Dobili smo smrekico, čakamo Božička

No, nismo je ravno dobili. Kupili smo jo v Bauhausu. Norveško. Čedno in dišečo. Tako, na katero se da plezati in skakati, saj ima močne vejice. Ko so jo domači prinesli domov, sem obnemel. Nekako sem se namreč sprijaznil, da bomo letos imeli majceno cipresko z mini novoletnimi kroglicami.

Pa me je danes čakalo presenečenje. Kar kocine so mi šle pokonci, ko sem opazoval, kako jo ovijajo s svetlečimi modrimi lučkami in nanjo obešajo čudovite bele krogle. Takoj so me zasrbele šapice, da bi se začel z njimi igrati, a sem se zadržal. Tina je nam, živalicam, strogo prepovedala kakršnokoli znašanje nad novoletno smrekico. Tudi Neli, ki je medtem čepela na televiziji in opazovala dogajanje, so se oči kar iskrile. Ja. Težko se bo upreti lunaparku, ki ga ponuja ta čedna in dišeča gospodična sredi dnevne sobe.

Še težje bo zdaj čakati na Božička. Ravnokar so pri poročilih povedali, da je že prispel v Slovenijo. Super! Naročil sem mu nemalo darilc, malenkosti, seveda. Mleko za mucke, prigrizke za mucke, toplo odejico za mucke, igračke za mucke, pa novo krtačko za gladko in sijočo mačjo dlako, najfinejši pesek za mačje stranišče in še in še. Vem, da bo težko nesel, vendar ga bom pocrkljal z mačjimi piškotki in mlekom. Čeprav se mi Neli smeji, češ, kako vraževeren, da sem, ji bom dokazal, da se moti. Če bo še naprej sitnarila in me zbadala, jo bom zatožil, da se je enkrat že smukala okoli smrekice. In Božo tudi! Ta se je pod njo kar utaboril in skrbi me, da se ga bo Božiček ustrašil, ko bo prinesel darila.

Bo pa Božiček prinesel tudi Vuccinelijeve Toaletke v posebni božičkasti ediciji. Oh, ja. Res ga že komaj čakam!

Meowk, naj vam bo toplo,
Vuccini

O bleščicah in božičkastih voščilnicah

Pred kakšnim tednom je prijatelj iz mesta izvedel drzno potezo. Ker smo pozimi mačji pajdaši vsak zase zabubljeni v svoje tople sobice, se je odločil, da organizira delavnico izdelovanja božičnih voščilnic, da se malce podružimo.

Ko sem tako včeraj zvečer, sicer z majčkeno zamudo, prispel v mačje mesto,  je tovarišija že sedela na svojih mestih s širokimi nasmehi na gobčkih. Pobje so poskrbeli za vse. Minjo in Mavrica sta nakupila papir in kuvertice, bleščice in lepilo, prinesla barvice, flomastre, škarje in nalepke z božičnimi motivi, Gino in Vanč pa sta poskrbela za briketke in kuhano mleko. Meni so naročili le olfa nož.

Pa smo začeli. Na mizo smo pogrnili časopisni papir, nanj zložili vse nakupljene potrebščine, zavihali kosmate rokave in poprijeli za delo. Smrtna tišina je zavladala in nadvse prijetno sem se počutil. Tina in Tit sta mi doma, preden sem šel, razložila, da sta tudi sama izdelovala voščilnice, ko sta bila majhna. Vsako leto v vrtcu, potem pa še v šoli. In da se bom neznansko zabaval, sta še dodala.

Res sem se. Predstavljajte si pet mačkov, kako sedijo za mizo in s šapicami packajo po papirju. Vsi imajo kožuhe polne bleščic in mjavkajo vse vprek. Skoraj kot v znanstveni fantastiki! Česa takega si ne bi želel zamuditi in, kajpak, sem vse ovekovečil v fotografski objektiv …

Zdaj imam doma štiri voščilnice. Eno za Tinino babico in dedka. Drugo bom obesil na hladilnik. Tretjo bom poslal prijatelju. Zadnjo pa bom verjetno namenil tisti beli mački z začetka ulice, o kateri sem vam pred časom že pravil. Mogoče bom drugo leto zbral dovolj poguma, da jo povabim na lov za poljskimi miškami.

Over and Out,
MeowK, Vuccini

Piškotki za mucke, jelenčke in druge Božičkove zveri

Zadnjič sem čisto slučajno naletel na prošnjo Tinine prijateljice Branke. Branka, ki ima doma dva mucka, Kobeja in Jordana, je iskala recept za slastne Božičkove piškotke in, jasno, ker sem eden najboljših mačjih kuharjev in slaščičarjev v ulici, sem ji obljubil, da ji priskrbim recept.

Lani sva namreč s Tino cel december pekla nebeško okusne polnjene vanilijeve piškotke, ki so se v gobčku kar topili in neprestano bi jih lahko jedel. Ampak očitno je to človeški običaj. Piškoti se pečejo decembra, ko imajo od mraza in od kuhanega vina vsi rdeča lička in ko vse naokoli diši po božičnem vzdušju. Meni ga to leto, žal, še kar ni uspelo zavohati. Verjetno, ker na polju ni mišk in ker doma še nimamo nič okrašeno. Zdi se, da bom tudi tokrat jaz tisti, ki bo zavihal kosmate rokave in poskrbel za vse.

No. Da ne bom dolgovezil, kot se mi rado zgodi. Pobrskal sem po škatli z recepti in med drobnim pecivom našel že malce zapackan kartonček z receptom za polnjene vanilijevi piškotke:

Potrebujete 30 minut za pripravo in 10 minut za pečenje +

ᴥ 200 g mehkega masla
ᴥ 120 g sladkorja
ᴥ 2 žlički vanili sladkorja
ᴥ ščepec soli
ᴥ 1 beljak
ᴥ 350 g gladke moke
ᴥ 3 žlice kokosove moke
ᴥ 4 žlice belega ruma
ᴥ 150 g smetanove skute
ᴥ 2 žlici medu
in še
ᴥ papir za peko/maščobo za pekač

1. V posodo damo maslo, sladkor, vanili sladkor, sol in beljak. Z električnim stepalnikom mešanico stepemo v gosto kremo.
2. V masleno kremo postopoma dodajamo moko. Iz testa naredimo kroglo, jo ovijemo v folijo in jo pustimo okoli 30 minut počivati v hladilniku.
3. V posodo damo kokosovo moko, jo zalijemo z rumom in namakamo približno 10 minut, nato vmešamo skuto in med.
4. Pečico ogrejemo na 200 stopinj C. na pomokani deski razvaljamo testo na debelino približno 2 mm in z okrasnimi modelčki izrežemo okoli 80 piškotkov. Pekač obložimo s papirjem za peko ali premažemo z maščobo. Piškotke zložimo na pekač in pečemo v vroči pečici (plin 3-4; temperatura 180 stopinj C ) okoli 10 minut.
5. Piškotke vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo na žičnem podstavku. Polovico piškotkov namažemo s kokosovo kremo, z drugo polovico pa premazane piškotke pokrijemo in jih na rahlo pritisnemo.

NASVET: Polovico skute odvzamemo in nadomestimo z marmelado. Če želimo čokoladni nadev, v skuto preprosto vmešamo kakav.

Zadeva je čisto preprosta. Za mačkone sploh. Zavežite jim predpasnik okoli puhastega trebuščka in že se bodo vrteli po kuhinji. Verjemite, mački vemo, kako se tem stvarem streže.

Pa dober tek! MjaWk!

P.S. Človeški običaj, my catass! Tule piše, da so vanilijevi piškotki pecivo, ki ni primerno le k čaju ali kavi, ampak tudi kot sladica ob vsakem času dneva. In verjetno tudi ob vsakem letnem času? Torej. Nič več samo decembra!

Decembrski popustki za pridne mačkone

Da nisem pisal že skoraj cel mesec, sem ugotovil včeraj. Naravnost zgrozil sem se, ko sem videl datum zadnjega zapisa. 14. november. Zadnji dan, ko so moje šapice skakljale po tipkovnici. Potem sem začel hoditi gor in dol po sobi in se spraševati, kje, za vraga, sem se ustavil. Vsak dan sem si namreč rekel »Jutri bom pa napisal nov blog. Res ga bom! Zares!«, pa je prišel ta jutri in še en jutri in še en in še en.

Danes sem temu naredil konec. Ker se mi ne da riti po snegu. Ker me zebe v tačke in v vsako dlako posebej. Ker bi me odpihnilo, tako nesramno piha. In ker sem seveda raje na toplem v svojem mačjem kotu z računalnikom v naročju. In s kupom dobrot, ki sem jih dobil od Miklavža.

Oh! Ko sem ravno pri Miklavžu – letos smo bili vsi tako pridni, da sem se odločil, da v decembru podarim superduper mačkonski 10-odstotni popust na vse Vuccinelijeve zakladke.

Z Neli sva tudi razmišljala o božičnem giveaway goodie bagu, vendar se morava o tem še resno posvetovati z Božičkom. Ali pa Dedkom Mrazom.

O vsem vas bom obveščal sproti. Enomesečne pavze pri pisanju in medvedjega spanja je konec. Enkrat za vselej.

MjAwK, Vuccini

P.S. Pišete mi lahko na: vuccineli@gmail.com