Prijela me je neka čudna evforija po Sinatri. Franku. Domače
sem prosil, če mi lahko priskrbijo vso njegovo diskografijo. Pa so me malo
čudno pogledali in kajpak poskrbeli za muhastega mačjega princa. Potem sem si
izmislil še, da bi moje ušesne bobniče lahko razvajali še Presley in Martin, pa
tudi Charles gre dobro v uho. In sem jih dobil, seveda.
Prav veliko ob tej muziki zadnje dni nisem veliko naredil.
Fino sem se pretegnil, bi lahko rekli. Oni dan sem šel s Tino in njenimi
prijateljicami v Trst. Lepo je bilo, le da sem moral vzeti svoj mp3, ker so se
nad mojo glasbo punce zmrdovale. Da so si upale, PHA! Skratka. Izkoristil sem tudi
izlet na Zbilje, kamor je šel tudi Božo. Zleknil se je na zadnje sedeže
avtomobila in celo pot mu je iz ust molel njegov rožnati jezik. Jaz sem užival
v prijetnem vetrcu, ki mi je kuštral irokezo na vrhu betice.
Preostale zadnje dni v aprilu sem lenaril. No, nisem, samo
odpočil sem si. Od lova, pohajkovanja, mijavkanja, pisanja. In šivanja. Že nekaj
časa sem imel v svojem malem šivalnem planu, da se lotim pisemske torbice iz
umetnega usnja, ki ne bo imela ročaja, temveč se bo zgornji del preprosto zvil
v nekakšen »ročaj«. In s Tino sva jo s skupnimi močmi le končala. Nekje sredi
dela nama je namreč zmanjkalo rjave niti in počakati je bilo treba na delovni
dan med prazniki. Zato se je malo zavleklo.
Do danes, ko so iz Vuccinelijeve šivalnice priromale kar tri
torbice – Franky z zvitim ročajem, Manny iz navihanega blaga in legendarna Bag
of Legends, sicer model iz lanske kolekcije. S Sinatro. Frankom, ja. Krasen
zaključek prazničnih dni in ležernega počitka.
MiP, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar