sreda, 31. oktober 2012

Čirule čarule in strašljiv mačji večer


Ne maram se šemiti. Ne v klovna, zombija in še manj v čarovnico. Maček sem. Zamislite si, kako debelo bi pogledali, če bi šel mimo vas v čarovniški opravi. Ne bi šlo, kajne?

Nocoj pa se bom očitno moral. Nek mačkon iz soseske se je odločil, da za hišo svojih lastnikov priredi zabavo za noč čarovnic. Menda bodo imeli njegovi domači pravo pojedino – gostom bodo postregli s teletino, piščancem, menda tudi z ribami. In te mi gredo še posebej v slast. Kar ne pojedo, se, kot pravi ta sosedov maček, znajde na vrtu, dokler naslednji dan ne pospravijo. In tako se je odločil, da priredi čarovniški žur.


Malce sem se nasršil ob misli, da moram nase navleči čarovniško ogrinjalce, klobuček, kot oglje črno lasuljo. Na mojo prekrasno grivo?! Lepo vas prosim. Tino sem prosil, naj poišče boljšo rešitev, ker se šemil nikakor ne bom. Zlezel sem v njeno torbico in sva šla po nakupih.

Vampirski zobje? Ne.
Verižica z plastičnimi lobanjami? Zanimiva ideja. Ampak ne.
Plastična sekira s kvazi okrvavljenim rezilom. Katastrofa. Definitivno ne.

Brskala sva dalje. Imeli so vse za okrasitev doma in vrta, krožničke in lončke z motivom buče, kičaste svečke in kičasto okrasno cvetje, celo nekakšne čarovniške metle so imeli. In tam, med vso to šaro, so bili obročki za glavo, iz katerih so štrleli fedri, na njih pa … Mačke! Pa tudi duhci in buče, ampak ... mačke. In le še en tak obroček je bil! Ne bo se mi treba oblačiti in strašiti v razvlečenem čarovniškem kostimu in si z rdečo barvo mazati dlake! Povsem preprosto bo. Na glavo si bom nadel obroč s strašljivimi čarovniškimi mačkami in si v torbico, ki jo bom vzel s seboj, spravil še čarovniške dobrote. Špica! To bo še pravi čarovniški večer z ogromno pojedino. Mljask.



PiP, Vuccini

ponedeljek, 29. oktober 2012

Bojte se, čarovnice!


Buh!
Po včerajšnjem snežnem metežu sem se danes s svojim malim nahrbtničkom le odpravil po tisto bučo. Za vrat sem si že navsezgodaj zjutraj vpregel voziček, ki se mi je bil včeraj skoraj potopil na enem izmed poplavljenih travnikov, in se napotil po ulici. Sosedovi mački so me debelo gledali, ko sem lomastil mimo, in  vpili za mano, kam sem namenjen, čemu voziček in kaj vse nosim v svoji torbici. »Boš že videl, dragi sosed! Kmalu!« sem skrivnostno odgovarjal. Pa sem šel. Ob cesti, mimo drvečih avtov. Avtobusov. Mimo hiš s kadečimi se dimniki. Do vrtnarije ni bilo daleč. Kakšnih petsto metrov. Ravno so pripeljali dva ogromna voza buč. Velikih in majhnih. Čisto oranžnih, šekastih, umazanih od zemlje, tudi gnilih.

»Kar postrezi si, maček!« mi je z vhoda v vrtnarijo zaklical kmet. Verjetno je sam pobiral te buče, delovna rdečica mu je namreč kar puhtela iz obraza. Pa že navsezgodaj. Priden kmetič, vam povem!
Sprehajal sem se med bučami, oranžnimi in šekastimi, umazanimi od zemlje, pa tudi gnilimi. V mislih sem imel majhno bučko, da jo bom lahko naložil na voziček in odpeljal domov, ne da bi imel pri tem kup težav. Kot včeraj.

Našel sem popolno. Res krasno. Okroglo. Ravno prav veliko, šekasto, katere se je držal še ukrivljeni pecelj. Kmet mi jo je pomagal naložiti, v zameno sem mu vrgel kovanec ali dva in se odpravil domov. Pravo delo me je še čakalo!


Na časopisni papir sem si pripravil velik nož, manjši nožiček, razkoščičevalec za jabolka in žlico, zavihal tačke in se je lotil. Nadvse previdno sem izrezljal krogce, čeprav sem imel v načrtu, da bi izrezljal brke, gobček in mačje oči, vendar sem sklenil, da je bučka premajhna za kaj takega. Bi ga zagotovo vmes še kaj pobiksal, pa bi imel mačka v buči, ja! Nekaj težav mi je delal razkoščičevalec, a sem se hitro vnesel. Smuknil sem še v delavnico po vrtalnik in v bučo izvrtal nekaj manjših luknjic, poiskal še svečko in TA-TA! Bučka je taka, kot se šika. Zdaj pa le pridite, čarovnice, in bojte se – BUH!



nedelja, 28. oktober 2012

Čarovniška buča. Snežni metež in ptičja hiška.


Pa je zapadel. Sneg namreč. Na jesensko nedeljo ga je nekaj namedlo tudi na naš vrt. Presenetil me je proti jutru, ko sem se z nočnega obhoda ravno vračal domov. Ledene snežinke so se mi lepile na dlako in po hrbtu me je spreletavalo. Od vznemirjenja nad snegom.

Prineslo ga je prej, kot sem pričakoval, in bojim se, da se ga bom še hitro naveličal. Z njim vsako leto pride zimsko vzdušje, kuhano vino (zame mleko), volnene nogavičke za moje šapice, sankanje, smučanje, bordanje in drugo dričanje, potica, stric Božiček, božični piškotki, novoletni okraski, pa tudi mraz in plundra, ki jo moram potem drgniti s svojega prekrasnega mačjega krzna. Ja. Vse to pride s prvimi snežinkami. Recimo konec novembra. Ne pa konec oktobra.

Zdaj je čas za noč čarovnic in izrezljavanje buč, velikih in oranžnih. Tinina babica pravi, da letos nima nobene. Da jih morava kupiti v vrtnariji malce naprej od nas. Pa sem se danes namenil na potep, malo bi se klatil okoli vrtnarije in preveril, koliko so kaj vredne te buče. Švignil sem skozi vrata, ko so se domači vrnili s sprehoda, in nič nisem omenil, da kam odhajam. Za hišo sem poiskal voziček, na katerem bi bučo pripeljal in sem šel. Gazit. Plavat. Travniki tod okoli so polni vode. Dežja. Jesensko-zimske brozge. Voziček se mi je skoraj potopil in obupal sem, še preden sem prišel do glavne ceste. Ob tolikšnih težavah bi bilo do vrtnarije teden dni hoda! In ne šalim se.


Tako sem vse poslal k vragu in jo ucvrl nazaj proti domu. Če sem se že zaman trudil, bi si lahko vsaj privoščil posladek. Skočil sem na ograjo, naravnost proti ptičji hišici, vendar v njej ni bilo ne ptičkov ne hrane. Le eno zrnce. Stisnil sem se v to hiško z zrncem na tački in čakal, dokler se mi ni zaradi mraza že skoraj zakrempljalo. Ves zmrznjen in zamorjen sem se privlekel domov in se zleknil ob kamin, od zgoraj sem še slišal igrati gramofon, potem pa me je zmanjkalo.

Jutri pa se spravim po tisto bučo. Imam super idejo, kako jo bom izrezljal!

torek, 23. oktober 2012

3, 2, 1 … Akcija, snemamo!


Že nekaj časa, vse odkar so naju z Neli doma prvič posneli in potem ustvarili kratki film, si želim, da bi se še sam ukvarjal s tem. Zakaj pa ne?
»Veliki mačji režiser Vuccini Vuccineli prihaja po rdeči preprogi, ob njem njegova sostanovalca, maca Neli in pes Božo … Kako se počutite ob nominaciji, gospod Vuccineli
Stopil bi iz skrbno zloščene limuzine in brez besed ostal. Od nerodnosti bi sicer stisnil rep med noge, toda ponosen zakorakal proti prostoru za Veze In Poznanstva.

En majcen korak zase in velikega za mačje kraljestvo sem do tja že naredil. Danes sem se pridružil Tini na delavnici ustvarjanja dokumentarnega filma. Zjutraj, ko mi je povedala, kam gre in nas opozorila, naj bomo, živali, ta čas pridne in naj ne počnemo neumnosti po hiši, sem nemudoma našpičil svoja ušesa in zašilil krempeljce v položaj za odhod.

Stekel sem v njeno sobo po clip clap tablico in ji, meni nič tebi nič, sledil za vsakim korakom. V avto, v službo, na kosilo - prav cel dan sem hodil za njo in se vznemirjen pripravljal na to ustvarjalno delavnico. Pa je ura le odbila začetek in usedel sem se poleg Tine na vrtljivi stol ter premeril celo ekipo.


Najmlajši. Kot vedno. Edini maček. Zmeraj. Edina žival. Nič novega. Potem sem se moral predstaviti. Vsi so me zabodeno gledali, češ kaj za vraga počne maček na delavnici ustvarjanja dokumentarca, vendar je beseda hitro stekla. Razložil sem, da sem tam povsem po naključju, nenavadnem spletu okoliščin, da pa bi nadvse rad posnel film o Vuccineliju in svojih dogodivščinah. Kajpak je Tina zavijala z očmi, ker nikakor nisem mogel nehat govoričiti, a je bila zadovoljna, da bova lahko skupaj snemala, montirala. Ustvarjala! Ona se bo lotila filma o glasbi, jaz o šivanju, pisanju, mijavkanju, lajanju, kikirikanju, o cepljenju dlak na repu, o umazanih ušesih, poljskih miših in surovem mesu, ki ga na leseni deski doma pripravljajo naravnost pred mojimi očmi in me dražijo.

Tako kot me zdaj draži to ustvarjanje. Še nekaj tednov bom moral s cmokom v želodcu in adrenalinom v šapicah čakati, da poprimem za kamero, si jo pripasam na glavo in z njo kot strela švigam sem ter tja. Upam le, da bom imel svojo, sicer se bova s Tino še stepla. Uf!

Jaz sem pripravljen - 3, 2, 1 … Akcija, snemamo!!
MeoW, Vuccini

nedelja, 21. oktober 2012

Bananin frape, lignji in Indijanci

◊ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje (SSKJ)


Napovedali so indijansko jesen. Oprostite, poletje. Vremenarji so tako rekli. Ali pa doma. Še sam ne vem točno. Pa sem se odločil, da se bom šel Indijanca in izkoristil obetavni sončni konec tedna. Po babje.

Z indijansko rutico okoli glave ter lokom in puščico na hrbtu sem se kot slepi potnik vkrcal v domači avto. Slabo vest sem imel, ker nisem nič pristavil k bencinu. Ker nisem niti nič pripravil za pod zob. Ali vzel vsaj steklenico vode. Prav nič. Ko je Tina zjutraj odprla prtljažnik, sem le neopazno skočil vanj in se skril za torbo. Hudičevo me je skrbelo, da se mi bo pridružil še Božo. Celo pot ne bi niti zatisnil oči, saj bi moral paziti, da ostanem neopazen, pa še njegovih pasjih čekanov se bojim. Vendar ga ni bilo od nikoder, menda zato, ker še ni bil cepljen. Prestrašil me je tresk avtomobilskih vrat, ki je napovedal, da odhajamo. Kam, pravzaprav nisem vedel. Tudi zanimalo me ni prav dosti. Samo, da bo toplo in sončno.

Kakšni dve uri smo se vozili. Malce sem zadremal ter na hrbtu, s tacami pod glavo, opazoval jesensko modrino neba in mimovozeča se pisana drevesa. Na morje v tem letnem času še nisem šel in kar malce razočaran sem bil, ker je v Maredi, kot sem pozneje izvedel, obzorje prekrivala tanka sivina, poleg tega pa še morje ni izžarevalo tistega modrikastega čara. A nič zato. Slepi potnik se ne sme pritoževati. Medtem ko so damice, s katerimi sem potoval, poležavale na vrtu in brale, sem se tudi sam skobacal na udoben ležalnik. Še pred tem sem imel strašanske težave, kako priti iz avta, saj prtljažnika sploh odprle niso! Na mačjo srečo sem imel s seboj lok in puščice in nekako mi je uspelo smukniti na plano ter globoko vdihniti tisti dišeči morski zrak. Meow!


Ko sem pozneje na udobnem ležalniku z mislimi že odtaval nekam daleč stran med mestne mačke s košatimi repi in urejenimi krempeljci, me je predramil sprehod, ki so ga omenile punce. Pridružil sem se jim, seveda z varnostne razdalje, preizkusil, kako mokro in slano je morje jeseni ter z brezskrbnim vohljanjem naokoli izdal svojo prisotnost.  »Vuccini! Kaj za vra …« začutil sem, kako so me zgrabile Tinine roke in me dvignile v zrak. Kakšen razgled na morje sem šele tedaj imel! »Nikar me ne spusti zdaj iz rok, ženska!« sem ji mijavknil. Na tisto mačjo srečo, ki sem jo že poprej omenil, me je le stisnila k sebi in nosila vse do doma. Tako ubogega in pridnega sem se naredil, da sem smel po sprehodu z njimi še na bananin frape in dobil svoj kozarec mleka, poprosil sem jih, naj slikajo Toaletko, ki so jo imele s seboj, in potem snedel še porcijo lignjev.

Če se dan ne bi prevesil v hladen večer in bi ne moral v Ljubljano novemu delovnemu tednu naproti, bi lahko rekel, da sem doživel pravo indijansko jesen. Poletje. No … nekaj babjega pa sem le ga.

Mjawk, V. 

četrtek, 11. oktober 2012

Živalski zaključek modnega safarija


Tako. Mislim, da sem za letos opravil z modnimi revijami. Pa ne zato, ker bi jih imel vrh glave. Odgovor je povsem preprost – ker ne sfolgam. Samo maček sem. Malce večji kot kunec, a ne tako urnih tačk. Manjši kot lisica, vendar mi kokoši ne dišijo. Ptiči, mogoče. Miši tudi. In ker je jesenski Fashion Week za nami, moram priznati, da tudi lepi kosi oblačil. Morda se sliši sila nenavadno, češ, mačkon, ki se petelini po modnih dogodkih, toda če dobro pomislimo – kdo pa hodi gledat leve, opice in slone v živalski vrt?

Ko sem ravno pri živalskem vrtu – na sinočnjem, zadnjem dnevu omenjenega Tedna mode pri nas, je name velik vtis naredil Peter Movrin, ki je sklenil tridnevno dogajanje v Kinu Šiška. Zdelo se mi je, kot bi bil v svojem živalskem svetu, na mačjem safariju, kjer bi se mimo mene bohotili fazani in se plazili modrikasti tigri. Fantastično, vam povem. Čudoviti izdelki. Nekoliko ekstravagantni za mačka, kot sem jaz, vendar sem prepričan, da bi se ob takšnih kosih oblačil dobro počutile prav vse živalske vrste iz naše soseske, čeprav imajo o modi še manj pojma kot jaz. Sem pa nekaterim izmed njih danes pripovedoval o avantgardni kolekciji Nataše Hrupič in z mrežo prepleteni kolekciji JSP, ki sta me prav tako prevzeli. In nikakor nisem pozabil omeniti, da mi je žal, ker sem zamudil Ivana Rocca. Ob jutranjem čaju sem se pustil očarati njegovemu pridihu eksotike, ki me je, žal, zapeljevala le iz fotografij.

Foto: Philips Fashion Week

Sam jih včeraj nisem uspel posneti prav nič, saj bi potem težko sledil damam in gospodičem, ki so se sprehajali mimo. Že tako sem moral paziti, da sem domov prinesel košek glasbenih dobrot, čeprav mi je glasba s pomladnega Fashion Weeka ostala v večjem spominu. Nekaterih skladb se s Tino še danes ne naveličava.

Tako. Pa je teden mode za mano. Zleknil se bom v najtoplejši del sobe in prosil Tino, naj mi skuha čaj, prebere eno poglavje v knjigi, skratka me crklja in razvaja.
Mmmjawk, kako luštno je to mačje življenje.

Foto: Philips Fashion Week

Naj vam bo toplo, Vuccini

Še glasbeni utrinek zadnjega večera in zadnje revije:

sreda, 10. oktober 2012

Vucci – Neli – zabeta


Ne vem, ali je krivo vreme ali dejstvo, da smo že sredi tedna, prepričan pa sem, da sem od bezlanja sem ter tja povsem izmozgan. Ne bo držalo, da mački prespimo cele dneve. Danes bi vse dal, da bi se za kakšno urico zavlekel na fotelj in oddremal kitico ali dve, vendar mi urnik tega preprosto ne dopusti, četudi bi se pred njega vrgel na zadnje tace in moledoval za nekaj minut prostega časa.

Foto: Philips Fashion Week
Okej. Pretiravam. In nikakor me ne razumite napak. Če bi cel dan poležaval, kar sicer rad, bi se mi verjetno speljalo. In danes se mi morda tudi bo. A ne od počivanja. Pred mano je še zadnji dan Fashion Weeka, zadnji modni reviji, zadnje kolekcije in zadnje (modne) melodije, ki bodo božale moje ušesne mešičke, medtem ko jih bo s svojimi lokvami na mobitelu lovil Shazam. Upal sem sicer, da mi bo uspelo ujeti pogovor z Goldierocks, britansko didžejko, ki bo jutri na Selector partyju zatresla Cirkus, vendar bom danes to, žal, izpustil.

Moje misli sta namreč zapeljali včerajšnji kolekciji na drugi modni reviji, o katerih moram vsaj nekaj malega zapisati. Že s prvimi koraki damic v kreacijah me je zapeljala Nelizabeta, proti koncu pa me je osvojila Ana Jelinič. Slednja me je očarala s prefinjenimi detajli, kot so ovratniki in klobuki, ki bi jih brez dvoma vzel na jadranje po Dalmaciji, pri Nelizabetini kolekciji Nelizabeina pa nisem mogel mimo tega, da si ne bi skupaj z njenimi preprostimi in lahkotnimi kosi predstavljal naših Vuccinelk. Oči so se mi kar zasvetile, tako navdušen sem bil.

Prav zato sem se dopoldan med pregledovanjem fotografij malce poigraval in ustvaril kolaž, nad katerim bo moja lastnica zagotovo navdušena. Mislim, da tako zelo, da ji bom moral enega od Nelizabetinih kosov celo kupiti. Še dobro, da ima rojstni dan poleti.
Foto: Vuccineli, Philips Fashion Week

Se vidimo še nocoj ... pod modno brvjo,
MjaU, Vuccini

Še včerajšnji glasbeni utrinek (mislim, da nas je spremljal prav ob kolekciji Ane Jelinič, a lahko se motim) :

torek, 9. oktober 2012

Jutranja modna kopel


Kot muc obrtnik imam vsak dan vpogled v zakulisje ustvarjanja. Bodisi s tačkami šivam bodisi s krempeljci param. Strižem. Izrezujem. Nitkam. Rišem. Se ubadam z ravnilom in kartonastim modelom. Se z alkoholnim flumastrom počečkam po smrčku. Ali pa preklinjam, ker nisem naravnost prišil žepa. Vse to spada k izdelavi izdelka, katerega gonilna sila ni nič drugega kot oblikovalčevo srce.

Potem ko sem že navsezgodaj zjutraj ob skodelici mleka pobrskal, kaj vse so mediji zapisali o prvi reviji jesenskega Fashion Weeka, sem se odločil, da bom sam zaplaval v drugačne vode. Pripravil sem si modno kopel, v katero sem kanil nekaj ljubke pastelne preprostosti Almire Sadar, romantike Draž pletenin in pisane navihanosti Niti Niti ter se sprostil v maroški tančici Akulture.

Foto: Philips Fashion Week
Med sproščanjem v tej nenavadni mešanici navdihov in spominov na pomladni veter in poletno sonce, sem v mislih iz niti trenutkov, ki sem jih doživel preteklo sezono, že pletel zgodbo, ki jo bodo prihodnje leto predstavile naše nove Vuccinelke. Nekaj nam jih bo uspelo sešiti že v teh mesecih ob dišečem kostanju in kuhanem vinu; potrudil se bom, da bo naša delavnica delala s polno paro. Spoznal sem, da moram pustiti, da nas pri ustvarjanju zanese tudi v druge kraje, eksotične kulture in brezčasno atmosfero.

Užival sem v tej kopeli minulo jutro, kajti po otvoritveni reviji sem se v Kinu Šiška sinoči zares skuhal, tako hudičevo vroče mi je bilo, in s tistim nahrbtnikom, polnim raznorazne šare, sem se komaj prebil do izhoda. Se pustim presenetiti, kakšna vročica me bo zajela nocoj. Zdaj me lahko spremljate tudi na Instagramu.

Modni MjAwK, Vuccini

Glasbeni utrinek ob nostalgični kolekciji Katje Magister:


ponedeljek, 8. oktober 2012

Fashion Week tudi za Vuccinelijevo malenkost


Sem se hotel že prejšnji teden razpisati o tem, da bo jesenski Fashion Week, ki se nocoj začenja v Kinu Šiška, spremljala tudi mačja malenkost, pa sem se na vse kriplje in kremplje zadržal, dokler to ne bo uradno potrjeno. In zdaj je. Srce mi razbija, dlaka na repu se mi ježi in že cel dan zbegan tavam pred svojo malo omarico ter si razbijam glavo, kaj za vraga, naj oblečem …

Moja pot na fešn wik se je začela že pomladi, ko sem čisto po naključju lahko vse tri dni spremljal fino izdelane kreacije, ki so napovedovale, kaj bodo dame, pa tudi gospodje, nosili to jesen in zimo. Izpod stola sem z budnim očesom ocenjeval, fotkal, zapisoval in se delal pravega modnega poznavalca med mački, čeprav sem z repom med nogami po koncu revij švigal mimo razposajenih obiskovalcev le zato, da bi ostal čim bolj neopazen. A roko na srce, med mačkoni v naši soseski nisem prav ničesar zadržal zase. Ko bi me videli, kako sem na vrhu peščenega nasipa stal na zadnjih tacah, z eno rahlo upognjeno, in jim z mahajočimi rokami opisoval dogodke, se po petelinje šopiril in oponašal dame z modne brvi – sila zabavno! Zdi se mi, da sem pravzaprav revije spremljal bolj pozorno kot moja lastnica, ki ni počela nič drugega kot s shazamom na telefonu svetila in snemala in mi z navdušenjem kazala, katere skladbe je ujelo njeno uho. »Kaj me briga, ženska, pusti me, da v miru spremljam revijo,« sem si tedaj mislil.


Oh, prijetni spomini. V pljučih me stisne, ko pomislim, kakšen entuziazem spremlja oblikovalce, gospodične, ki nosijo njihove kreacije, organizatorje, novinarje, fotografe, snemalce, obiskovalce, radovedneže. Mene, navsezadnje. Mojo mačjo betico, ki danes že cel dan grunta, kater suknjič si bom nadel in katera kravata bo krasila mojo oranžno grivo. Se bo sploh skladalo z malim nahrbtnikom, v katerega moram (po Tininih navodilih, seveda) spraviti telefon, ki bo zabeležil vse komade, svinčnik, blokec, diktafon in še fotoaparat? Prav zato me že resno skrbi, če mi bo tudi letos uspelo kot raketa frčati med zbranimi v Šiški. Eh, pa saj sem majhen. Le na svojo Press zapestnico ne smem pozabiti!

Se vidimo ... pod modno brvjo ;)

Vuccini

nedelja, 7. oktober 2012

Mačji kraval na pisanem Umetniškem sejmu


V petek zvečer sem spakiral. Ne od doma, nikakor! Spakiral sem za sobotni Umetniški sejem. Vse torbice sem previdno zavil, jih dal v ogromno vrečo, pripravil samostoječi obešalnik in na mizo zložil oranžno blago, ki bo služilo kot prt, škarje, trakec, list tršega papirja, luknjač v obliki mačka, svinčnik in svoj »kipec« ter nato pozorno razmišljal, ali sem nemara še na kaj pozabil.

Umetniški sejem. Z bliskovito hitrostjo se je bližal in le nekaj ur me je še ločilo do skoka v avto in nekaj mijavkov do parka Tabor. Komaj sem zatisnil oči, tako vznemirjen sem bil, vendar sem včeraj, na megleno sobotno jutro, le s težavo vstal iz postelje. Ob pol desetih sva morala s Tino pobrati še mojega pajdaša Mavrico, kmalu zatem pa smo se že ustavili pri drugem tovarišu Ginu. Prava mačja druščina smo bili, vam povem! Na hrbte smo si oprtali vse potrebne stvari, pomahali Tini in si šli pod krošnje iskat primerno mizo, ki jo bo na tokratnem Umetniškem sejmu zasedel Vuccineli.

Vse smo razstavili. Nekaj torbic - tiste, ki jih šiva Iris na obešalnik, Tinine pa smo zložili na mizo. Še moj kipec na sredino, vizitke in čokoladne poljubčke, ki sem jih bil z mušketirji pripravil prejšnji dan (beri: žal, kupil), na stran mize in bili smo oboroženi. Mavrica in Gino sta iz mačjega kioska prinesla nekaj revij, ki smo jih prelistali ob dopoldanski kavi, s katero smo premraženi pozdravili težko pričakovane sončne žarke. Uf, kako jezen bi bil, če bi ne posijalo sonce!


Ležerna umetniška sobota je bila, malce sem pobrskal po pisanih stojnicah drugih umetnikov in ponosen prodal tudi nekaj naših zakladkov. Druščini se je nekoliko pozneje pridružil še prijatelj, mačkon iz centra mesta, Vanč ga kličemo, ki je kljub opravkom pribrzel s kolesom, v zakladnico pa sta prišla pokukat še Minjo in Zivck. Kako vesel sem bil, da so me prišli podpirat! Pa ne mene, ker bi bil utrujen ali neprespan, temveč našo obrt – Vuccinelija.

In ta že čaka na pomlad – pa četudi je pred nami še ta zoprna reč, ki se ji reče zima – ko bo s paleto novih umetnin spet zasedel prostor pod krošnjami. Ali pa kje drugje, kdo ve. Mačjega kravala zagotovo ne bo (z)manjkalo.





MijavK, Vuccini

ponedeljek, 1. oktober 2012

Prekrasna si. Jesenska Ljubljana.


Če bi moral izbirati, kateri letni čas mi je ljubši, bi se čisto zares zelo težko odločil. Vprašajte me 15. maja, pa bom izbral pomlad, 5. julija poletje, danes, 1. oktobra, ko je naša preljuba Ljubljana sijala v vseh možnih jesenskih barvah, pa bi brez pomislekov izstrelil jesen.


Otožno jutro, ki me je predramilo okoli devete ure zjutraj, ko je Božo s smrčkom pihal pod vrati, se je iz sivine in tiste nevšečne septembrske sopare zlilo v prekrasen prvi oktober. Nežni oblački, ki so iz ure v uro izginjali vse bolj proti zahodu, so se okoli poldneva le še lenobno sprehajali po nebu in Ljubljano je zalila toplina, ki jo premore le jesensko sonce. Nekaj opravkov sem imel v tem, meni nadvse ljubem domačem mestu, in kot raketa sem letel mimo zasanjanih obrazov, ki se jih kar nisem mogel nagledati. Nasmejana črnolaska s sončnimi očali z aktovko v roki, resna svetlolasa gospodična na tistem vintage kolesu ledene mint barve, poslovnež, ki je svoje jeklo pravkar parkiral za Namo, prepoteni tekači, ki so zasoplo tekli po Kongresnem trgu navzdol, rdečelični študenti, polni zagona in bruci, željni novega znanja … Osupel nad neverjetnim vrvežem, ki ga je požirala jesenska Ljubljana, sem se ustavil na skodelici mleka ob Ljubljanici. Ne vem, če sem se v zadnjih dveh tednih počutil tako pomirjenega kot ta trenutek, za katerega se je resnično zdelo, da je obstal.



Nadvse prijetno je bilo tiho kramljati in vsrkavati malenkosti, barve, momente, pa naj je šlo za bežen očesni stik z gospodom pri sosednji mizi ali otrokovo pačenje v mimovozečem se vozičku. Koliko vsega ponuja to naše malo mestno srce. Koliko vsega ga poganja. Kup starih, a vseeno nostalgično dišečih knjig pred antikvariatom, zbirka gramofonskih plošč pred glasbeno trgovino, glasen ropot bagerja, ki bo poskrbel, da bo ulica pri vodnjaku videti še bolj osupljiva, opojne vonjave, ki se vijejo s krožnikov ljubkih gostilnic v Stari Ljubljani in nenazadnje ogromno s soncem obsijanih obrazov, za katere se zdi, da vdihavajo prav vsako sekundo, ki jo je prinesel ta prvi oktober. Resnično. Prekrasna si. Jesenska Ljubljana.

MeoW, Vuccini