Božo, njegovo je ime

Že tri dni je pri nas in resno sem se začel spraševati, kdaj se misli kaj spokati. Preprosto ne razumem.

Nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da se bom moral v enem izmed svojih devetih življenj sprijazniti s kosmatim cimrom, se z njim spoprijateljiti, si seči s taco v taco, kaj šele, da se bom moral z njim igrati in crkljati! Pa je prišla Neli. Dobro, sem si rekel tedaj, naj bo, saj je čisto simpatična frčafela, morda jo bom nekoč še vzljubil. In priznam, res sem jo. Ne predstavljam si življenja brez nje. Toda zdaj … zdaj je stvar malček drugačna. V ponedeljek skozi vrata namreč ni vstopila kakšna dolgonoga črna mačka, ob kateri bi se mi zvrtelo v glavi ali bi se naježil. Oh, naježil sem se že, vendar zato, ker je skozi vrata vstopil Tit z nekim črno belim ščenetom v rokah. Oprostite izrazu, to, kako je srčkan, ljubek, mehak, prijazen, je navaden larifari. Na 3,6 ali 3,9, saj ne vem, kilogramov težki mrcini ni zame, za najlepšega mačka na vasi, prav nič ljubkega!

No, da se ne boste zgražali, kako sebičen da sem, češ, tudi mački in psi so lahko prijatelji, bom vse kletvice, ki so  iz mojih ust priletele naslednji dan, ko sem zjutraj premočen stal na mrazu pred Tininimi balkonskimi vrati, raje obdržal zase. Sem pa neznansko vesel, da nihče v moji družini ni pozabil name. Ha! Malo ubogega se naredim, ljubosumnega in nesrečnega, pa sem že njihov in čohanje je nepopisno lepše kot spoznavanje z novim cimrom, če mu smem tako reči.

Božo mu je ime. Božo Miroljub Napoleon I.! Ne vem, kaj je storil, da si je zaslužil tako »veličastno« ime, čeprav, bolj ko o njem razmišljam, bolj osladno se mi zdi. Maček sem, najbrž zato! Piham, ko se mi približa, s taco mu žugam, naj ostane na svojem položaju, sicer bo hudir! Zadnjič si me je dovolil zbezati iz moje preljube košare! Nezaslišano se mi je zdelo, a ko sem potem tega Božota opazoval, kako nerodno leze v košaro, se mi je, malce težko to izgovorim, zdel prav prisrčen. Še tista pikica na njegovem nosku mi je nenadoma postala všeč. Spraševal sem se že, če je z mano kaj narobe, in sklenil, da bom še naprej pihal nanj in se mu izmikal, dokler zadevi ne pridem do dna. Kako mi je lahko ta Božo, kosmat in navihan Primorec prirasel k srcu? Ni me še povsem omrežil, vendar imam občutek, da bi lahko nekoč postala celo prijatelja!

Moram vprašati Neli, kaj si ona misli o njem.

Lepo vas pozdravlja, Vuccini Redoljub Plemeniti