

- Včasih mi celo paše, da mi Vuccini umiva dlako.

- Ter seveda obožujem majhne sladkosti in velike radosti!

Oh, joj, mudi se, Vuccini prihaja! Se vam še kaj oglasim!

Poljubček, Neli

lepotice plešejo z volkovi

Čeprav si za zdaj še nisem uspel ogledati režijskega debija Kevina Costnerja Pleše z volkovi, pa sem prepričan, da sem o njem nekoč sanjal. Na to sem se spomnil včeraj, ko mi je Tina pokazala slike, nad katerimi sem osupnil. Z babico in dedkom je bila namreč v Arboretumu Volčji Potok. Uf, kako grozno sem ji zameril, ko se je popoldan vrnila!

Zjutraj se je vedla povsem običajno, oblekla se je, pozajtrkovala, in mislil sem že, da se odpravlja na učenje v knjižnico. Ampak ne! Odpravila se je med prave lepotice, ki dan in noč v prečudovitem parku plešejo z volkovi.

Če je bila ona očarana nad prekrasnimi cvetlicami, sem bil jaz še bolj. Zakaj, videl sem jih le na fotografijah, namesto, da bi jih povohal, se skril med nje in pustil, da me požgečkajo s svojimi stebelci, listi, cveti. Najbolj so me prevzele roza vrtnice … Za trenutek se mi je kar ustavilo srce. Toda porodila se mi je sijajna zamisel – čas je za lila barvo. Zakladnica še vedno nima vijolične torbice, pa tako zaželene so! 

Razburil sem se, res, začel sem mijavkati na Tino, naj za vraga že poskrbi za kakšno lepotico lila barve, s katero bom plesal jaz in ne volkovi ob potoku! Nič ni odvrnila. Njen presenečeni pogled je povedal vse, njen kazalec pa je kazal v smeri police z blagom. In tam … je kraljevalo nekaj, iz česar bo kmalu nastala torbica …

Zadovoljen sem se z dvignjenim repom ulegel na šivalno mizo in se prepustil novim sanjam. Oh, ko bi le jaz bil ta volk, ki bi ga bo doletela čast, vsaj za en ples.

počitnice za zajčke

Danes bom začel z voščilom: Vsem zajčkom, okrancljanim, puhastim, oranžnim, črnim, sivim, rjavim, rdečeokim, čokoladnim, penastim, srebrnim, tistim s povešenimi ušeski, tistim na Vuccinelijevi torbici Happy Squirel, naši, lani preminuli zajčeki in številnim drugim dolgouhim kosmatincem  želim neskončno skokovitih trenutkov, veselih, radostnih in mavričnih dni s svojimi lastniki, mamicami in očki.

V mojem svetu so tako imenovani velikonočni prazniki zajčji prazniki oziroma zajčje počitnice. Te počitnice niso nič drugega kot ena sama dobrota. S soncem obsijan včerajšnji dan, ki je popoldan sicer pokazal nekaj oblačkov in zoprnega vetriča, je bil namreč naravnost čudovit. Po dveh dneh sva z Neli za kosilo dobila slastne koščke mesa, katerega vrečko zdaj že zelo dobro poznam in nič kaj všeč mi ni, ko ga zmanjka! Ob pol štirih sta prišla Tinina babica in dedek z veliko, z belim prtičem pokrito košaro, iz katere se je vil neverjetno božanski vonj po … po šunki! Zakrulilo mi je po želodčku, mislim pa, da sem slišal tuliti tudi Nelinega. Borbončice na jezičku so se mi naježile, ko je ogromna šunka romala v hladilnik, dobrotam iz košare pa ni bilo ne konca ne kraja. Čudovito, vam povem! In tu je bila še zajčja čestitka, z dvema prelepima dolgouhcema. »Kako lepo se imajo te dni zajčki,« sem pomislil.

Tako slavni so. Tudi jaz si želim biti slaven, kot Garfield! Rad bi pel v kakšnem jazzovskem klubu, s klobukom na glavi in svetlečimi škorenjci. Potem bi morda delali čokoladne mačke, zavite v pisan šumeči papir. Celo mačjih počitnic bi bili najbrž deležni! Toda nič zato. Danes opoldan sem le dočakal tisto dišečo šunko, zaradi katere je dišal cel hladilnik. Mmmm, je bila dobra, čeprav sem bil kar malce žejen po njej. Tele zajčje počitnice res niso nič drugega kot eno veliko pomladno uživanje, zato mislim, da si zajčji navihanci ne zaslužijo le nekaj dni, ko so ob pisanih jajčkih postavljeni na omarici v dnevni sobi, temveč mesto tudi v letošnji Vuccinelijevi kolekciji. Morda na Blazinelki? Kdo ve … Pa vesele počitnice vam želimo, meoooow!

florence - boginja ljubezni in Vuccinelija

Pri nas doma kar kipi od ljubezni. Pridno in z ljubeznijo vzgajamo vrt in cvetlice, z ljubeznijo tudi kuhamo, pečemo, mjavkamo ter seveda pišemo in šivamo.

Zatorej sta se mi imeni  Afrodita in Hathor zdeli kot nalašč za novi Blazinelki, ki si jih že lahko ogledate na desni strani bloga in na Facebooku. Afrodita je namreč v grški mitologiji boginja ljubezni, lepote, spolnega poželenja in zaščitnica zaljubljencev (ja, malce sem brskal po spletu in se izobraževal), v egipčanski mitologiji pa je to Hathor.

V teh prečudovitih pomladnih dneh se jim je pridružila še Florence, ki sicer nima nobene povezave  z bogovi in mitologijami, grškimi, rimskimi ali egipčanskimi, ima pa prekrasen glas, kadar jo s Tino poslušava, ko se voziva v avtu. Prav zato je Florence postala moja boginja ljubezni in zaščitnica Vuccinelija.

Mjawk mjawk!

strah

Nisem strahopetec, me je pa včasih marsičesa strah. Tako me je nedavno prešinilo vprašanje, kaj bo, če mi zmanjka idej za pisanje? Ko bom le obležal v travi in opazoval na glavo obrnjen, pred dvema dnevoma kupljeni žar, na glavo obrnjeno Neli in ne bom spravil skupaj niti ene besede. Le kaj se bom potem spraševal? Bom pisal neumnosti ali se bom z dvignjenim repom odpravil do konca ulice in tam poiskal kaj, o čemer bom pisal.

Tudi Tina in Iris imata skrbi. Kaj, če torbice ne bodo nikomur všeč? Kaj, če zmanjka blaga in idej? Kaj, če Vuccinelke preprosto ne bodo zanimale nikogar več?! Od tega je namreč odvisen tudi moj preljubi blog!

Včasih, ko sem bil še mlajši, sem se vsak konec tedna s Tino odpeljal k njenemu fantu, od koder tudi prihajam. Tam me je 9. oktobra leta 2008 ujel ta njen falot, čeprav sem se mu na vse kriplje in kremplje upiral. Toda dvodnevne počitnice so se končale, ko smo se preselili in ko je k nam prišla Neli.

Kaj če se torej tudi Vuccineli konča?! NE, nikakor! Kako lahko sploh pomislim na to! Če je danes nizek pritisk in to tako nenavadno vpliva na mojo kosmato betico, da zaidem v filozofske vode in nespametna vprašanja, še ne pomeni, da se moram s tem ukvarjati prav zdajci, ko sem na začetku svoje mačje pisateljskošiviljskemarketinške kariere!

Počitek potrebujem. V atrij se bom zleknil in si v mislih narisal magnolije Tinine babice, ki čudovito cvetijo na njenem vrtu in zbiral pogum, da se enkrat za vselej uprem sosedovemu psu! Mmmmmeow …

 

Česa vsega me je še strah:

-          Sosedovega hiperaktivnega psa, takega, kot sem ga videl pri Niki.

-          Novoletnih petard in raket, uh!

-          Da mi bo Tina nehala kupovati slastne brikete iz DM-a.

-          Višine.

-          Da ne bom več dobil najljubše malice – piščančje palčke.

-          Da mi bo Iris še kdaj za kosilo dala svinjsko ribico; raje imam piščanca.

-          Da me bodo nehali krtačiti.

-          Sekreta, polnega Nelinih drekcov, fuj!

-          Neznancev, ki ob popoldnevih prihajajo gledat stanovanja.

-          SESALCA!

-          in fena ter vsega, kar spušča grozne in glasne zvoke.

-          Šivalnih buck.

-          Strel in grmenja.

-          Da ne bom mogel več spati na Tinini postelji.

-          Da bo Neli zasedla moj fotelj.

-          Da se mi bo ta mala mačja lumpa nekega dne uprla, ko ji bom sitnaril – to bo pomenil konec mojega vladanja.

-          In še in še … A o tem, kdaj drugič, prav?

in Papirusko dobi …

Velik dan je bil včeraj, še posebno za naju z Neli. Že od prejšnje srede sem bil hudo na trnih, saj je tako na Facebooku kot Blogu, ki ga pridno berete, potekala moja prva nagradna igra, katere glavni namen je bil zbrati čim več novih prijateljčkov, preko katerih bi moj  glas segel morda nekoč celo v Kambodžo.

Tako sem zjutraj malce potegnil svoj mačji spanec in se posončil na Tinini postelji, na katero so prijetno padali sončni žarki. Res ne vem, zakaj se Tina pritožuje, češ, da ji sonce zjutraj sveti naravnost obraz, ko pa je tako fino toplo. Ko je odprla balkonska vrata sem se malo prezračil in pretegnil, vdihnil čudovit svež zrak ter se napotil v kopalnico, kjer sem iz posode s papirusom spil nekaj vode in se pridno očedil. Potem sva z Neli ostala sama. V glavnem sva se prekladala z enega konca na drugega, dokler se Tina popoldan ni vrnila, že vsa navdušena nad večernim žrebanjem. Prav vse je zanimalo, kam in komu v roke bo romala mamljiva nagrada – prelepa pomladna torbička z imenom Papirus, iz umetnega usnja zelene barve in s prišitimi oblečenimi gumbi v vijolični barvi.

Priprave so se začele. Pisani listki so romali v Papirusko, od dedka sposojen fotoaparat je škljocnil, fotografija pa je na Facebooku najavila bližajoči se konec nagradne igrice. Tako živčen sem bil, da sem bil že malce siten. Ni mi bilo do crkljanja in čohanja, »potrpežljivo« sem čakal na žreb … In ko je napočil čas, me je minilo vse. Ni mi bilo ne do snemanja ne do žrebanja, celo Neli, ki je še malo pred tem razigrano skakala naokoli, se je potuhnila v dnevni sobi na fotelj. Toda Tinina vztrajnost in neverjeten entuziazem nad žrebom, ki ga je posnel njen brat Tit, sta naju prepričala, da sva sodelovala. Listki na mizi so se pomešali, zašušljali in Papiruska je dobila novo lastnico …

Nagrajenki Ingrid Panjan ter vsem novim prijateljčkom in občudovalcem naših zakladkov se iskreno zahvaljujemo za pomoč, sam pa upam, da boste našo Facebook stran in moj blog še naprej pridno delili, komentirali in si morda omislili kakšno izmed Vuccinelk, kosmatih lučk ali Blazinelk, ki bo s svojimi barvami popestrila vaš dan.

Oh, in da ne pozabim! Cenik je zdaj na voljo na Facebooku in blogu na desni strani, z veseljem pa bom odgovoril na morebitna vprašanja. MjAwK!

sladko, slajše, jagooode

Zadnjič so mi zadišale jagode. Tiste velike, rdeče, sočne, še malo mrzle. Pri nas doma se poleti velikokrat sladkajo z njimi, jih pomakajo v sladkor in si oblizujejo prste. Toda jagode gospodične Tanje Artnak! Huh, te so šele nekaj posebnega!

Tina mi je pred približno letom dni, ali pa morda malce prej, pripovedovala o čisto posebnih, finih in dišečih uhančkih, ki jih izdeluje njena dobra prijateljica Tanja.  Joj, ne morem se spomniti, kako se jim je reklo … a vtis so naredili tudi name, ko sem kukal na ekran računalnika. Svojo strast je Tanja pridno negovala, njen nakitek je dobil ime T.Art*, v njenem kotičku pa so iz dneva v dan nastajali bolj pisani uhani. In tako so prišle jagode. Mmmm, velike in debele jagodke, nad katerimi se je navdušilo nemalo punc. Pa tudi jaz, čeprav sem maček in jih žal ne morem nositi. Hmm, le kaj bi si mislili pri zlatarju, če bi me Tina pripeljala in prosila, naj mi preluknjajo uhlje?! Ha ha!

Izvedel sem torej, da se prav te slastne jagodke neznansko dobro prodajajo, da krasijo že marsikatera ušeska in da privabijo vse več pogledov. Morda bi si morala Neli omisliti kaj podobnega?

Kakorkoli že, včeraj je na T.Art* Facebook priromala fotografija, ob kateri se je moj jeziček zakotalil do tal … 

 Tudi na našem vrtu bodo menda rastle jagodke -  ko bo Iris domov prinesla sadike. Domača jagodna pita ji zagotovo ne uide! Mjawk mjawk.

P.S. Za imenom TART se skirva sladki pomen – »TART« v angleškem jeziku namreč pomeni »PITA«.

sanjarjenje za prince in princeske

Sem vam že omenil, da neznansko rad drnjoham? Ne?

Povem vam, povsem običajen maček sem. Zaradi prelepe oranžne dlake, redno skrtačene (no, želim si, da bi tisto čohico oziroma krtačko moji lastniki večkrat uporabili), sem sicer najlepši v naši soseski, vendar sem res, res preprost bajsi. Poleg tega, da tako kot drugi mački, obožujem škatle, košare, vreče in ostale luknje, v katere se zavlečem, neznansko rad tudi  poležavam. Našel bom sliko, na kateri stegnem vse štiri od sebe, le počakajte!

Ker se je nas, mačkonov, prijel sloves lenuhov in voluharjev, princev in princesk, ki neprestano spijo in sanjarijo, sem se odločil, da škatlo zamenjam z blazino. Oziroma z Blazinelko. Kroge, o katerih sem vam že govoril, sem zamenjal za trikotnike, črne, oranžne, rumene, rdeče, modre … Bozzo je tako prva Blazinelka, mehka in nadvse udobna, ki popestri moj fotelj, na njej pa se res počutim kot pravi princ. Kaj princ, kralj! Meeeeow.

šivanje je igra - tokrat nagradna

»Ha, ha, ujel sem te, ti loviš!« zamjavkam Neli, ko jo ujamem na levi strani atrija. Pogleda me s svojimi nebeško modrimi očmi, zagruli kot golobček in se požene za mano. Kot v filmu, vam rečem! Še prhniti bi morala skozi nosnici, s tačko prasniti po zemlji in se kot bik zapoditi za mojo oranžno ritjo.

Strašno rada se igrava. Loviva se kot otroci na igrišču, ki sem jih opazoval z okenske police stanovanja, kjer smo še nedolgo nazaj živeli. Če se mali ne zljubi premakniti s svojega fotelja, se moram sam česa domisliti. Tako najraje lovim ptiče na ograji, čeprav za zdaj v mojih krepmljih ni pristal še noben, sem se pa že tepel s čmrljem in se jezen podil za sosedovo mačko. Zakaj jezen, večkrat si namreč kar pri moji posodi na mojem ozemlju privošči moje kosilo. Pha, ji bom že dal, prisklednica!

Skratka, včeraj sem se po krasnem sončnem dnevu in poležavanju na žgečkljivi travi odločil, da se boste tokrat igrali, vi, dragi moji. Ker si želim, da bi moj glas dosegel še kakšno obmorsko vas in svoje torbičke pokazal še drugim mladim damam, sem na Facebooku včeraj razpisal nagradno igro. Povsem preprosta je, ni se treba loviti, skrivati, skakai in švicati, vse kar morate storiti je, da delite mojo Facebook stran s svojimi prijatelji, stisnete »všeč mi je« in se podpišete pod slikico, na kateri blesti Papiruska – nagrada, ki jo bom podaril izžrebanemu srečnežu ali srečnici.

P.S. Če si med tistimi, ki Facebooka nimajo, pa lahko po mailu s svojimi prijatelji deliš moj blog, ga komentiraš ali pa mi pošlješ sporočilce na vuccineli@gmail.com.

Tako, to je vaša vstopnica v nagradno vrečico, iz katere bova z Neli 13. aprila izžrebala novega lastnika pomladno zelene Papiruske. Vidite, tudi šivanje je igra – tokrat nagradna. Je mamljiva, kaj? Mjawk!

nori na pike

Moj svet je pikast. Včasih se mi zgodi, da vidim Tino v pikah, današnje nebo, na primer, je posuto s pikami, celo Neli se mi je pol ure nazaj zdela kot velika pika v barvi kapučina. Ne morem si pomagati, res ne.

In da ne boste slučajno mislili, da sem edini! Zadnjič mi je svojo pikonorijo izdala Patsy, ki izdeluje prekrasne, prečudovite, najfinejše PatsoLinke (Tina, če to bereš, vedi, da si jo zelo želim za rojstni dan; si jo bom obesil okoli vratu, prisežem! Vsi sosedovi mački bodo ljubosumni!). In še preden so pike osvojile moje srce, je obsesija popadla tudi Tino in Iris. Že lansko pomlad sta Vuccinelijevi kolekciji dodali zeleno pikčasto Isabelo in svetlo modro Spotless Mind, ki sta na ogled v zakladnici na mojem blogu. Kakorkoli že, tudi letošnja pomlad je naredila svoje in izpod Vuccinelijevih rok je nastala Blue Simphony, ki je v oči padla kar nekaj puncam. Oh, kako so me osrečile s svojim navdušenjem!

Tako sem spoznal Laro. Tudi ona obožuje pike, kdo ve, morda kdaj, tako kot jaz, celo sanja, da bi postala ena izmed njih! Šalo na stran, Lara si je zaželela črno Vuccinelko z belimi pikami in rdečo pentljo. In le kako ji ne bi mogel ustreči, če pa obstajamo taki, ki smo nori na pike. Mjawk!

(regratove) in druge cirkuške lučke

Ena izmed najbolj zabavnih stvari je opremljanje novega domeka.  Čeprav sampri tem nimam veliko besede, saj mi ni dovoljeno hoditi v trgovino (razen morda v Ikeo, kjer se menda kužki kot princi vozijo v nakupovalnih vozičkih), je obešanje lučk name naredilo največji vtis. Še posebno regratova, ki jo je Iris dobila v dar za rojstni dan.

Regratova lučka je kupljena, vendar kljub temu prečudovita – še posebno zvečer, ko njeni vzorci krasijo dnevno sobo. Toda roko na srce, nič ne prekaša lučke, narejene doma, z entuziazmom in ljubeznijo. Pisane, navihane, norčave, kosmate! 

Navdušen nad idejo o kosmatih svetlečih Vuccinelkah sem pozorno spremljal njihovo izdelavo, barv sicer nisem smel izbirati, sem pa predlagal, da bi namesto krogcev in zvezdic nekega dne lučko krasila moja podoba.  Na to sicer še čakam, a ni boljšega, kot se po jedi zlekniti pod svetleči Circus in upati, da bom morda od poležavanja in »sončenja« nekega dne celo porjavel. Mjawk? Mjawk!

ko zataji fotoaparat

Že dva dni sem zelo žalosten. Morda si sosedovi mački mislijo, kako dobro razpoložen sem, ko se s svojim košatim repom sprehajam po ograji, vendar temu ni tako. Vsega je kriv fotoaparat! Nastale so namreč nove torbičke, prelepe, pisane, pomladne, ena je tudi taka, v katero bi spravil brisačko, če bi mi le uspelo priti blizu morju. Vendar je s pompoznim veseljem prišla tudi jeza.

Presneti fotoaparat se je prav zdaj odločil, da se bo potuhnil in si privoščil obisk pri serviserju. Oh, kako ga bom, ko se vrne domov, falota! Pa prav zdaj, ko bi morale fotografije novih Vuccinelk romati na splet. In na moj blog! 

Z Neli sva napela  vse moči in si čudežno digitalno škatlico sposodila pri Tinini teti Katji. Čeprav ji zaradi tega ni uspelo slikati prečudovitega petkovega sončnega zahoda, sva ji zelo hvaležna in sva ji zato včeraj tudi skuhala čaj. Tako sta Lilac in Miami Vice, novi Vuccinelki, le dobili svoje mesto v zakladnici. Kmalu morda tudi novi lastnici, ki ju bosta lahko peljali na morje. Mmmm, morje. Mjawk!

nekateri so za vroče

26. februar, 2011. Vuccinelijev prvi rojstni dan. Marsikdo bi si mislil, da me je na mojem krožniku čakala velika porcija piščanca (ki bi ga tako ali tako moral deliti z Neli), a sem namesto tega dobil nekaj prav posebnega. 

Pravijo, da so nekateri za vroče. Marilyn Monroe, na primer, pa cela moja družina, z mano vred, seveda. Danes sem zavohal poletje, čeprav trava na našem vrtu … Tristo kosmatih tac in krempljev! Pozabil sem povedati! Konec januarja, 26., če sem natančen, sva z Neli prestopila prag naše nove hiše. Nič več 50 kvadratnih metrov ljubljanskega stanovanja, temveč poštena škatla iz opek. Waw! Pa še svoj vrt imamo in seveda – ŠIVALNICO! Čudovito je, le, kot sem že hotel reči, trava še ne raste, sem si pa zato s pohajkovanjem po sosednjih atrijih pošteno ojačal tace. Ampak, pustimo zdaj to.

Kar sem hotel deliti z vami niso pomladne cvetke, temveč prekrasne torbičke, ki so končno pokukale na plan. Vuccinelke, jim pravim. In prva je zagotovo še kako vroča. Bag of Legends je njeno ime. Krasijo jo namreč obrazi nepozabnih legend, v nekem pogovoru sem ujel, da sta med njimi omenjena Merlinka, Liz Taylor in James Dean. Ostale boste prepoznali sami. A le, če ste za vroče …

Mjawk!

neli

12. december, 2010. Zdaj, ko ležim na mehki, udobni postelji in uživam, sicer ves utrujen od lovljenja metuljev in preganjanja ptičev, se mi zdi ta dan že daaaaleč nazaj, v enem izmed mojih prvih življenj. A takrat … takrat to pač le ni bil povsem navaden dan.

Tina je že namreč kar nekaj časa iskala družico za svojega Vuccinija. Kljub temu me ni skrbelo. Sit sem bil, toplo mi je bilo, zunaj se sicer nisem rad zadrževal, morda zato, ker smo živeli v 3. nadstropju, vendar mi res, res ni nič manjkalo.  Nekateri (beri Tina) so mislili, da mi. Bejba! Kakšna bejba! Mar maček s tako lepo košato oranžno dlako res potrebuje bejbo, zaradi katere bo na koncu le osivel? Ne, mislim, da ne! Pa se je klub mojim praskajočim nasprotovanjem, da še ene »babe« pa že ne bomo imeli pri hiši, zgodilo. Glede črne mačke si je jeseni Tina premislila, toda pozimi jo je premamila mala, majcena siamka. Že dolgo si jo je želela. In nisem ji mogel oporekati. Še mene so prepričale tiste modre, nadvse ljubke oči. Pa je prišla. Zimski veter je bril okoli vogala, ko se je gospodična Pomembna pripeljala v Moji mačji škatli.

»Živjo!« je hodila proti meni z majhnim polomljenim repkom. Živjo?! Kakšen živjo! »Phhh, izgini!« sem ji zabrusil, medtem ko so vame strmeli trije pari zaskrbljenih človeških oči. Iris, Tina in Tit. Ne, nisem si mogel pomagati, da je ne bi skušal nagnati iz stanovanja, ko je Tina navdušeno zakrilila z rokami: »Zdaj se naše torbice ne bodo več imenovale Vuccini, temveč Vuccineli!«

Oh, kako mi je zapelo srce, ko sem slišal besedo torbice. Bom spet videl tisto prelepo pisano blago? Ampak, ampak … Na njem ne bo le moje in samo moje ime! Delil ga bom … z Neli … Meow!!

Vuccineli. No, po krajšem razmisleku, ko je mala le pokazala, da se zna še kako poditi za menoj, sem le pristal tudi na to.

jesenska pripoved

Vuccini je poleti krasil vse več nasmejanih punc, fotoaparat je bil v polnem zagonu, prav tako nitke, škarje in šivalni stroj. Toda poletje se je bližalo koncu, sledi počitnic so bili le še spomini, hladne dni pa je že napovedoval drevored na pol golih kostanjev ob Ljubljanici. Nerad vam povem, da jesen ni prinesla nič dobrega k hiši. O, pijača in jedača sta že bili na mizi, vendar je splet okoliščin zahteval Vuccinijev odmor …

Šivalni stroj je svoje mesto našel v omari, prav tako sukanci in blago. Namesto tega so vsaj enkrat tedensko v naše stanovanje prišli neznanci, si ogledovali vsako sobo posebej, se navdušeno pačili, ko so me uzrli in me vabili k sebi s svojim človeškim mjavkanjem. Uf, kako sem to sovražil! Mi je pa bilo všeč, da je bilo stanovanje venomer pospravljeno. Toda, zakaj? Kaj se je zgodilo s torbičkami, s prijetnim zvokom delujočega šivalnega stroja, z mojo prečudovito podobo na Vuccinijevi znački? 

 Selitev?! Kar brki so mi odreveneli, ko mi je Tina povedala, za kaj gre. Da bo imela svojo sobo?! Pa kaj še! Kje bom potem spal? Groza, strah in trepet! Nikar stran z najlepšega konca Ljubljane! Rotil sem njo in Iris, naj se za vraga spravita k pameti, prepovesta vstop neznancem v naše malo stanovanjce in začneta pri priči šivati. 

Upanje sta mi dala še zadnja foto šutinga,  ki se ju zaradi moje prezaposlenosti, nisem mogel udeležiti. Kaj bi dal za fotografiranje s Tanjo Artnak sredi jesensko zelenih barjanskih travnikov in izlet na morje, kjer je torbička Indian Summer zaman napovedala poletno - jesensko kolekcijo … Meow.