Dobili smo smrekico, čakamo Božička

No, nismo je ravno dobili. Kupili smo jo v Bauhausu. Norveško. Čedno in dišečo. Tako, na katero se da plezati in skakati, saj ima močne vejice. Ko so jo domači prinesli domov, sem obnemel. Nekako sem se namreč sprijaznil, da bomo letos imeli majceno cipresko z mini novoletnimi kroglicami.

Pa me je danes čakalo presenečenje. Kar kocine so mi šle pokonci, ko sem opazoval, kako jo ovijajo s svetlečimi modrimi lučkami in nanjo obešajo čudovite bele krogle. Takoj so me zasrbele šapice, da bi se začel z njimi igrati, a sem se zadržal. Tina je nam, živalicam, strogo prepovedala kakršnokoli znašanje nad novoletno smrekico. Tudi Neli, ki je medtem čepela na televiziji in opazovala dogajanje, so se oči kar iskrile. Ja. Težko se bo upreti lunaparku, ki ga ponuja ta čedna in dišeča gospodična sredi dnevne sobe.

Še težje bo zdaj čakati na Božička. Ravnokar so pri poročilih povedali, da je že prispel v Slovenijo. Super! Naročil sem mu nemalo darilc, malenkosti, seveda. Mleko za mucke, prigrizke za mucke, toplo odejico za mucke, igračke za mucke, pa novo krtačko za gladko in sijočo mačjo dlako, najfinejši pesek za mačje stranišče in še in še. Vem, da bo težko nesel, vendar ga bom pocrkljal z mačjimi piškotki in mlekom. Čeprav se mi Neli smeji, češ, kako vraževeren, da sem, ji bom dokazal, da se moti. Če bo še naprej sitnarila in me zbadala, jo bom zatožil, da se je enkrat že smukala okoli smrekice. In Božo tudi! Ta se je pod njo kar utaboril in skrbi me, da se ga bo Božiček ustrašil, ko bo prinesel darila.

Bo pa Božiček prinesel tudi Vuccinelijeve Toaletke v posebni božičkasti ediciji. Oh, ja. Res ga že komaj čakam!

Meowk, naj vam bo toplo,
Vuccini

O bleščicah in božičkastih voščilnicah

Pred kakšnim tednom je prijatelj iz mesta izvedel drzno potezo. Ker smo pozimi mačji pajdaši vsak zase zabubljeni v svoje tople sobice, se je odločil, da organizira delavnico izdelovanja božičnih voščilnic, da se malce podružimo.

Ko sem tako včeraj zvečer, sicer z majčkeno zamudo, prispel v mačje mesto,  je tovarišija že sedela na svojih mestih s širokimi nasmehi na gobčkih. Pobje so poskrbeli za vse. Minjo in Mavrica sta nakupila papir in kuvertice, bleščice in lepilo, prinesla barvice, flomastre, škarje in nalepke z božičnimi motivi, Gino in Vanč pa sta poskrbela za briketke in kuhano mleko. Meni so naročili le olfa nož.

Pa smo začeli. Na mizo smo pogrnili časopisni papir, nanj zložili vse nakupljene potrebščine, zavihali kosmate rokave in poprijeli za delo. Smrtna tišina je zavladala in nadvse prijetno sem se počutil. Tina in Tit sta mi doma, preden sem šel, razložila, da sta tudi sama izdelovala voščilnice, ko sta bila majhna. Vsako leto v vrtcu, potem pa še v šoli. In da se bom neznansko zabaval, sta še dodala.

Res sem se. Predstavljajte si pet mačkov, kako sedijo za mizo in s šapicami packajo po papirju. Vsi imajo kožuhe polne bleščic in mjavkajo vse vprek. Skoraj kot v znanstveni fantastiki! Česa takega si ne bi želel zamuditi in, kajpak, sem vse ovekovečil v fotografski objektiv …

Zdaj imam doma štiri voščilnice. Eno za Tinino babico in dedka. Drugo bom obesil na hladilnik. Tretjo bom poslal prijatelju. Zadnjo pa bom verjetno namenil tisti beli mački z začetka ulice, o kateri sem vam pred časom že pravil. Mogoče bom drugo leto zbral dovolj poguma, da jo povabim na lov za poljskimi miškami.

Over and Out,
MeowK, Vuccini

Piškotki za mucke, jelenčke in druge Božičkove zveri

Zadnjič sem čisto slučajno naletel na prošnjo Tinine prijateljice Branke. Branka, ki ima doma dva mucka, Kobeja in Jordana, je iskala recept za slastne Božičkove piškotke in, jasno, ker sem eden najboljših mačjih kuharjev in slaščičarjev v ulici, sem ji obljubil, da ji priskrbim recept.

Lani sva namreč s Tino cel december pekla nebeško okusne polnjene vanilijeve piškotke, ki so se v gobčku kar topili in neprestano bi jih lahko jedel. Ampak očitno je to človeški običaj. Piškoti se pečejo decembra, ko imajo od mraza in od kuhanega vina vsi rdeča lička in ko vse naokoli diši po božičnem vzdušju. Meni ga to leto, žal, še kar ni uspelo zavohati. Verjetno, ker na polju ni mišk in ker doma še nimamo nič okrašeno. Zdi se, da bom tudi tokrat jaz tisti, ki bo zavihal kosmate rokave in poskrbel za vse.

No. Da ne bom dolgovezil, kot se mi rado zgodi. Pobrskal sem po škatli z recepti in med drobnim pecivom našel že malce zapackan kartonček z receptom za polnjene vanilijevi piškotke:

Potrebujete 30 minut za pripravo in 10 minut za pečenje +

ᴥ 200 g mehkega masla
ᴥ 120 g sladkorja
ᴥ 2 žlički vanili sladkorja
ᴥ ščepec soli
ᴥ 1 beljak
ᴥ 350 g gladke moke
ᴥ 3 žlice kokosove moke
ᴥ 4 žlice belega ruma
ᴥ 150 g smetanove skute
ᴥ 2 žlici medu
in še
ᴥ papir za peko/maščobo za pekač

1. V posodo damo maslo, sladkor, vanili sladkor, sol in beljak. Z električnim stepalnikom mešanico stepemo v gosto kremo.
2. V masleno kremo postopoma dodajamo moko. Iz testa naredimo kroglo, jo ovijemo v folijo in jo pustimo okoli 30 minut počivati v hladilniku.
3. V posodo damo kokosovo moko, jo zalijemo z rumom in namakamo približno 10 minut, nato vmešamo skuto in med.
4. Pečico ogrejemo na 200 stopinj C. na pomokani deski razvaljamo testo na debelino približno 2 mm in z okrasnimi modelčki izrežemo okoli 80 piškotkov. Pekač obložimo s papirjem za peko ali premažemo z maščobo. Piškotke zložimo na pekač in pečemo v vroči pečici (plin 3-4; temperatura 180 stopinj C ) okoli 10 minut.
5. Piškotke vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo na žičnem podstavku. Polovico piškotkov namažemo s kokosovo kremo, z drugo polovico pa premazane piškotke pokrijemo in jih na rahlo pritisnemo.

NASVET: Polovico skute odvzamemo in nadomestimo z marmelado. Če želimo čokoladni nadev, v skuto preprosto vmešamo kakav.

Zadeva je čisto preprosta. Za mačkone sploh. Zavežite jim predpasnik okoli puhastega trebuščka in že se bodo vrteli po kuhinji. Verjemite, mački vemo, kako se tem stvarem streže.

Pa dober tek! MjaWk!

P.S. Človeški običaj, my catass! Tule piše, da so vanilijevi piškotki pecivo, ki ni primerno le k čaju ali kavi, ampak tudi kot sladica ob vsakem času dneva. In verjetno tudi ob vsakem letnem času? Torej. Nič več samo decembra!

Decembrski popustki za pridne mačkone

Da nisem pisal že skoraj cel mesec, sem ugotovil včeraj. Naravnost zgrozil sem se, ko sem videl datum zadnjega zapisa. 14. november. Zadnji dan, ko so moje šapice skakljale po tipkovnici. Potem sem začel hoditi gor in dol po sobi in se spraševati, kje, za vraga, sem se ustavil. Vsak dan sem si namreč rekel »Jutri bom pa napisal nov blog. Res ga bom! Zares!«, pa je prišel ta jutri in še en jutri in še en in še en.

Danes sem temu naredil konec. Ker se mi ne da riti po snegu. Ker me zebe v tačke in v vsako dlako posebej. Ker bi me odpihnilo, tako nesramno piha. In ker sem seveda raje na toplem v svojem mačjem kotu z računalnikom v naročju. In s kupom dobrot, ki sem jih dobil od Miklavža.

Oh! Ko sem ravno pri Miklavžu – letos smo bili vsi tako pridni, da sem se odločil, da v decembru podarim superduper mačkonski 10-odstotni popust na vse Vuccinelijeve zakladke.

Z Neli sva tudi razmišljala o božičnem giveaway goodie bagu, vendar se morava o tem še resno posvetovati z Božičkom. Ali pa Dedkom Mrazom.

O vsem vas bom obveščal sproti. Enomesečne pavze pri pisanju in medvedjega spanja je konec. Enkrat za vselej.

MjAwK, Vuccini

P.S. Pišete mi lahko na: vuccineli@gmail.com

Scenarij na motorju

Ves izmozgan sem zadnje čase.
Od prehlada prejšnji teden sem prišel malce k sebi, vendar me zdaj tarejo druge skrbi, zaradi katerih ne morem spati. Šivanje je trenutno na stranskem tiru. Pa ne bi smelo biti. Na travnikih se miške že skrivajo v luknje. Pa se ne bi smele. Pač. Zima. Sosed je na ptičjo hiško zabil dve letvici, da ne morem do sladkega grižljaja. Naj mu bo. Saj jih lovim tam, kjer me ne vidijo. Potem je tu še ta mačka s prekrasnim košatim repom. Iz mesta je in malokrat jo vidim. Premalokrat. Se pa spomnim nanjo na vsake kvatre. In končno. Je tu še dokumentarec.

Sam si zdaj razbijam glavo s snemanjem, medtem ko je Tina še vedno pri celtx-u in scenariju. Ogromno knjig ima na mizi in ob večerih se ne odlepi od računalnika. Menda ga le končuje, ta dragocen scenarij, in komaj že čakam, da bom oba – njenega in svojega– držal v tačkah. Trenutno imam svojega varno shranjenega na svojem prenosniku. Tako je. Zdaj imam tudi lasten prenosnik. Ker toliko pišem, mi je Tina odstopila svojega starega. Menda je šel motherboard zu grunt, pa mi ga je podarila, češ saj ne dela. Ha, z nekaj čarobne mačje moči dela! Še čisto novo torbico mi je dala zanj, Vuccinelijevo, s krasnim pisanim motivom motorista na vespi. Videl sem, da ji je bilo žal, ko se je obojemu odpovedala. Žalostna me je potrepljala po betici in se le nasmehnila.

Si bo pa sešila novo Vuccinelko. Tako ali tako ima večji računalnik.  In scenarija na motorju ne more prevažati, dokler ga še ni končala. Bom pa neznansko vesel, ko ga bo, da spet poženemo šiviljski strojček in vam končno razkrijem obljubljeno jesensko-zimsko presenečenje.

Vespa (material za računalniške torbe/nahrbtnike, velikost cca. 40X35 cm, dva notranja žepa - en na zadrgo in en brez, primerna za prenosnik velikosti 15.6") NAROČILA in INFO: vuccineli@gmail.com

Miiijau, Vuccini

Pravo usnje za jesensko vzdušje

Pred meseci sem v šivalnici odkril vrečo, iz katere je dišalo po usnju. Čisto pravem usnju. Enkrat sem ga nekje že zavohal. V trgovini, kjer kupujemo magnetke in ostale potrebščine za šivanje. Tedaj se nikakor nisem mogel odločiti, ali mi smrdi ali diši. Pa sem spet guglal. Kaj je to usnje, kako ga izdelujejo, za kaj se uporablja. Nisem bil ravno navdušen, nad dejstvom, da gre za ustrojeno živalsko kožo. Težko sem si predstavljal, da bi iz moje kože naredili pas, čevlje, torbico. Kar zmrazi me, če si le drznem pomisliti na to. Kar zamižim. Kocine se mi naježijo. Priznati pa moram, da mi le diši, to pravo usnje.

Skratka. O vreči sem vam pravil. Tinina babica je spomladi prinesla usnje, ki ga je, kot je povedala, hranila že nekaj časa. Menda ni vedela, kam z njim, pa ga je prinesla – morda bi Vuccineli hotel iz njega sešiti torbico, je namignila.

Tinino navdušenje nad usnjem je pristalo v vreči in ta na polici v šivalnici. Nekatere stvari morajo pri njej nekaj časa odležati, da se jih loti, kar me včasih resnično znervira. In tako se je usnja, hvala bogu, lotila Iris, njena mami. Pozorno sem spremljal, kako ga je rezala, in upal, da mi bo vsaj namignila, kaj bo iz njega nastalo. Pa mi nič ni hotela zaupati. Strašno jezen sem bil, prav spomnim se, kako sem z dvignjenim repom in glavo besno odvihral iz sobe.

Nekaj dni pozneje, skoraj sem že bil pozabil na to dišeče usnje, sem le obupal nad kuhanjem mule in sem pomolil nos v šivalnico. Malo sem se razgledal, a nikjer nisem odkril sledi o kakršnemkoli nastalem izdelku. Dokler se nisem ozrl na omaro, kjer je visela prekrasna rjava torbica. Čisto jesenska. Povsem preprosta, s čudovito notranjo podlogo. Vijolične barve z barvnimi krogci. Z dvema notranjima žepoma in enim zunanjim. Previdno sešita. Manjka ji le še … logo! Tinino delo. Mja. Očitno bo treba tudi na to še počakati. Grrrr!

No, smo pa le odprli jesensko-zimsko kolekcijo. Čeprav imam v mislih idejo, ki je večja od kolekcije po letnih časih. Pustite se presenetiti.

MeOw, V.
P.S. Info in naročila: vuccineli@gmail.com

Vuccinelijeve pop tortice na palčkah

Deževna nedelja se vedno prileže. Po napornem tednu lovljenja miši in čuvanja hiše, skakanja po travnikih, pa seveda pisanja bloga, šivanja in ustvarjanja ni boljšega kot deževna nedelja, ko se lahko zvijem v klobčič na fotelj pred televizijo. Toda danes nisem zadremal. Udobno sem se namestil v družbi živalske druščine iz risanke Za živo mejo (Over the hedge). Ena mojih najljubših. Pa tudi najbolj zoprnih, ker vedno, ampak res vedno, ob gledanju postanem hudo lačen. Danes me je še posebej zaščemelo, ker mi je padel cuker. Tako je, ko pride zima. Ni miši, ni sladkorja.

Med reklamnim blokom sem pohitel za računalnik, obrnil splet na glavo in potem jih najdem. TA-TA! Cake popsi. miniaturne tortice na palčkah. Vseh barv in oblik. Od živalskih, stripovskih in risanih likov. Zaiskrile so se mi oči, tačke so se mi zatresle in nekje iz želodca je pridrvela reka sline, ki se mi je pocedila iz gobčka. Enkrat sem jih že okusil. In hotel sem jih tudi na to ležerno deževno nedeljo.

Nemudoma sem se spustil po stopnicah in vse razložil Tini. Ja. Videl sem tisti lesk v njenih očeh in tisti glasek v njenih mislih. Ja. Tudi ona jih je že okusila in ni je bilo treba dvakrat prositi, da je zdrvela v trgovino po sestavine.

Browniji. Temna in bela čokolada za kuhanje. Pisane mrvice. In palčke. To je bilo vse, kar sva potrebovala. Medtem ko so se v pečici že pekli browniji, sva vse pripravila in čakala. Za živo mejo. Vzdušje ne bi moglo biti boljše, niti vonj, ki se je širil po kuhinji. Čutil sem, kako nama kruli po želodcu. Nič več naju ni moglo ustaviti. Mamljivih tortic sva si želela še bolj kot Hammy svojega piškotka.

Zavihala sva rokave in spečene brownije oblikovala v kroglice ter jih napičila na palčke. Žal kolački niso bili kaj prida ubogljivi in nikakor se niso hoteli zviti v kroglice, zato se je Tina odločila, da bo raje zdrobila piškotke in naredila tako maso kot jo navadno za kokosove poljubčke. Ena, dve, tri in že sva jo oblikovala v mične kroglice, jih nataknila na palčice in pomakala v čokolado. Mljask! Kadar me ni videla, sem izmaknil še kakšen brownie ali dva in si oblizoval tačke. Kar me je pravzaprav izdalo in samo videl sem še, kako je zavila z očmi, nato pa še sama segla po enem. Zabavno je. Delati cake popse. Jih krasiti s čokolado, belo in temno, nato pa še s pisanimi mrvicami.

Zdaj so v hladilniku. In s Tino čakava, da se čokolada strdi, da bom lahko z barvami za krašenje tort in kolačkov na nekatere narisal še brkce in smrček. Potem bodo to prave miniaturne Vuccinelijeve tortice na palčkah. In snedel jih bom kot za stavo. MijauMljask. Za prste obliznit.

PiP, V.

Veliki šef Don Corleone.

Prišel je. Boter.
Najhujši dan v mojem življenju. Še hujši kot tisti, ko je nekega krasnega zimskega večera Tina domov privlekla Neli, in tisti, ko je k nam prilajala mala pasja mrcina po imenu Božo. In zdaj še en maček! Pri tej hiši sem jaz kralj, ne potrebujemo nobenega botra!

Pa kako udobno so namestili malega obiskovalca, kot so mi pojasnili. Menda je ta tako imenovani Don Vito Corleone, mali muc, ki tehta prav toliko kot kos piščančjih prsi, prišel le na obisk. Do večera. Se pravi še slabe štiri ure bom moral prenašati, kako se masti z najboljšimi briketki, tistimi za mačje malčke, kako hodi po moji tipkovnici, se plazi pod posteljo, uporablja moje mačje stranišče, pije iz moje posodice in se prav zdaj obeša po Tinini trenirki. Katastrofa. Veliki šef Don Corleone v majhni mačji obliki. In kako prede!

Poguglal sem tega Vitota. Menda je bil to nek tip, šef ene od newyorških mafijskih družin, sem izvedel. V oko mi je padla tudi njegova slika, v kateri drži … mačka. Khm. Mogoče pa le ni bil tako slab ta boter. Če je imel rad mačke. In danes je prišel. Mačji boter. Ki ima verjetno tudi rad mačke.

Bom požrl svoj kraljevski ponos in mu vsaj stisnil njegovo drobno tačko. Če bom imel srečo, mi ga uspe podkupiti, da se prej vrne domov. Kot je Johnnyju rekel Don Vito Corleone: »I'm gonna make him an offer he can't refuse.«

Meow, Vuccini Kraljevi

Naj živijo brki!

Hello, november. Hi, Movember. Živjo, Brki.
Vsi jih imamo, hočeš nočeš. Črne, bele, rjave, oranžne. Zavihane, tanke, debele. Ostrižene, pristrižene, v kombinaciji z brado, kozjo ali levjo. Pač. Imamo jih. Jaz jih imam. Bele, tanke, dolge brke. Včasih mi kakšen odpade, pa potem zraste nov brk, tudi črn, ki se nato, kdo bi vedel, zakaj, spremeni v belega.

Mi, mački, brkov nimamo le za okras, temveč predstavljajo izredno pomembno čutilo, s katerim si pomagamo pri orientaciji v prostoru, pa tudi pri lovu. Mišk in ptičev. Z brki dopolnjujemo izostren voh, sluh in vid. Nek maček mi je pripovedoval, da so mu doma nekoč pristrigli brke. Menda je videl le zvezde, saj se je neprestano zaletaval v vrata, stene, fotelj in omare ter hodil naokoli postrani. Povedal mi je še, da je njegova mačja prijateljica s poškodovanimi brkci bojda ugriznila napačni del telesa svojega plena.

Še kako pomembni so, tile brki. Mački jih lahko razpremo, obrnemo naprej ali nazaj, poleg tega pa se lahko zgornji vrsti brk premikajo povsem neodvisno od spodnje vrste. Če so brkci obrnjeni naprej, pomeni, da mucki kažemo zanimanje in smo prijateljsko razpoloženi, kadar pa smo napadalni, so brki poleženi in z njimi kažemo na obramben položaj. Mjaaauu, kar kul, kajne?

Brez brkcev res ne gre. Zato sem tudi jaz za Movember – gibanje proti diskriminaciji brkov. Torej. Naj živijo brki!

Brkat PiP, V.

Čirule čarule in strašljiv mačji večer

Ne maram se šemiti. Ne v klovna, zombija in še manj v čarovnico. Maček sem. Zamislite si, kako debelo bi pogledali, če bi šel mimo vas v čarovniški opravi. Ne bi šlo, kajne?

Nocoj pa se bom očitno moral. Nek mačkon iz soseske se je odločil, da za hišo svojih lastnikov priredi zabavo za noč čarovnic. Menda bodo imeli njegovi domači pravo pojedino – gostom bodo postregli s teletino, piščancem, menda tudi z ribami. In te mi gredo še posebej v slast. Kar ne pojedo, se, kot pravi ta sosedov maček, znajde na vrtu, dokler naslednji dan ne pospravijo. In tako se je odločil, da priredi čarovniški žur.

Malce sem se nasršil ob misli, da moram nase navleči čarovniško ogrinjalce, klobuček, kot oglje črno lasuljo. Na mojo prekrasno grivo?! Lepo vas prosim. Tino sem prosil, naj poišče boljšo rešitev, ker se šemil nikakor ne bom. Zlezel sem v njeno torbico in sva šla po nakupih.

Vampirski zobje? Ne.
Verižica z plastičnimi lobanjami? Zanimiva ideja. Ampak ne.
Plastična sekira s kvazi okrvavljenim rezilom. Katastrofa. Definitivno ne.

Brskala sva dalje. Imeli so vse za okrasitev doma in vrta, krožničke in lončke z motivom buče, kičaste svečke in kičasto okrasno cvetje, celo nekakšne čarovniške metle so imeli. In tam, med vso to šaro, so bili obročki za glavo, iz katerih so štrleli fedri, na njih pa … Mačke! Pa tudi duhci in buče, ampak ... mačke. In le še en tak obroček je bil! Ne bo se mi treba oblačiti in strašiti v razvlečenem čarovniškem kostimu in si z rdečo barvo mazati dlake! Povsem preprosto bo. Na glavo si bom nadel obroč s strašljivimi čarovniškimi mačkami in si v torbico, ki jo bom vzel s seboj, spravil še čarovniške dobrote. Špica! To bo še pravi čarovniški večer z ogromno pojedino. Mljask.

PiP, Vuccini

Bojte se, čarovnice!

Buh!
Po včerajšnjem snežnem metežu sem se danes s svojim malim nahrbtničkom le odpravil po tisto bučo. Za vrat sem si že navsezgodaj zjutraj vpregel voziček, ki se mi je bil včeraj skoraj potopil na enem izmed poplavljenih travnikov, in se napotil po ulici. Sosedovi mački so me debelo gledali, ko sem lomastil mimo, in  vpili za mano, kam sem namenjen, čemu voziček in kaj vse nosim v svoji torbici. »Boš že videl, dragi sosed! Kmalu!« sem skrivnostno odgovarjal. Pa sem šel. Ob cesti, mimo drvečih avtov. Avtobusov. Mimo hiš s kadečimi se dimniki. Do vrtnarije ni bilo daleč. Kakšnih petsto metrov. Ravno so pripeljali dva ogromna voza buč. Velikih in majhnih. Čisto oranžnih, šekastih, umazanih od zemlje, tudi gnilih.

»Kar postrezi si, maček!« mi je z vhoda v vrtnarijo zaklical kmet. Verjetno je sam pobiral te buče, delovna rdečica mu je namreč kar puhtela iz obraza. Pa že navsezgodaj. Priden kmetič, vam povem!
Sprehajal sem se med bučami, oranžnimi in šekastimi, umazanimi od zemlje, pa tudi gnilimi. V mislih sem imel majhno bučko, da jo bom lahko naložil na voziček in odpeljal domov, ne da bi imel pri tem kup težav. Kot včeraj.

Našel sem popolno. Res krasno. Okroglo. Ravno prav veliko, šekasto, katere se je držal še ukrivljeni pecelj. Kmet mi jo je pomagal naložiti, v zameno sem mu vrgel kovanec ali dva in se odpravil domov. Pravo delo me je še čakalo!

Na časopisni papir sem si pripravil velik nož, manjši nožiček, razkoščičevalec za jabolka in žlico, zavihal tačke in se je lotil. Nadvse previdno sem izrezljal krogce, čeprav sem imel v načrtu, da bi izrezljal brke, gobček in mačje oči, vendar sem sklenil, da je bučka premajhna za kaj takega. Bi ga zagotovo vmes še kaj pobiksal, pa bi imel mačka v buči, ja! Nekaj težav mi je delal razkoščičevalec, a sem se hitro vnesel. Smuknil sem še v delavnico po vrtalnik in v bučo izvrtal nekaj manjših luknjic, poiskal še svečko in TA-TA! Bučka je taka, kot se šika. Zdaj pa le pridite, čarovnice, in bojte se – BUH!

Čarovniška buča. Snežni metež in ptičja hiška.

Pa je zapadel. Sneg namreč. Na jesensko nedeljo ga je nekaj namedlo tudi na naš vrt. Presenetil me je proti jutru, ko sem se z nočnega obhoda ravno vračal domov. Ledene snežinke so se mi lepile na dlako in po hrbtu me je spreletavalo. Od vznemirjenja nad snegom.

Prineslo ga je prej, kot sem pričakoval, in bojim se, da se ga bom še hitro naveličal. Z njim vsako leto pride zimsko vzdušje, kuhano vino (zame mleko), volnene nogavičke za moje šapice, sankanje, smučanje, bordanje in drugo dričanje, potica, stric Božiček, božični piškotki, novoletni okraski, pa tudi mraz in plundra, ki jo moram potem drgniti s svojega prekrasnega mačjega krzna. Ja. Vse to pride s prvimi snežinkami. Recimo konec novembra. Ne pa konec oktobra.

Zdaj je čas za noč čarovnic in izrezljavanje buč, velikih in oranžnih. Tinina babica pravi, da letos nima nobene. Da jih morava kupiti v vrtnariji malce naprej od nas. Pa sem se danes namenil na potep, malo bi se klatil okoli vrtnarije in preveril, koliko so kaj vredne te buče. Švignil sem skozi vrata, ko so se domači vrnili s sprehoda, in nič nisem omenil, da kam odhajam. Za hišo sem poiskal voziček, na katerem bi bučo pripeljal in sem šel. Gazit. Plavat. Travniki tod okoli so polni vode. Dežja. Jesensko-zimske brozge. Voziček se mi je skoraj potopil in obupal sem, še preden sem prišel do glavne ceste. Ob tolikšnih težavah bi bilo do vrtnarije teden dni hoda! In ne šalim se.

Tako sem vse poslal k vragu in jo ucvrl nazaj proti domu. Če sem se že zaman trudil, bi si lahko vsaj privoščil posladek. Skočil sem na ograjo, naravnost proti ptičji hišici, vendar v njej ni bilo ne ptičkov ne hrane. Le eno zrnce. Stisnil sem se v to hiško z zrncem na tački in čakal, dokler se mi ni zaradi mraza že skoraj zakrempljalo. Ves zmrznjen in zamorjen sem se privlekel domov in se zleknil ob kamin, od zgoraj sem še slišal igrati gramofon, potem pa me je zmanjkalo.

Jutri pa se spravim po tisto bučo. Imam super idejo, kako jo bom izrezljal!

3, 2, 1 … Akcija, snemamo!

Že nekaj časa, vse odkar so naju z Neli doma prvič posneli in potem ustvarili kratki film, si želim, da bi se še sam ukvarjal s tem. Zakaj pa ne?
»Veliki mačji režiser Vuccini Vuccineli prihaja po rdeči preprogi, ob njem njegova sostanovalca, maca Neli in pes Božo … Kako se počutite ob nominaciji, gospod Vuccineli?«
Stopil bi iz skrbno zloščene limuzine in brez besed ostal. Od nerodnosti bi sicer stisnil rep med noge, toda ponosen zakorakal proti prostoru za Veze In Poznanstva.

En majcen korak zase in velikega za mačje kraljestvo sem do tja že naredil. Danes sem se pridružil Tini na delavnici ustvarjanja dokumentarnega filma. Zjutraj, ko mi je povedala, kam gre in nas opozorila, naj bomo, živali, ta čas pridne in naj ne počnemo neumnosti po hiši, sem nemudoma našpičil svoja ušesa in zašilil krempeljce v položaj za odhod.

Stekel sem v njeno sobo po clip clap tablico in ji, meni nič tebi nič, sledil za vsakim korakom. V avto, v službo, na kosilo - prav cel dan sem hodil za njo in se vznemirjen pripravljal na to ustvarjalno delavnico. Pa je ura le odbila začetek in usedel sem se poleg Tine na vrtljivi stol ter premeril celo ekipo.

Najmlajši. Kot vedno. Edini maček. Zmeraj. Edina žival. Nič novega. Potem sem se moral predstaviti. Vsi so me zabodeno gledali, češ kaj za vraga počne maček na delavnici ustvarjanja dokumentarca, vendar je beseda hitro stekla. Razložil sem, da sem tam povsem po naključju, nenavadnem spletu okoliščin, da pa bi nadvse rad posnel film o Vuccineliju in svojih dogodivščinah. Kajpak je Tina zavijala z očmi, ker nikakor nisem mogel nehat govoričiti, a je bila zadovoljna, da bova lahko skupaj snemala, montirala. Ustvarjala! Ona se bo lotila filma o glasbi, jaz o šivanju, pisanju, mijavkanju, lajanju, kikirikanju, o cepljenju dlak na repu, o umazanih ušesih, poljskih miših in surovem mesu, ki ga na leseni deski doma pripravljajo naravnost pred mojimi očmi in me dražijo.

Tako kot me zdaj draži to ustvarjanje. Še nekaj tednov bom moral s cmokom v želodcu in adrenalinom v šapicah čakati, da poprimem za kamero, si jo pripasam na glavo in z njo kot strela švigam sem ter tja. Upam le, da bom imel svojo, sicer se bova s Tino še stepla. Uf!

Jaz sem pripravljen - 3, 2, 1 … Akcija, snemamo!!
MeoW, Vuccini

Bananin frape, lignji in Indijanci

◊ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje (SSKJ)

Napovedali so indijansko jesen. Oprostite, poletje. Vremenarji so tako rekli. Ali pa doma. Še sam ne vem točno. Pa sem se odločil, da se bom šel Indijanca in izkoristil obetavni sončni konec tedna. Po babje.

Z indijansko rutico okoli glave ter lokom in puščico na hrbtu sem se kot slepi potnik vkrcal v domači avto. Slabo vest sem imel, ker nisem nič pristavil k bencinu. Ker nisem niti nič pripravil za pod zob. Ali vzel vsaj steklenico vode. Prav nič. Ko je Tina zjutraj odprla prtljažnik, sem le neopazno skočil vanj in se skril za torbo. Hudičevo me je skrbelo, da se mi bo pridružil še Božo. Celo pot ne bi niti zatisnil oči, saj bi moral paziti, da ostanem neopazen, pa še njegovih pasjih čekanov se bojim. Vendar ga ni bilo od nikoder, menda zato, ker še ni bil cepljen. Prestrašil me je tresk avtomobilskih vrat, ki je napovedal, da odhajamo. Kam, pravzaprav nisem vedel. Tudi zanimalo me ni prav dosti. Samo, da bo toplo in sončno.

Kakšni dve uri smo se vozili. Malce sem zadremal ter na hrbtu, s tacami pod glavo, opazoval jesensko modrino neba in mimovozeča se pisana drevesa. Na morje v tem letnem času še nisem šel in kar malce razočaran sem bil, ker je v Maredi, kot sem pozneje izvedel, obzorje prekrivala tanka sivina, poleg tega pa še morje ni izžarevalo tistega modrikastega čara. A nič zato. Slepi potnik se ne sme pritoževati. Medtem ko so damice, s katerimi sem potoval, poležavale na vrtu in brale, sem se tudi sam skobacal na udoben ležalnik. Še pred tem sem imel strašanske težave, kako priti iz avta, saj prtljažnika sploh odprle niso! Na mačjo srečo sem imel s seboj lok in puščice in nekako mi je uspelo smukniti na plano ter globoko vdihniti tisti dišeči morski zrak. Meow!

Ko sem pozneje na udobnem ležalniku z mislimi že odtaval nekam daleč stran med mestne mačke s košatimi repi in urejenimi krempeljci, me je predramil sprehod, ki so ga omenile punce. Pridružil sem se jim, seveda z varnostne razdalje, preizkusil, kako mokro in slano je morje jeseni ter z brezskrbnim vohljanjem naokoli izdal svojo prisotnost.  »Vuccini! Kaj za vra …« začutil sem, kako so me zgrabile Tinine roke in me dvignile v zrak. Kakšen razgled na morje sem šele tedaj imel! »Nikar me ne spusti zdaj iz rok, ženska!« sem ji mijavknil. Na tisto mačjo srečo, ki sem jo že poprej omenil, me je le stisnila k sebi in nosila vse do doma. Tako ubogega in pridnega sem se naredil, da sem smel po sprehodu z njimi še na bananin frape in dobil svoj kozarec mleka, poprosil sem jih, naj slikajo Toaletko, ki so jo imele s seboj, in potem snedel še porcijo lignjev.

Če se dan ne bi prevesil v hladen večer in bi ne moral v Ljubljano novemu delovnemu tednu naproti, bi lahko rekel, da sem doživel pravo indijansko jesen. Poletje. No … nekaj babjega pa sem le ga.

Mjawk, V. 

Živalski zaključek modnega safarija

Tako. Mislim, da sem za letos opravil z modnimi revijami. Pa ne zato, ker bi jih imel vrh glave. Odgovor je povsem preprost – ker ne sfolgam. Samo maček sem. Malce večji kot kunec, a ne tako urnih tačk. Manjši kot lisica, vendar mi kokoši ne dišijo. Ptiči, mogoče. Miši tudi. In ker je jesenski Fashion Week za nami, moram priznati, da tudi lepi kosi oblačil. Morda se sliši sila nenavadno, češ, mačkon, ki se petelini po modnih dogodkih, toda če dobro pomislimo – kdo pa hodi gledat leve, opice in slone v živalski vrt?

Ko sem ravno pri živalskem vrtu – na sinočnjem, zadnjem dnevu omenjenega Tedna mode pri nas, je name velik vtis naredil Peter Movrin, ki je sklenil tridnevno dogajanje v Kinu Šiška. Zdelo se mi je, kot bi bil v svojem živalskem svetu, na mačjem safariju, kjer bi se mimo mene bohotili fazani in se plazili modrikasti tigri. Fantastično, vam povem. Čudoviti izdelki. Nekoliko ekstravagantni za mačka, kot sem jaz, vendar sem prepričan, da bi se ob takšnih kosih oblačil dobro počutile prav vse živalske vrste iz naše soseske, čeprav imajo o modi še manj pojma kot jaz. Sem pa nekaterim izmed njih danes pripovedoval o avantgardni kolekciji Nataše Hrupič in z mrežo prepleteni kolekciji JSP, ki sta me prav tako prevzeli. In nikakor nisem pozabil omeniti, da mi je žal, ker sem zamudil Ivana Rocca. Ob jutranjem čaju sem se pustil očarati njegovemu pridihu eksotike, ki me je, žal, zapeljevala le iz fotografij.

Foto: Philips Fashion Week

Sam jih včeraj nisem uspel posneti prav nič, saj bi potem težko sledil damam in gospodičem, ki so se sprehajali mimo. Že tako sem moral paziti, da sem domov prinesel košek glasbenih dobrot, čeprav mi je glasba s pomladnega Fashion Weeka ostala v večjem spominu. Nekaterih skladb se s Tino še danes ne naveličava.

Tako. Pa je teden mode za mano. Zleknil se bom v najtoplejši del sobe in prosil Tino, naj mi skuha čaj, prebere eno poglavje v knjigi, skratka me crklja in razvaja.
Mmmjawk, kako luštno je to mačje življenje.

Foto: Philips Fashion Week

Naj vam bo toplo, Vuccini

Še glasbeni utrinek zadnjega večera in zadnje revije:

Vucci – Neli – zabeta

Ne vem, ali je krivo vreme ali dejstvo, da smo že sredi tedna, prepričan pa sem, da sem od bezlanja sem ter tja povsem izmozgan. Ne bo držalo, da mački prespimo cele dneve. Danes bi vse dal, da bi se za kakšno urico zavlekel na fotelj in oddremal kitico ali dve, vendar mi urnik tega preprosto ne dopusti, četudi bi se pred njega vrgel na zadnje tace in moledoval za nekaj minut prostega časa.

Foto: Philips Fashion Week

Okej. Pretiravam. In nikakor me ne razumite napak. Če bi cel dan poležaval, kar sicer rad, bi se mi verjetno speljalo. In danes se mi morda tudi bo. A ne od počivanja. Pred mano je še zadnji dan Fashion Weeka, zadnji modni reviji, zadnje kolekcije in zadnje (modne) melodije, ki bodo božale moje ušesne mešičke, medtem ko jih bo s svojimi lokvami na mobitelu lovil Shazam. Upal sem sicer, da mi bo uspelo ujeti pogovor z Goldierocks, britansko didžejko, ki bo jutri na Selector partyju zatresla Cirkus, vendar bom danes to, žal, izpustil.

Moje misli sta namreč zapeljali včerajšnji kolekciji na drugi modni reviji, o katerih moram vsaj nekaj malega zapisati. Že s prvimi koraki damic v kreacijah me je zapeljala Nelizabeta, proti koncu pa me je osvojila Ana Jelinič. Slednja me je očarala s prefinjenimi detajli, kot so ovratniki in klobuki, ki bi jih brez dvoma vzel na jadranje po Dalmaciji, pri Nelizabetini kolekciji Nelizabeina pa nisem mogel mimo tega, da si ne bi skupaj z njenimi preprostimi in lahkotnimi kosi predstavljal naših Vuccinelk. Oči so se mi kar zasvetile, tako navdušen sem bil.

Prav zato sem se dopoldan med pregledovanjem fotografij malce poigraval in ustvaril kolaž, nad katerim bo moja lastnica zagotovo navdušena. Mislim, da tako zelo, da ji bom moral enega od Nelizabetinih kosov celo kupiti. Še dobro, da ima rojstni dan poleti.

Foto: Vuccineli, Philips Fashion Week

Se vidimo še nocoj ... pod modno brvjo,

MjaU, Vuccini

Še včerajšnji glasbeni utrinek (mislim, da nas je spremljal prav ob kolekciji Ane Jelinič, a lahko se motim) :

Jutranja modna kopel

Kot muc obrtnik imam vsak dan vpogled v zakulisje ustvarjanja. Bodisi s tačkami šivam bodisi s krempeljci param. Strižem. Izrezujem. Nitkam. Rišem. Se ubadam z ravnilom in kartonastim modelom. Se z alkoholnim flumastrom počečkam po smrčku. Ali pa preklinjam, ker nisem naravnost prišil žepa. Vse to spada k izdelavi izdelka, katerega gonilna sila ni nič drugega kot oblikovalčevo srce.

Potem ko sem že navsezgodaj zjutraj ob skodelici mleka pobrskal, kaj vse so mediji zapisali o prvi reviji jesenskega Fashion Weeka, sem se odločil, da bom sam zaplaval v drugačne vode. Pripravil sem si modno kopel, v katero sem kanil nekaj ljubke pastelne preprostosti Almire Sadar, romantike Draž pletenin in pisane navihanosti Niti Niti ter se sprostil v maroški tančici Akulture.

Foto: Philips Fashion Week

Med sproščanjem v tej nenavadni mešanici navdihov in spominov na pomladni veter in poletno sonce, sem v mislih iz niti trenutkov, ki sem jih doživel preteklo sezono, že pletel zgodbo, ki jo bodo prihodnje leto predstavile naše nove Vuccinelke. Nekaj nam jih bo uspelo sešiti že v teh mesecih ob dišečem kostanju in kuhanem vinu; potrudil se bom, da bo naša delavnica delala s polno paro. Spoznal sem, da moram pustiti, da nas pri ustvarjanju zanese tudi v druge kraje, eksotične kulture in brezčasno atmosfero.

Užival sem v tej kopeli minulo jutro, kajti po otvoritveni reviji sem se v Kinu Šiška sinoči zares skuhal, tako hudičevo vroče mi je bilo, in s tistim nahrbtnikom, polnim raznorazne šare, sem se komaj prebil do izhoda. Se pustim presenetiti, kakšna vročica me bo zajela nocoj. Zdaj me lahko spremljate tudi na Instagramu.

Modni MjAwK, Vuccini

Glasbeni utrinek ob nostalgični kolekciji Katje Magister:

Fashion Week tudi za Vuccinelijevo malenkost

Sem se hotel že prejšnji teden razpisati o tem, da bo jesenski Fashion Week, ki se nocoj začenja v Kinu Šiška, spremljala tudi mačja malenkost, pa sem se na vse kriplje in kremplje zadržal, dokler to ne bo uradno potrjeno. In zdaj je. Srce mi razbija, dlaka na repu se mi ježi in že cel dan zbegan tavam pred svojo malo omarico ter si razbijam glavo, kaj za vraga, naj oblečem …

Moja pot na fešn wik se je začela že pomladi, ko sem čisto po naključju lahko vse tri dni spremljal fino izdelane kreacije, ki so napovedovale, kaj bodo dame, pa tudi gospodje, nosili to jesen in zimo. Izpod stola sem z budnim očesom ocenjeval, fotkal, zapisoval in se delal pravega modnega poznavalca med mački, čeprav sem z repom med nogami po koncu revij švigal mimo razposajenih obiskovalcev le zato, da bi ostal čim bolj neopazen. A roko na srce, med mačkoni v naši soseski nisem prav ničesar zadržal zase. Ko bi me videli, kako sem na vrhu peščenega nasipa stal na zadnjih tacah, z eno rahlo upognjeno, in jim z mahajočimi rokami opisoval dogodke, se po petelinje šopiril in oponašal dame z modne brvi – sila zabavno! Zdi se mi, da sem pravzaprav revije spremljal bolj pozorno kot moja lastnica, ki ni počela nič drugega kot s shazamom na telefonu svetila in snemala in mi z navdušenjem kazala, katere skladbe je ujelo njeno uho. »Kaj me briga, ženska, pusti me, da v miru spremljam revijo,« sem si tedaj mislil.

Oh, prijetni spomini. V pljučih me stisne, ko pomislim, kakšen entuziazem spremlja oblikovalce, gospodične, ki nosijo njihove kreacije, organizatorje, novinarje, fotografe, snemalce, obiskovalce, radovedneže. Mene, navsezadnje. Mojo mačjo betico, ki danes že cel dan grunta, kater suknjič si bom nadel in katera kravata bo krasila mojo oranžno grivo. Se bo sploh skladalo z malim nahrbtnikom, v katerega moram (po Tininih navodilih, seveda) spraviti telefon, ki bo zabeležil vse komade, svinčnik, blokec, diktafon in še fotoaparat? Prav zato me že resno skrbi, če mi bo tudi letos uspelo kot raketa frčati med zbranimi v Šiški. Eh, pa saj sem majhen. Le na svojo Press zapestnico ne smem pozabiti!

Se vidimo ... pod modno brvjo ;)

Vuccini

Mačji kraval na pisanem Umetniškem sejmu

V petek zvečer sem spakiral. Ne od doma, nikakor! Spakiral sem za sobotni Umetniški sejem. Vse torbice sem previdno zavil, jih dal v ogromno vrečo, pripravil samostoječi obešalnik in na mizo zložil oranžno blago, ki bo služilo kot prt, škarje, trakec, list tršega papirja, luknjač v obliki mačka, svinčnik in svoj »kipec« ter nato pozorno razmišljal, ali sem nemara še na kaj pozabil.

Umetniški sejem. Z bliskovito hitrostjo se je bližal in le nekaj ur me je še ločilo do skoka v avto in nekaj mijavkov do parka Tabor. Komaj sem zatisnil oči, tako vznemirjen sem bil, vendar sem včeraj, na megleno sobotno jutro, le s težavo vstal iz postelje. Ob pol desetih sva morala s Tino pobrati še mojega pajdaša Mavrico, kmalu zatem pa smo se že ustavili pri drugem tovarišu Ginu. Prava mačja druščina smo bili, vam povem! Na hrbte smo si oprtali vse potrebne stvari, pomahali Tini in si šli pod krošnje iskat primerno mizo, ki jo bo na tokratnem Umetniškem sejmu zasedel Vuccineli.

Vse smo razstavili. Nekaj torbic - tiste, ki jih šiva Iris na obešalnik, Tinine pa smo zložili na mizo. Še moj kipec na sredino, vizitke in čokoladne poljubčke, ki sem jih bil z mušketirji pripravil prejšnji dan (beri: žal, kupil), na stran mize in bili smo oboroženi. Mavrica in Gino sta iz mačjega kioska prinesla nekaj revij, ki smo jih prelistali ob dopoldanski kavi, s katero smo premraženi pozdravili težko pričakovane sončne žarke. Uf, kako jezen bi bil, če bi ne posijalo sonce!

Ležerna umetniška sobota je bila, malce sem pobrskal po pisanih stojnicah drugih umetnikov in ponosen prodal tudi nekaj naših zakladkov. Druščini se je nekoliko pozneje pridružil še prijatelj, mačkon iz centra mesta, Vanč ga kličemo, ki je kljub opravkom pribrzel s kolesom, v zakladnico pa sta prišla pokukat še Minjo in Zivck. Kako vesel sem bil, da so me prišli podpirat! Pa ne mene, ker bi bil utrujen ali neprespan, temveč našo obrt – Vuccinelija.

In ta že čaka na pomlad – pa četudi je pred nami še ta zoprna reč, ki se ji reče zima – ko bo s paleto novih umetnin spet zasedel prostor pod krošnjami. Ali pa kje drugje, kdo ve. Mačjega kravala zagotovo ne bo (z)manjkalo.

MijavK, Vuccini

Prekrasna si. Jesenska Ljubljana.

Če bi moral izbirati, kateri letni čas mi je ljubši, bi se čisto zares zelo težko odločil. Vprašajte me 15. maja, pa bom izbral pomlad, 5. julija poletje, danes, 1. oktobra, ko je naša preljuba Ljubljana sijala v vseh možnih jesenskih barvah, pa bi brez pomislekov izstrelil jesen.

Otožno jutro, ki me je predramilo okoli devete ure zjutraj, ko je Božo s smrčkom pihal pod vrati, se je iz sivine in tiste nevšečne septembrske sopare zlilo v prekrasen prvi oktober. Nežni oblački, ki so iz ure v uro izginjali vse bolj proti zahodu, so se okoli poldneva le še lenobno sprehajali po nebu in Ljubljano je zalila toplina, ki jo premore le jesensko sonce. Nekaj opravkov sem imel v tem, meni nadvse ljubem domačem mestu, in kot raketa sem letel mimo zasanjanih obrazov, ki se jih kar nisem mogel nagledati. Nasmejana črnolaska s sončnimi očali z aktovko v roki, resna svetlolasa gospodična na tistem vintage kolesu ledene mint barve, poslovnež, ki je svoje jeklo pravkar parkiral za Namo, prepoteni tekači, ki so zasoplo tekli po Kongresnem trgu navzdol, rdečelični študenti, polni zagona in bruci, željni novega znanja … Osupel nad neverjetnim vrvežem, ki ga je požirala jesenska Ljubljana, sem se ustavil na skodelici mleka ob Ljubljanici. Ne vem, če sem se v zadnjih dveh tednih počutil tako pomirjenega kot ta trenutek, za katerega se je resnično zdelo, da je obstal.

Nadvse prijetno je bilo tiho kramljati in vsrkavati malenkosti, barve, momente, pa naj je šlo za bežen očesni stik z gospodom pri sosednji mizi ali otrokovo pačenje v mimovozečem se vozičku. Koliko vsega ponuja to naše malo mestno srce. Koliko vsega ga poganja. Kup starih, a vseeno nostalgično dišečih knjig pred antikvariatom, zbirka gramofonskih plošč pred glasbeno trgovino, glasen ropot bagerja, ki bo poskrbel, da bo ulica pri vodnjaku videti še bolj osupljiva, opojne vonjave, ki se vijejo s krožnikov ljubkih gostilnic v Stari Ljubljani in nenazadnje ogromno s soncem obsijanih obrazov, za katere se zdi, da vdihavajo prav vsako sekundo, ki jo je prinesel ta prvi oktober. Resnično. Prekrasna si. Jesenska Ljubljana.

MeoW, Vuccini

Foto. Dela. Škljoc. Škljoc.

Pretekli četrtek, ko je zjutraj prav jesensko rosilo in je budilka, zvitorepka, zatajila, sem se nadvse veselil foto delavnice, na katero sem bil povabljen. Šlo je pravzaprav za predstavitev novega fotoaparata, nameščenega na enem od Nokiinih aparatov, vendar o tem, kot maček, vem zelo malo. Seveda imam svoj telefon, s katerim sem najbolj frajerski med sosedskimi mački, a na vse tehnike, ki jih ponuja, se le ne spoznam. Sem ter tja mi doma kaj povedo, pokažejo, kako kaj poslikati, obdelati in podobno. Po domače povedano: za telefon sem pravi bebec.

Zatorej sem po zajtrku smuknil v svoje škorenjce in se podal na mačji avtobus proti centru. Prijetno toplo je bilo in moram priznati, da sem se od vznemirjenja nad delavnico ter soparnim in deževnim septembrskim vremenom kar malce prepotil in do Hotela Lev sem bil že pošteno premočen. Hvala bogu, se nihče ni oziral za košatim oranžnim mačkom, ki je mimo vratarja švignil v dvigalo in se povzpel v 13. nadstropje.

Ekipa je bila že zbrana in presenečen sem bil, da nas je bilo pravzaprav bore malo. Deset, recimo. S profesionalnim fotografom Miranom Juršičem na čelu. Ta nam je predstavil omenjeno novo kamero in moram reči, da sem bil navdušen predvsem nad "pure view" tehnologijo. In nad tem, da je kljub zumiranju slika še vedno povsem na mestu. Kakšne kockice neki! O njih ni bilo ne duha ne sluha niti pozneje, ko smo se pred Levom preizkušali kot fotografi in sem slikal čedno sivo mestno mačkonko, ki si je nekaj deset metrov naprej po ulici umivala tačke. Krasna fotografija!

Poleg tega ovekovečenega trenutka sem pretekli četrtek, ko sem se z avtobusom peljal nazaj domov, s seboj odnesel tudi nekaj fotografskih napotkov in trikov. Punce na delavnici - ena od njih mi je za ta zapis z veseljem poslala svojo enkratno fotografijo - so mi pokazale še nekaj aplikacij, ki mi jih je Tina pozneje naložila na telefon in resno razmišljam, da bi na Instagramu odprl tudi Vuccinelijev račun … Bomo videli, morda pa res. Moj foto vse bolj pogosto dela škljoc škljoc.

Se beremo in fotkamo!
Vuccini

Skodelica čaja

Ni jutra brez skodelice. Za Ivana, ki nestrpno čaka na svojo dozo kofeina, ga verjetno ni brez skodelice kave. Zame, ki jo zjutraj pripravim za svojo živalsko druščino, ga ni brez skodelice čaja. Zelenega, belega, črnega, pomarančnega, z okusom vanilije, gozdnih sadežev, jagode, jabolka in cimeta, z nekaj mleka, kančkom sladkorja ... A najraje zelenega.

Zjutraj se povzpnem na štedilnik, kajpak popazim, da si ne zakurim svojega košatega repa, in pristavim vodo. Iz predala, malce nižje od štedilnika, na levi strani, vzamem vrečico dišečega čaja, ga natrosim v cedilnik in čakam. Čakam, dokler voda ne zavre. Na prekleti čaj. Vedno se spomnim na Ivana in prav z veseljem bi mu ponudil skodelico.

Tudi danes zjutraj je bilo tako - naspan sem nama z Neli, mačjo sostanovalko, pripravil zeleni čaj, in ga nalil v najlepše skodelice, ki jih premore naš servis. Zleknila sva se na teraso, kjer sva nameravala zaužiti še zadnje sončne žarke, preden se ulije. V tistem trenutku, ko sem svoje telesce udobno namestil v travo, pa me Neli dregne in se zastrmi v skodelico, iz katere je tako prijetno dišalo. In iz katere se je prikazal mačkon. Z izbuljenimi očmi sva nepremično opazovala kadeče se obrise nasmejane micice, ki so se vili v nebo. Kot tisti hudobni čarodej Džafar iz Aladdinove svetilke. Le da ta ni bila videti prav nič zlobna in v nekaj trenutkih jo je veter odnesel proti travnikom.

Nasmehnila sva se, zadovoljna nad nenavadnim začetkom dneva, in se po jutranjem počitku odpravila za šivalni strojček. Ta trenutno dela s polno paro, izpod njega pa prihaja prva jesenska Vuccinelka. Fotko prilepim, ko bo končana, v galerijo torbic pa sva z Neli naložila še nekaj poletnih kosov ... Cvetočih, navihanih in pisanih.

Se beremo, MijAvK
Vuccini in Neli

Jutri je petek.

In danes, točno po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah, če matematika še ni obupala nad mojo kosmato betico, sem si zbrusil krempeljce ter spet poprijel za svoj pisalni strojček. Temu najbrž botruje tudi ta vražji prehlad, ki sem ga staknil sinoči. Pač … Nisem slišal klicev domačih, pa sem malce dlje ostal zunaj. Na mrazu. V dežju. In vetru.  Ponoči me Tina verjetno ni slišala, ko sem vztrajno mijavkal pred njenimi balkonskimi vrati, pa sem bil primoran ostati zunaj. Tako zdaj kreham po hiši, da po hodniku kar odmeva. In jutri je petek.

Ta dan, pa še soboto in nedeljo, imam še posebno rad. Zjutraj malce dlje spim, si dobro pretegnem tace, naredim obhod po ulici in v miru pregledam vse mišje luknje na polju. Ko v kuhinji zadiši po zajtrku, skočim na svojo poličko in se najem slastnih mačjih briketov, za par minut se zleknem na leseno klubsko mizico v dnevni sobi, kjer včasih miže poslušam še Male sive celice, potem pa se odkobacam v šivalnico na svoj delavni stolček. In tam ždim vse do večera. Največkrat spim, saj me zvok šivalnega strojčka, izpod katerega po novem prihajajo tudi Vuccinelke za pobce, neverjetno uspava. Včasih pregledujem blago, šivanke in sukance, če je vse na svojem mestu in če moram slučajno kaj v nabavo. Včasih pa tudi sam poprimem za delo, razparam kakšen žep ali sešijem kakšen gumb. 

Krasen dan je petek in resnično kul. Sosedski mačkoni ob petkih navadno pripravijo veselico. Fino muziko imamo in mačke, še posebno tista z dolgo belo dlako z začetka ulice, zelo dobro plešejo. Kakšen mlečni punč si privoščim, pomigam z repom sem ter tja in se proti jutru odpravim proti domu. Prav zaradi teh rajanj sem velik oboževalec konca tedna. In ker preživim še en delovni teden, se prebijem skozi vse mačje tegobe, ki mi jih brez slabe vesti zakrivijo ponedeljek, torek, sreda in četrtek. Tega zadnjega skoraj da ne štejem, ker je pravzaprav že mali petek. Zato je tudi četrtek dober dan in čez nekaj minut, ko objavim, po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah napisan blog, se bom odvlekel v posteljo, zavil pod odejo in upal, da bo kmalu kdo prišel domov in mi pripravil deci vročega mleka in deci mlačne vode. Do jutri moram ozdraveti. Jutri je petek.

Se beremo, 

MeOwk, Vuccini

To prečudovito poletje

Ni poletje brez. Morja. Sonca. Vanilije. Knjige. Sončnih očal. Živobarvne lubenice in sočnega ananasa. Ni ga brez čričkov. Brez komarjev. Tudi brez pravkar pečenih rib na žaru ga ni. Ali brez slastnega sladoleda, naj bo stoodstoten ali ne. Tisti v kornetu ali v lončku. Na palčki ali iz banjice. Poletja ni brez vonja sveže pokošene trave ali vožnje s kolesom brez rok mimo neskončnih svetlikajočih travnikov.

Za nekatere poletja ni brez bazena, za druge ga ni brez prepotenih pohodov po gorskem skalovju ali brezskrbnega poležavanja na domačem vrtu. Za babice ga ni brez slastne, doma pridelane zelenjave, za dedke ni poletja brez vožnje s traktorjem, ličkanja koruze, priprave drv.

Za brezdomce ni poletja brez tople noči in skrbi, da bodo spali na mrzlem. Za mularijo ga ni brez litra belega, rdečega, rujnega, žganega – na mestni plaži, trgu ali festivalu. Festivalu. Za zaljubljene v glasbo ga ni brez festivalov, za vročekrvne ga ni brez seksa, tistega v avtu pod zvezdami ali tistega v šotoru. Ne, poletja ni brez postavljanja in podiranja šotora, brez stiskanja v spalni vreči. Poletnih dni ni brez pisanih kratkih oblek, hlač, brez prepotenih majic, brez kopalk. Skuštranih las zaradi dišečega vetra. Kapljice nežnega parfuma na vratu.

Za ustvarjalce ni poletja brez nabiranja novih idej, kukanja po umetniških sejmih, šivanja, paranja, sestavljanja, okraševanja, barvanja, lepljenja . Poletja ni brez novih obrazov, neprebranih strani kupa knjig na nočni omarici, brez starih sandalov ali že pozabljenih zapestnic. Brez nalakiranih nohtov. Na rokah in nogah. Brez najljubšega komada. Na novo kupljenega stripa. Po dolgem času napisanega bloga. Ali nogometa. Ali ulične košarke. Brez surfanja. Brez škropljenja z vodnimi pištolicami, balončki. Brez večernega teka.

Mnogi obožujejo sončne vzhode, sol na koži po morskem snorklanju, raziskovanje novih krajev, mest, ulic, cest. Spoznavanje ljudi, pisanje pod drevesnimi krošnjami, poletno rolanje. Obožujejo spanje pri odprtem oknu in zbujanje v topel dan. Mrzlo pivo s skledico čipsa v najljubšem lokalu. Štetje zvezd. Taborni ogenj. Jutranjo telovadbo. Namakanje nog v mestnem vodnjaku. Poslušanje do konca navite glasbe in neustavljive plesne korake na žgočem koncertu. Kino pod zvezdami. Objem pod zvezdami.

Jaz ga obožujem, ker je vsako leto nepozabno. Krasno. Prečudovito. MeoWk!

P.S. Za nas, mačke, ni poletja brez obilne večerje poljskih mišk, ulovljenih ponoči, ko se iz hiš sliši le globoko smrčanje.

Sončni sladoled (z receptom)

Vroče kot pes. Umiram že cel dan. Dobesedno. Božo se vsako uro premakne z enega konca dnevne sobe na drugega, nazadnje sem ga videl tudi na sredini stopnic, ko se je hladil na mrzlih ploščicah. Po eni strani sem kar vesel, da imamo ploščice po hiši. Poleti fino ohladi moj kožuh, pa še dlake se mi ne lepijo nanje!

Medtem ko naša mala mačka poležava in sanjari, bog ve, v kateri senci okoli hiše, sam cele dneve razmišljam o tem, da bi zunaj zajezdil tisto zeleno cev za zalivanje in potem goltal vodo iz nje. Pa ne morem. Božo se je boji, moje male mišice pa so odlične pri lovu na miši, vendar hudičevo slabe pri odpiranju vrat, pip in podobnih zadev. Omagal bi, še preden bi se uspel stuširati. Pa še domače bi zadela kap, ko bi me videli na tisti zvijajoči se cevi kot kakšnega mačjega kavbojca. Pha!

Skratka. Da ne bom dolgovezil, ker pot kar teče z mene, ko udriham po računalniških tipkah. Danes mi je sredi dopoldneva kapnilo na pamet, da bi naredil sladoledne lučke. Dan bo hitreje minil, pa še Božota bom malce steral, da mi priskoči na pomoč. Moja želja - njegov ukaz, ja, ja!

Odločil sem se, da bodo, kajpak, oranžne barve, na glavo obrnil splet in našel nekaj boooožanskega. In seveda upal, da mi bo kdo od domačih pomagal, ko bo prišel domov. Ker moje mišice niso mogle odpreti hladilnika!! %&!2#!!

RECEPT:
- Vaše tačke potrebujejo:
2/3 skodelice sladkorja
Drobno naribano lupino treh pomaranč, menda priporočajo organsko/bio/karkorkoli že ...
1 ¼ skodelice sveže stisnjenega pomarančnega soka (verjetno spet bio)
1 skodelico kisle smetane
½ skodelice sladke smetane
2 čajni žlički pomarančnega likerja

- In kaj z vsem tem?
V multipraktiku fino umešajte sladkor in naribano lupinico pomaranč. Dodajte pomarančni sok, kislo smetano, sladko smetano in pomarančni liker. Dobro premešajte, dokler se sladkor povsem ne stopi in je zmes gladka. Za nekaj časa postavite v hladilnik, nato pa maso prelijete v majhne papirnate skodelice, na sredo zapičite paličico in z lučkami naravnost v zmrzovalnik. Pa ne pozabite odstraniti papirja, preden se z lučko in torbico Sunrise podate v sončno mesto!

Miwk! Sladoledni pozdrav, Vuccini

Vintage sladkorčki pod sončnimi krošnjami

Nek maček iz sosednje ulice mi je pred kratkim, ko nama je ravno obema padel sladkor, pripovedoval, kako babica njegovega lastnika peče nebeške kolačke. Najprej so malce trdi, nato pa se ti od mehke skorjice kar stopijo v gobčku, mi je pripovedoval s takim užitkom, da sem ga kar zavohal. A še bolj zanimivo ga je bilo poslušati, ko je govoril o ogromni omari, ki jo ima ta babica v svoji sobi. Menda je polna starih oblačil. Takih, ki dišijo po nostalgiji. Nisem si mogel ravno predstavljati, kaj naj bi to pomenilo – le kako se bo staremu mačku, kot sem jaz, sanjalo o babičinih raznobarvnih pleteninah, dolgih plisiranih krilih in brezčasnih srajcah z ogromnimi ovratniki?

Pa sem se včeraj, na prekrasno sončno soboto, odpravil pohajkovat po mestu. Z očarljivim vabilom me je v svoj objem zvabila Nostalgična sobota, peščica stojnic v parku Tabor, le nekaj mačjih tačk iz osrčja mesta, ob katerih sva z Neli dobila občutek, da brskava po tisti ogromni omari sosedove babice.

Kosi oblačil, ki niso ostali pozabljeni v zaprašenih omarah ali pristali na smetišču, so bili kot časovni stroj, ki te je popeljal med stoenke, fičke, bolhe, med Beatle, Abbo, Nove fosile, na zmenek v družbi z legendarno sladoledno lučko, daleč nazaj pod krošnje dreves na Taboru, ko je mladina kotalkala in na prenosnem radiu vrtela Toni Basil in njenega Mickeyja, ki sem ga, mimogrede, prav tu v svoje uho ujel tudi včeraj.

Nostalgični sladkorčki so me s svojimi pisanimi oblačili, prekrasnim nakitom, dolgimi živobarvnimi oblekami in še bi lahko našteval, klicali s stojnic. Začaran sem bil. Povsem v drugem svetu. Sproščen. Pomirjen. Obkrožen z 2nd Chance, Vintage Vikend, Ab Fab, Neon Vintage Jewelry, Gvant, DivasVintage, Miss Vandelej, Emo Bavcon in Atelier Indevin, peščico »upravljalcev« časovnega strojčka, ki me je na čudovito soboto popeljal nekam, kjer nikoli pravzaprav nisem bil. Pa sem to le občutil, otipal, vonjal, preizkusil. In tudi kupil. In nekdo doma je bil tega zelo vesel.

A kaj bi dolgovezil, ko je nostalgija dober dokaz, da času ne gre ubežati. Naj nas razživi po svoje in vsak dan piše nove zgodbe. Četudi rabljene. MjAwK!