Pretekli teden sem oni dan vneto razmišljal o pismih. Tistih, ki sem jih bil napisal že dolgo nazaj. Mačkonu iz Pariza, nekdanjemu sosedu iz mesta, ki se je z družino preselil v to romantično francosko prestolnico, o kateri sem nekaj malega zanimivega že bral, slišal pa ogromno lepega. Z Mačkonom, ki se je kmalu po prihodu v sijajno hišo na obrobju Pariza preimenoval v Françoisa, sva si pisala zelo kratek čas. Ne vem natančno, kdo je odnehal, kdo pozabil in kje so se izgubila pisma, vendar mi ta teden resnično niso dala miru.
Tako sem predvčerajšnjim brskal po svojem kotičku, toda našel nisem ničesar. Morda so se izgubila med selitvijo. Skoraj zagotovo. Prepričan sem.
Nesrečen in potolčen sem se počutil vse do včeraj, ko sem moral za gospodično, ki želi biti imenovana kot Glasba, napisati pismo. Naj bo tako, kot si ti, samosvoje in navihano, mi je naročila. Šment! Kako je lahko pismo samosvoje in navihano?
Lagal bi, če bi rekel, da navdiha zanj nisem dobil v njenem imenu. Glasba. Pa naj bo. In pismo? Nedvomno posebno. Samosvoje in navihano, kot si je zaželela muzikalna gospodična. Sedel sem za šivalni strojček, pripravil vse nitke, še pred tem pa na prekrasnem blagu našel nekaj spevnega, ravno pravšnjega. S krempeljci sem švigal po strojčku, se nekajkrat zbodel s šivanko, si v jezi, ker se zadrga sprva ni prilegala, izpulil brk, a končno – pismo je bilo pripravljeno na oddajo v velikosti 30 x 20 centimetrov in le zavrtel sem številko in neučakana gospodična Glasba je bila nemudoma pri meni ...
»To je zagotovo eno najlepših pisem, kar sem jih kdaj prejela.«
Če vas zanima kaj več o pisemskih Vuccinelkah, se nikar ne bojte, vaša pisma in naročila so vsekakor dobrodošla: vuccineli@gmail.com. Prva "pisemca" si lahko ogledate v zavihku Pisemske Vuccinelke.
Pa prekrasen vikend vam želim! MJAWK!
P.S. V moje Pravljične Pustolovščine prihaja nadaljevanje pravljice, ki bo v teh dneh, še pred objavo, romal k Lauri na ilustracijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar