cip cipilip cipilonika …

»Na mostu je pisalo cip cipilip cipilonika. Kdor te besede ne iz-go-vo-ri, ta lo-vi! Vuccini loviiii!« zapodili smo se izpred dvorišča in razbežali na vse stvari. In jaz? Jaz sem bil tisti, ki je na mestu okamnel, polizal krempelj in preveril, v katero smer pihlja. V nobeno. V nobeno? Na računalniku sem videl, da pripeka 24 stopinj celzija, torej jih je na betonu vsaj 30. Zakaj bi se torej s svojo dolgo, svileno, lepo oranžno dlako podil za sosedovimi prijatelji in se šel slepe mačke? Ošabno sem dvignil rep in glavo ter se napotil na naš vrt, na betonski pokrov jarka, kjer sem se zleknil. Ne na travo, na beton. Res da se mi ne ljubi skakati naokoli kot opičjak, mi pa neverjetno ugaja, ko mi toplota pripeka v trebušček in mi sonce tuli v obraz: »Vuuuuucciniii, paazzi, da te ne opečeeee!« Eh! Mene da bo opeklo?

Nenadoma se mi približa Neluška in me oblizne po glavi.
»Zakaj nas ne loviš?« vpraša.
»Ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da nisem pripravi? Da bi po ulici švical kot kakšen konj? Ne, hvala,« ji nejevoljno odvrnem.
»Ampak, ampak meni je tako dolgčas, če se ne igraš z nami.«
Oh, bog! Vsaj zamiži, ko me prosjačiš! Tem tvojim sinje modrim očem se ne morem upreti, ker me spominjajo na Grčijo. Tisto iz domačega albuma. Skobacam se na tace in se prisilim, da se ji tokrat ne bom nasedel. Zadiši mi je nekaj briketkov, nato pa se podam počivat na balkon. Od tam se dobro vidi vse mačje otročarije, ki jih zganja kosmata mularija v naši soseski. Nastavim se sončnim žarkom in zadremam …

Prebudi me je šivalni stroj. Tina je šivala neko novo kolekcijo, za katero mi ni izdala prav ničesar. Ne ŠE! Naenkrat začutim, da me nekaj peče. Prav skeli me in ne preneha. Ozrem sem se na svoj lesketajoči hrbet in na mestu okamnim, poližem krempelj in se rahlo dotaknem mesta bolečine. »Aaaaaajsssss! U, je*em ti!« zarjovem. Speklo me je kot včerajšnji zrezek v pečici, kot jajce na oko v ponvi, kot čevapčič na žaru. Groza! Moja dlaka! Ne, neeeeeee!

Neli najdem poležavati na balkonu. Obliznem jo po glavi.

»Si videla, kaj se mi je zgodilo?«
»Mm?« me pogleda in zatisne oči, zaslepljene od sonca.
»Vprašal sem, če si videla, kaj se mi je ZGODILO?« nejevoljen sem bil, prav zares, in opečen.
»Mm ne, ker se mi ne da. Mar sem videti, kot da sem non stop ob tebi? Mislim, da ne,« zehajoče odvrne , se našopiri in me jezno pogleda s sinje modrimi očmi, ki me v tem trenutku spomnijo na poletne nevihte. Ošabnodvigne rep in glavo ter se napoti na vrt k prijateljčkom. »Cip cipilip cipilonika …« zaslišim.

Čeprav sem kasneje le dobil obkladke, ledene kot led in se udobno namestil na balkon, grizljal piščančji prigrizek in gledal, kako se otročad lovi na dvorišču, sem si vseeno zaželel, da ne bi imel ožganega hrbta in bi se v vročini podil naokoli ter švical kot konj. Cip cipilip. MjAVk!