Po kruti zmrzali in ubijalskih temperaturah prejšnji teden, sem se pred dvema dnevoma končno prebudil v pomlad. Ob petih zjutraj sem se znova pognal z balkona in zasedel rezidenčno mesto na ograji našega atrija. Globoko sem vdihnil svež zrak, tak, ki že diši po žafranih in trobenticah, in preveril, kakšno je stanje na sosedovem travniku. Miši še vedno spijo, sem se namrdnil, in težko si jih bo privoščiti na pustno soboto.
Nisem si delal preglavic, kako se bom našemil, pri nas doma na maškare in pustne šege ne damo prav veliko … pravzaprav nič. Soseda, tista, ki me ne mara, je vsaj naredila papirnato verigo, bojda tako, ki jo delajo otroci v vrtcu, pa naj ta velja za okrasitev cele ulico. Kakorkoli že, pustni dan sem začel bolje, kot bi si mislil. Ker so se doma na moj zajtrk – očitno – požvižgali, sem se odločil, da si ga ulovim sam. Tako sem se potuhnil pod sosedovo ograjo, prav pod grm, kjer ptičev kar mrgoli. Tam navadno potrpim, čeprav hudo vznemirjen, kolikor je le treba, dokler se eden od njih ne umiri, se zazre nekam v daljavo. In že ga imam! Še stotinka ne mine, ko ga zgrabim s čekani in oddirjam čez cestico, skok na ograjo, pa sem na naši terasi.
Prav pred vrata sem se postavil, s tistim slastnim ptičem v gobcu, in opazoval Tino, ki si je v usta ravno nesla toast. Name je pa pozabila, a! Opazila me je in se zgrozila. HA! Zdaj toast ni bil več pomemben, vzela je mobitel in ga zgrožena obrnila proti meni. Še slikala me boš, ja! Potem je sedla nazaj za mizo in se obrnila s hrbtom proti meni. Ti bom že dal, ker me zjutraj nočeš pocrkljati! Končno se je le obrnila proti meni. Po slastnem ptičjem zalogaju sem si obliznil kremplje, se zastrmel vanjo in ji pomežiknil. Mljask, punči!Ker sem vedel, da bom kaznovan tako, da danes ne bom dobil svoje vrečice mačje hrane, sem si, medtem ko je moja družina kosila, pač privoščil še en ptičji zalogaj. Tokrat so bili zgroženi prav vsi, še posebno, ko se mi je pridružila še Neli. Bolje kot pustne miške, vam rečem!
In prekrasno pustno soboto imejte!
