Prvi intervju v mačjem mestu

Ta teden sva z Neli prejela prav poseben klic. Ravno čakal sem na kosilo, ko je zabrnel moj mobitel (o, seveda, tudi mački ga imamo). Mijavknil sem v telefon in na drugi strani se je oglasil prijazen glas novinarke pri Slovenskih novicah. Predstavila se je kot Maca Mačon in po glasu se mi je zdelo, da mora zagotovo biti prava mačka. Zanimalo jo je, ali imam v teh dneh kaj časa in vsekakor nisem mogel zavrniti povabila na intervju. Prvi Vuccinelijev intervju! Mačji bog, res sem bil v sedmih nebesih, kaj takega! December je res poln presenečenj …

Ker Neli ni dobra govornica, čeprav piše niti ne tako slabo, kot se je izkazalo, sva se skupaj, seveda po posvetu s šiviljama, odločila, da bom na intervju šel jaz.

Tako sem si v sredo popoldan nadel srajco in črno kravato, obul črne zimske škorenjce in se ogrnil s toplim črnim plaščem. Umil sem si brke in obraz, da sem se znebil mačjih zaspančkov in preveril svoj zadah. Špica! Maček na intervjuju, tega svet še ni videl!

Z avtobusom sem se pripeljal do Delove stavbe, kjer me je pri recepciji že čakala mlada mačka, bela s črnimi ušeski, in me pospremila do dvigala, kjer sem se povzpel do redakcije. Hudičevo nervozen sem bil, prav zares, ko me je sprejela prijazna tajnica in mi ponudila kavo. Kar vodo bi, sem ji odvrnil. Kdo pa je še videl, da maček pije kavo! Počakal sem v sejni sobi.

Gospodična Maca ima dolgo dlako, prijazne črne oči in oblečena je bila v preprost kostim modre barve. Le redko odidem iz svoje vasi, celo v sosednje ulice nerad zavijem, toda v mestu! V mestu je veliko mačk, celo Neli bi si našla postavnega mačkona in Božo prekrasno pasjo prijateljico. Kakorkoli, voda mi je prijala, malce sem se sprostil in v imenu naše male šivalnice Vuccineli ponosen odgovarjal na vprašanja. Uf, kako prekleto ponosen sem bil!

Ne verjamete? Preverite: Torbice izpod mačjih tačk.

Najlepši pozdrav,
Vucco