Naj vam že kar takoj povem, da nisem nek velik športnik. Drži – maček, kot sem jaz, že pozna nekaj trikov. Mačji preval naprej. Mačji preval nazaj. Opičji skok v višino, levji skok v daljino. Brusenje krempljev po papagajsko. In tako dalje. Nič posebnega.
Preizkusil sem se tudi v nekaj športih, kot sta plavanje in Barjanski tekaški maraton za vaške mačke. Pred nekaj dnevi, na praznični četrtek, pa sem imel priložnost preizkusiti nekaj zares zanimivega. Ko sem, kot po navadi, prisluškoval Tininim načrtom za dela prost dan, so me moji izostreni mačkonski čuti pregovorili, naj se ji, kot po navadi, pridružim na neki zanimivi pustolovščini, ki je še ni preizkusila. Po opoldanskem počitku v pleteni košari sem smuknil v njen nahrbtniček, se naredil najbolj lahkega na svetu, da me zaradi moje resnične teže ne bi odkrila, in komaj zadrževal dih do cilja.
V prekrasnem parku smo se ustavili v centru mesta. Tina in Blaž in jaz. Dobro me je pretreslo v kolesarski košari, da sem bil kar precej omotičen, vendar je vznemirjenje prevladalo. Tina je postavila kolo na tačko in zaslišal sem še en znan glas. To je bila Maša, ki po okoliških travnikih sprehaja svojega psa Dona, Božotovega pasjega prijatelja. Kakorkoli že, zaslišal sem jih čebljati in govoriti o nekakšni napeti vrti, po kateri naj bi hodili.
Za boga mačjega, v kaj sem se spustil, sem se v nahrbtničku držal za glavo, dokler mi ga ni uspelo odpreti in pomoliti ven svoje kosmate betice. Globoko sem vdihnil in se razgledal po zelenem parku, polnem ležerno razpoloženih ljudi. S svojimi senzorji sem preverjal o morebitnih pasjih obiskovalcih, a na srečo jih tedaj ni bilo na spregled.
 |
| Foto: Blaž Miklič |
Tako sem nekaj časa tiho in nepremično opazoval, kako Maša pogumno stopiclja po napeti gurtni, Tina se lomi in lovi ravnotežje, Blaž pa nekje fotografira. Super scena, komaj sem zadrževal smeh! In v tistem notranjem krohotu so me zasrbele tačke, ki so me na vse pretege prepričevale, da bi se na slacklinu preizkusil še jaz. Pognal sem se iz nahrbtnička, oni trije so kar obnemeli, ko so me zagledali, in švignil k deblu, da si najprej obrusim krempeljce. Pogledal sem Tino in Blaža in Mašo, ki so se molče spogledovali in se spraševali, kako, za vraga, sem se sploh znašel tam, in se postavil poleg gurtne. Hop in na dveh tačkah sem stal gor in se, s sprednjimi tacami loveč ravnotežje, pogumno podal na drug konec proti deblu. Povem vam, svinjsko sem se spotil in brčice so se mi tresle, vendar sem (z)mogel do konca.
Onim trem še vedno ni bilo nič jasno, meni še manj, da sem prehodil tistih par metrov, ki so povezovali debli. »
Mjawk, fantastično!« sem mijavknil in se z dvignjenim repom namenil proti deki, ki je bila razprostrta ob kolesu, kjer sem legel in se zvil v klobčič in zadremal. Medtem je Maša še vedno pogumno stopicljala in skakala po gurtni, Tina se je kot robot pomikala proti sredini gurtne in Blaž je škljocal naokoli, da bi ovekovečil te posrečene trenutke. Super poletna scena!
 |
| Foto: Vuccini |
Ko smo se odpravljali nazaj proti domu, sem pozorno opazoval, kako je Maša gurtno pospravila v torbico in zraven Tini pojasnjevala, da je precej švoh.
Puurrr, pa sem bil dober za jesensko ustvarjanje – na poti domov sem že premleval nov model torbic za slackline.
Sleklajnerski MeOwk, Vuccini
