Končno mi je spet uspelo dobiti v roke računalnik! Vucciniju se dlake kar naježijo, ko me zagleda, kako se pentljam okoli njegovega delovnega kotička. Kot da ne bi hotel, da kaj napišem. HA! Pa bom. On tako ali tako nekaj štrajka, menda ima polne šapice dela.
Tako lahko z vami podelim nekaj malega z nadvse prijetne praznične delavnice, ki smo jo z mačkami iz mesta izvedle na velikonočni ponedeljek. Z mačjim avtobusom sem se oni dan še pred prazniki odpeljala v mesto po nakupih in kupila vse, kar smo potrebovale. Noro sem se navdušila nad perlicami in v trgovini se nikakor nisem mogla upreti, da se ne bi z njimi začela igrati. Potem je prišla prodajalka in me okarala. Začela je sitnariti, da se obnašam kot razvajena vaška mačka, ki še nikoli ni videla perlic, pa sem samo zavihala brčice in z dvignjeno glavo odšla. Potem sem celo dopoldne iskala te hudičeve perlice in seveda sem se morala vrniti k napihnjeni prodajalki, ki je z očmi zavila, še preden sem odprla vrata. Za vsako prijateljico sem jih nakupila 20. Ko sem izbirala še trakove, sem se morala resno zadržati, da se nisem začela igrati še z njimi. Vendar si res ne morem pomagati, če pa se tako rada igram. Kupila sem trakce v temno modri, marelični, rumeni oziroma zeleni, so me popravile mačkonke, in roza barvi, ki je na naši delavnici vzbudila najmanj zanimanja. Oziroma ga sploh ni.
Zbrale smo se v ponedeljek pri Gini, ki nam je spekla tudi slastno pito iz sadnih briketkov za mačke. Kakor hitro sem sedla za mizo, že sem začela pripravljati nakupljene potrebščine in kar oči so se mi zasvetile ob pogledu na vse tiste ropotajoče perlice in pisane trakove. Toda morale smo zavihati rokave in se lotiti ustvarjanja. Ni nam šlo prav dobro, vendar se lahko pohvalim, da je naša šivalna obrt obrodila sadove tudi drugje. Vuccini me je dobro naučil sukanja s šivanko in uspelo mi je narediti tri ljubke zapestničke, ki bodo na prodaj na katerem od pomladnih umetniških sejmov. Če bo pomlad sploh prišla. Zapestničke so tako sončne in bilo bi škoda, da jih v prekrasnem vremenu ne bi pokazala vaškim mačkam. Oh, kako mi bodo zavidale! Meni bodo sicer zaradi velikosti ravno pravšnje za okoli vratu, a so v resnici namenjene damicam, ki obožujejo malce drugačen, doma narejen nakit.
Obljubim, da jih naredim še v drugih barvah.
Zdaj pa letim, se mi zdi, da slišim, kako se Vuccini že plazi naokoli in vohlja za mano.
Mjavkast poljubček, Neli
