Pravljične Pustolovščine


5. Vuccinijevo kraljestvo

Zrla sta v neskončnost barv. V nepopisno paleto odtenkov, v pisano harmonijo. To ni bil navaden kraj. Na stotine malih in velikih živalic je bilo, sončile so se pod škrlatnim soncem, ki se je že naslednji trenutek prelival v mavrične barve. Neli in Božo sta stala kot vkopana, s široko odprtimi očmi in gobčkom.
»Kaj za vraga je to?« je samo sebe vprašala Neli in pogoltnila slino.
»Ali ni neverjetno? Samo poglej te barve, te živali, modre srnjake, zelene žirafe, rumene in vijolične kuščarje, pikaste mačke in rožnate morske prašičke! To je noro, Neli! Pridi, pridruživa se jim!« je bil navdušen njen pasji prijatelj in stekel proti živobarvnim gričem, posutim s cvetlicami nenavadnih oblik in opojnega vonja. Neli je bila v dvomih. Mislila je, da sanja. Še v sanjah si ne bi mogla predstavljati tako bujnega kraja, kjer iz potočkov diši po omamnem mleku, prav takem, kot je bilo tisto, ki ga je srknil Vuccini. In kje se je zdaj skrival ta mačji pobič? Skrb zanj ji ni dala miru, toda pogledu na čaroben kraj, sredi katerega je stala kot vkopana, se ni mogla upreti.
»Ne pozabi, prijatelj, da sva tu na misiji. Najti morava Vuccinija in se vrniti …«
»Tristo pasjih! Si poskusila tole?« jo je prekinil in ji dal v tačko nekaj mehkega. Žareča penica je dišala po nečem … nečem neznanem.
»Kdo ti je to dal?« se je ujezila.
Božo je pokazal na malega kuščarja kričeče rdeče barve z zelenimi lisami po trebuščku in rumenimi po hrbtnem delu telesca, njegove oči pa so bile velike, črne.
»In ti si?« je zanimalo mačkonko.
»Jaz sem Franjo in natančno vem, kaj iščeta in čemu sta tu.«
Neli je obstala. Nevidno se je uščipnila, ali nemara res ne sanja in ga srepo pogledala: »Nadaljuj.«
»Najprej moraš poskusiti vinico,« ji je domišljavo odvrnil kuščar.
»Vinico?«
»To, kar imaš v roku. Vanilijeva penica je.«
»Niti slučajno ne bom poskusila tega! Kje sva, kaj tukaj počneva in kje je Vuccini?!« Dovolj je imela vsega, čeprav si je tiho priznavala, da si želi raziskati prav vsak košček tega kraja. A ne brez svojega oranžnega mačkona. In videla ga je, zagotovo. Ozrla se je naokoli. Na desni je njen pogled segal daleč proti mavričnemu obzorju, pred njo pa se je razprostiral nekakšen travnik, ki je bil videti, kot bi bil iz smetane. Tu je raslo grmičevje, Neli se je zdelo, da je iz plastelina, in na njem so bili bogato posuti nenavadni sadeži, debeli in sočni, še nikoli ni videla takih. Nekaj črnih mačkonov s raznobarvnimi pikicami se je ležerno sprehajalo mimo ali pa so si oblizovali tačke, polne venilijevih penic. Na levi so šumeli potočki, pisani, iz katerih so skakale okrogle ribice, ki so imele namesto stranskih plavutk … Krila? 


»Ali tudi ti vidiš ribice s krilci?« je vprašala Božota, toda še preden ji je karkoli odgovoril, je Franjo hitel pojasniti: »To so fletke. Podnevi čofotajo v potokih, ponoči letajo ali se plazijo naokoli. Spremenijo barvo in obliko.«
Še manj ji je bilo jasno kot prej. Opazovala je naprej s penico v tački. Upala je, da bo kje zagledala predragega Vuccinija in ga hitro peljala nazaj domov, v domačo košaro, k Liziki in piščančjim briketkom.
»Razkazal vama bom  okolico in predstavil prijatelje."
»Ne! Nočeva spoznati tvojih prijateljev in nočeva jesti ne teh vinilic! Hočeva od tod, čimprej!«
»Sama ali z Vuccinijem?«
Neli je zmrazilo po hrbtu in jo zabolelo v repku. Ozrla se je nazaj, a njen repek ni bil več zlomljen, temveč tak kot poprej, morda še daljši in lepši.
»Je repek spet tak kot prej, kajne?« se je malce zlobno nasmehnil Franjo.
»Kaj govoriš? In kako poznaš Vuccinija?«
»Oh verjemi, da vem, kaj govorim in Vuccini je naše božanstvo. V njegovem kraljestvu ga najdeta.«
Božotu so se zaiskrile oči, Neli pa je imela občutek, da bo vsak trenutek padla v nezavest.

© Vuccineli, ilustracije Laure Ličer lahko najdete tukaj



4. Tunel

Neli ga je nejeverno gledala: »Kakšne oranžne žareče oči, tepček? Zagotovo si videl le odsev
»Ne. Prepričan sem, da sem jih videl,« malce prestrašen je bil videti Božo.
Neli se je ozrla proti oknu, ga še enkrat ošinila s pogledom in se z razbolelim repkom povzpela na polico. Skrinja je bila še vedno tam, tudi skodelica, a v njej ni bilo več opojnega mleka. In še nekaj je zmotilo radovedno mačkonko. Žareči Vuccini je zdaj ležal poleg skrinje, še vedno negiben in neoprijemljiv. O žarečih očeh, ki jih je videl Božo, ni bilo ne duha ne sluha. Neli je zdaj že postajalo strah. Kot bi se nekdo igral z njo.  Začela je razmišljati, da bi o vsem povedala Liziki, nekako bi morala vzbuditi njeno pozornost, da bi ji sledila na podstreho. A si je premislila.

V tistem trenutku je v levem kotu sobe namreč zagledala majhno odprtino, iz katere je prihajala medla svetlo oranžna svetloba. Počasi se ji je približala in previdno pogledala vanjo. Oči so se ji hitro privadile na temo in spoznala je, da gleda v ozek tunel, na koncu katerega je stal Vuccini. Tako se ji je zazdelo. Vznemirjena je smuknila na vrt, kjer jo je že nestrpno čakal Božo. 
»Ne boš verjel, pesek! Morava te spraviti tja gor
»Česa ne bom verjel, povej mi, povej,« ga je zanimalo. Božo je bil sicer malce boječ kuža, iskrivih temno rjavih oči, vendar ni prenesel, če je kaj ušlo njegovim možgančkom. Ko se je skotil, je svojo mamo Verico kar naprej spraševal o tem in onem, zakaj so nekatere rože rdeče, druge pa lila, kako to, da ptice čivkajo in ne rezgetajo kot konji.
»Ti bom sproti povedala, važno je, da najdeva pot, po kateri te bova spravila na podstreho
»Ne, zdaj mi povej.« 
Zavzdihnila je in iz njenih ust se je usulo žlobudranje. V pičlih nekaj sekundah mu je povedala o prazni skodelici, da Vuccini leži ob skrinji in o nenavadni odprtini oziroma tunelu, na koncu katerega je videla pogrešanega prijatelja.
»Zdaj pa se umiri, imam načrt, kako bova našla pot na podstreho,« ji je rekel Božo in se napotil proti vhodu v hišo. Neli mu je sledila.



Vrata so bila odprta, saj  so Lizika, njen mlajši bratec Janko in mama Cveta v hišo še vedno nosili pohištvo in škatle s preseljenimi rečmi. Štirinožca, ki sta hotela ostati čim bolj neopazna sta vstopila in se povzpela po lesenih stopnicah. Zadihana sta se na vrhu ozirala za vrati, ki bi vodila na podstreho. Odločila sta se za zadnja na desni. Božo se je postavil na zadnje tace, Neli pa mu je splezala na glavo in s sprednjimi tačkami pritisnila na kljuko.
»Ne morem, težko je,« je javknila, ko ji v prvem poskusu ni uspelo.
»Saj si močna, opazil sem mišice na tvojih tačkah,« jo je spodbudil Božo.
»Morda so zaklenjena
»Ne, ne vidim, da bi bila,« pogledal je v ključavnico, skozi katero je videl še ene stopnice. »Zagotovo je to pravi vhod na podstreho. Še ene stopnice so  in zagotovo vodijo na podstreho
Neli je napela vse mišice in se s tacami obesila na kljuko. Ta se je vdala in vrata so se odprla. Kar malce sta se zmedla, kosmatinca, in se spogledala, češ »Sva prepričana, da greva gor?«. Prvi je šel Božo, pogumen kot še nikoli, a s tresočimi se ušesi.  Neli je zajela sapo in mu sledila. Stopnice so malce škripale, kar ju ni prav nič spodbudilo. Tudi tema je bila, a drug pred drugim sta skrivala, kako tesnobno jima je pri srcu. Neli je celo pozabila na svoj razboleli rep. Prišla sta na podstreho, svetloba je prodirala skozi odprto okno in Neli se je zdaj tu počutila že bolj domače.

Pasjemu spremljevalcu je pokazala odprtino in ga vprašala, če si upata skozi tunel, na koncu katerega zdaj ni bilo Vuccinija, le oranžna svetloba. Božo je pokimal. Neznansko ga je zanimalo, kam so se skrile tiste oranžne oči, ki jih je bil prej zagledal z vrta. In le še tunel ju je ločil, da izvesta kaj več o skrivnostnem kipcu in najdeta Vuccinija. Z neustavljivo radovednostjo sta se bližala koncu in prispela na neverjeten kraj, ki jima je vzel sapo in postavil pokonci prav vsako dlako.

© Vuccineli, ilustracije Laure Ličer lahko najdete tukaj



3. Oranžne žareče oči

Posvetilo se ji je, da morda le ni pametno srkniti opojnega napitka, katerega vonj je dregnil njene nosne dlačice. Nič, raje ga ne poskusim, je bila odločena. Ozrla se je proti žarečemu Vucciniju, skočila na okensko polico, se odrinila in pristala na mehki travi. Že se je napotila proti zadnjemu delu hiše, kjer je nekdaj stala drvarnica, ko se je nekaj črno-belega zapodilo vanjo.

Naježila se je, bliskovito pihnila in pokazala svoje snežno bele zobe. Od strahu je zaprla oči in ko ji jih je uspelo odpreti, je pred njo stal majhen skuštran kuža s prisrčnimi rjavimi očmi, iz gobčka pa mu je molel rožnat jezik. Ni vedela, kaj naj stori, prav zares se ji je zazdelo, da sanja. Najprej skrinja, kipec, žareče Vuccinijeve tačke in potem še lajajoča mala mrcina, ki je zdaj prijazno mahala z repkom in čakala na igranje.
»Kdo si in kaj hočeš od mene?« je zajemajoč sapo pogumno vprašala Neli.
»Božo sem. Čakal sem vas,« ji je odvrnil kosmatinec in pripravljen, da se zapodi vanjo, legel na vse štiri tačke.
»Koga si čakal?«
»Vas. Vašo družino. Vaški pasji potepuhi so mi povedali, da pridete in da se boste vi igrali z mano. Oni se nočejo,« je hitel pojasnjevati.
»Si ti nastavil mleko in zaklenil skrinjo?«
»Kakšno mleko? Katero skrinjo?« je bil zbegan Božo, a še vedno pripravljen, da se bosta z Neli lovila.
»Tisto opojno dišeče mleko in staro skrinjo, ki je začarala mojega kamerada.«
Božo ni vedel, o čem mačka govori. Zdaj že vidno razjarjen je začel skakati okoli nje, da bi se začela igrati.

A Neli ni bilo do igre. Njeni možgani so še enkrat ponovili vse dogodke, ki so se kot Lizikine frnikole, odkotalili v njenih mislih. Tako močno si je želela, da bi Vuccini stal poleg nje, prav na mestu, kjer je zdaj sedel Božo. On bi že vedel, kaj storiti, je razmišljala. Že se je hotela odriniti nazaj proti oknu, ko je ob hiši zagledala skledico, prav tako, kot je bila tista na skrinji. 
»Pridi!« je zaklicala pasjemu prijatelju in z laježem jo je pospremil do skledice. Bila je prazna.


Vuccini je zagotovo popil mleko, se podal na podstreho, kjer je našel skrinjo, kipec in potem … 
»Si videl oranžnega mačkona?« je vprašala Božota.
»Oranžnega? Hmm … Naj pomislim …« zazrl se je nekam v nebo in se delal, da razmišlja. »Ne. Sem pa pred hišo videl oranžno žogico. Lahko bi si jo podajala!«
»NE! Pomagaj mi poiskati Vuccinija, oranžnega mačka s skrbno počesano dlako in dolgimi brki!«
»Če mi obljubiš, da se bova igrala. Dajva se že zdaj, potem ga bova poiskala,« Božove oči so postale igrive in navihane.
»Velja. Pet minut časa imava, še to je preveč. Sam mačji bog ve, kaj se bo še zgodilo,« je nejevoljna siknila in se napotila pred hišo. S tačko je odprla vrtna vratca, trenutek zatem pa strašno zaječala.
»Aaaaaaauuuuu Mjaaaauuuuu! Moj rep!«
Pogledala je svoj repek in nato Božota: »Zlomil si mi rep!«
Kuža jo je vprašujoče in žalostno pogledal, zacvilil in jo obliznil okoli gobčka.
»Rekla sem ti, da pojdi za menoj, ko sem odprla vratca, ampak ti …«
»Jaz sem strmel v podstrešno okno, Neli,« ji je tiho rekel. »Videl sem oranžne žareče oči, ki so strmele v naju.«

© Vuccineli, ilustracije Laure Ličer lahko najdete tukaj


2. Skrivnostni kipec

Nenadoma je Vuccinija obšla huda slabost. Vroče mu je postalo in v glavi se mu je zavrtelo. Je bilo krivo mleko? Morda pa prah, ki ga je bil odpihnil s skrinje. Že se je hotel s taco počohati pod brado, ko se mu je stemnilo pred očmi.

Ni se zavedel, koliko časa je bil nezavesten. Zbudila ga je Neli, ki jo je pogled v notranjost skrinje tako presenetil, da se je spotaknila ob nezavestnega mačkona.
»Kaj za vraga?« je vrisknila in se naježila.
Vuccini je odprl oči, kot bi trenil skočil na tace in ji zakril gobček: »Pssst! Nihče naju ne sme slišati, da sva tu!«. Vanj se je zastrmel par prestrašenih modrih oči. S krempljem ji je nakazal, naj bo tiho kot miška in segel v skrinjo. Še sanjalo se mu ni, v kaj je zabredel, ko je iz nje vzel zlato-srebrni kipec mačkona z rdečimi rubini. In neverjetno strah ga je postalo, ko je ta v njegovih tacah zažarel. Kot Aladinova svetilka. Čisto naježen ga je vrgel v kot in stisnil rep med noge. Tedaj je zagledal, da mu žari tudi konica njegovega košatega repa. Pogledal je v dlani. Žareče. Stopala? Žareča. In brki? Prav tako. S strahom je pogoltnil slino in s kotički očes ošinil Nelin zaprepadeni obrazek. Skočil je na s pregrinjalom pokrit kos pohištva in opazoval svoje žareče dele telesca.
»Neli!« jo je poklical. »Primi še ti to presneto reč! Preveriti morava, ali boš tudi ti žarela
»N n n ne upam si
»Seveda si! Vedno si tako pogumna in zvita kot lisica. Ne bodi, no, prestrašena,« povsem neslišno je skočil na tla in z vprašujočim pogledom na Neli sedel zraven kipca.
»Če se mi kaj zgodi, boš ti kriv,« je prhnila vanj in se s krempeljcem urno dotaknila mačkona. Nič. Niti zableščal se ni, kaj šele, da bi zažarel.
»Pojdi stran, ne znaš,« jo je odrinil Vuccini in ga prijel v roke. Zunaj se je zabliskalo, strašansko je zagrmelo in mladi oranžni mačkon je žareč se padel na tla, kakor je bil dolg in širok, ter z izbuljenimi očmi negiben obležal pred Neli.


S tresočimi tačkami se ga je dotaknila, vendar ni začutila njegove mehke dlake. Tudi njegovih uheljcev ni otipala. Nič. S taco je mahala po njegovem žarečem obrisu in se čudila. Se ji nemara sanja? Kje je Vuccini in kaj se dogaja? Urno je švignila proti skrinji. Pred njo je stala zaklenjena z masivno kovinsko ključavnico, na njej pa … Na njej pa skledica snežno belega in omamno dišečega mleka. Za trenutek je ji je zazdelo, da je zažarelo, a vonj jo je premamil in hlastno je planila nanj. 

Toda, kdo je zaklenil skrinjo in nastavil skledico opojnega mleka? 

© Vuccineli, ilustracije Laure Ličer lahko najdete tukaj



1. Skrinja

Stara zaprašena skrinja je ždela na podstrehi prav toliko stare hiše na levi strani Fižolovega griča. Povsem zaprašena je bila, ko je umazanijo z nje odpihnil lepo počesani mačkon oranžne barve, ki se je pred nekaj dnevi, dan gor ali dol, ne spominja se dobro, s svojo družino preselil v to staro hišo na levi strani Fižolovega griča. Tudi Fižolček so mu rekli vaščani in starejši so nadvse radi posedali na klopeh ob ogromni stari vrbi na vrhu te male vzpetinice in vedeli so prav za vsako skrivnost, ki jo je v sebi skrival Fižolček. In ko je zelenooki mačkon z belimi svilenimi brčicami obrisal prah s te skrinje, je Fižolček počil. Škatla iz masivnega hrastovega lesa, ki je že leta stala pod oknom podstrešnega okna, se je odprla.


Vuccini je bil še zelo mlad mucek, ko ga je Lizika dobila v dar od svojega prijatelja iz šole. Zelo mu je bila všeč, Lizika prijatelju, zato ji je podaril oranžnega mačkona, kakšen mesec ali dva starega, še sanjalo se mu ni, ko ga je ujel na domači kmetiji. Ravsnil ga je in prhnil vanj, vendar se prijatelj ni dal, odločen je bil, da ga podari Liziki. In ta ga je bila kajpak neverjetno vesela. Vzljubila ga je, mu vsak večer pripravila mleko z nekaj kapljicami tople vode in ga redno česala. Redno zato, ker jo je mama vsak dan opozorila, naj pridno skrbi zanj, da bo zrastel v bohotnega mladega mačkona, čigar dlako mu bodo zavidali prav vsi sosedovi štirinožci. Takrat so še živeli v majhnem bloku, umazano rjave barve, s tremi nadstropji v najlepšem delu Štorkljinega mesta. Ko je bil Vuccini star dve leti in pol so se preselili. In preden so se preselili, je Lizika domov pripeljala še mlado muco. Neli. Tako ji je bilo ime in prav prisrčne modre oči je imela, kadar je zavohala kaj za pod zob, še posebno svetleče.


Marca so se preselili. Sijajen sončen dan je bil in Fižolov grič je v stari hiši dobil nove stanovalce. Niti ni bila tako zelo stara hiša, malce okrušeno fasado je imela in precej umazano podstreho, vendar strašno lep in ogromen vrt. Čisto po slučaju je Vuccini po nekaj minutah, ko so zapeljali na dovoz, za hišo našel skledico najbolj okusnega mleka, kar so ga kdaj preizkusile njegove borbončice. S taco je pomahal Neli, a se ni zmenila zanj. Zaljubila se je v prekrasne sosedove cvetlice, po katerih se je z dvignjeno glavo sprehajala sredi tistega sončnega dne, ko je prvič uzrla prostrana polja, ki so se nebeško lesketala s Fižolovega griča.

Vuccini je z največjim užitkom obliznil še zadnje kapljice s skledice, iz katere je nekaj kratkih mačjih trenutkov nazaj, dišalo po božanskem mleku. Mačkon je raziskoval dalje. Po žlebu se je povzpel na lesen balkon, obliznil še zadnjo kapljico napitka z brčic in se zavihtel na okensko polico, od koder je skozi priprto okno vstopil na podstreho. In tam je bila. Tista zaprašena skrinja, s katere je odpihnil prah in jo s svojimi skrbno negovanimi krempeljci zadihan odprl. In odkril mogočno skrivnost.

© Vuccineli, ilustracije Laure Ličer lahko najdete tukaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar