Da so se ob svitu na steni Tinine sobe narisali sončni žarki, je zadovoljilo prav vse moje čute. Pretegnila sem se, izbrala rožnato pentljico, se očedila in počesala svoj repek. »Ooo, kako krrrasno bo danes!« sem bila vznemirjena. V šivalnici sem vzela tri nove rožnate Vuccinelke, izdelane prav za Babushko, v katero sem se namenila na prvi pomladni dan in sedla na zadnji sedež domačega avtomobila. Brum, brum in že sem šibala proti mestu. Nič posebnega nisem imela za opraviti, dopoldan sem prebila v trgovinicah za živali, nakupila to in ono, tudi pentljo za Vuccinija, in v parku počakala na Tino. Na kavo me je povabila z našo fotografinjo Niko, vendar se mi je hudičevo mudilo v Babushko.
Ta je namreč krasil mojega, ko sem izstopila nazaj na Gosposvetsko ulico. Iz mojih misli ni nič pregnalo pravljičnega sveta, tudi sončen razgled z ljubljanskega nebotičnika ne. Občutek imam, da se bom tja vračala z veseljem in zagotovo sešila še kaj lepega. Pa tudi večkrat bom pisala. Me tačke že kar bolijo, tako dolgo že nisem. Pomlad me res prevedri, kako bo šele poleti?
Seveda vas z Vuccinijem vabiva na sprehod med Babushkine izdelke, kjer lahko zdaj najdete tudi Vuccinelijeve zakladke.
In ne pozabite se razvedriti s pomladnim šopkom rož, pri meni na polički že cvetijo narcise.
Poljubčki, Neli in Vuccini
P.S. Vuccini vas bo kmalu vsak teden razveseljeval z zgodbico, ki jo bodo krasile ilustracije Laure Ličer. Se že veselimo in čakamo, da zapojo mačke tačke. MjAwK!
