sreda, 18. maj 2011

majhne sladkosti velike radosti

Pred kratkim sem odkrila, da moj preljubi brat piše blog. In sicer je bilo takole …

Poležavala sva na vročem betonu na Tininem balkonu in se nastavljala majskim sončnim žarkom. Neznansko sva uživala in prečudovito vreme je bilo, od vsega pa so mi najbolj ostale v spominu nežne bele kepice, ki letajo po zraku. Nenadoma je Vuccini vstal in izginil v sobo. Ni me zmotilo, najprej sem uživala, vendar mi nekaj ni dalo miru. Sledila sem Vuccinijevemu vonju, tistemu značilnemu za mačje samce, in ga zalotila, kako je ždel na Tinini mizi in vneto tipkal po tipkovnici. Hm?!

Tiho, kot le znam, sem se mu prikradla za hrbet in ga nekaj časa opazovala. Niti trenil ni, sploh ni opazil, da stojim tik za njim in berem, kar piše. Še tiše, kot miška, sem se splazila nazaj na balkon in se prepustila pomladnim igrivostim.


In tako sem danes, medtem ko Vuccini vohlja okoli hiše, le preverila, kaj za vraga je lump počel. Ni mi namreč dalo miru! Malce mačje pameti je bilo vsekakor potrebno, da sem sploh dojela, kam in kako naj se obrnem na teh ogromnih tipkah, vendar, kot vidite, mi je uspelo! 

Naj se vam torej predstavim: Neli sem, če vam ni že moj kosmatinec kaj govoril, za prijatelje sem tudi Neluška, Nelus, Nelika, skratka, kakor vam srce poželi, lahko sem tudi Ljubica.  V topel Tinin dom, še v center Ljubljane, sem prišla pozimi, ko je zunaj tulil veterc in bril mraz, saj me ja morala preljuba lastnica Darja oddati, ker je njena sestra alergična na dlako. Kljub temu mi ni hudega, ravno nasprotno! Draga Darja, če ti Tina ni še nič sporočila, se imam lepo, vendar se velikokrat spomnim nate! Obljubim, da se ti prihodnjič, ko Vuccinija ne bo v hiši oglasim v zasebnem sporočilu! Skratka, da ne bom dolgovezila (čas se mi izteka), vam na hitro  razkrijem še nekaj skrivnosti ...

- Sem zelo radovedna neznansko navihana, mislim, da bi lahko bila novinarka.
- Rada imam dobro hrano, zato mi je bil všeč film Julie & Julia.
-  Rada ležim na hrbtu.
- Redkokdaj se pustim crkljati.
- Nikomur ne zamerim, se pa postavim v bran, kadar mi kateri od sosedovih mačkov tečnari.
Obožujem Vuccinija, še posebno njegovo mehko oranžno dlako.
- Ne maram mjavkati, rada pa kdaj zatulim.
- Nora sem na rožice, še posebno na sivko in orhideje (po katerih sta novi Vuccinelki dobili ime).
- Rada poziram pred foto objektivom.
- Včasih mi celo paše, da mi Vuccini umiva dlako.
- Ter seveda obožujem majhne sladkosti in velike radosti!


Oh, joj, mudi se, Vuccini prihaja! Se vam še kaj oglasim!
Poljubček, Neli


Ni komentarjev:

Objavite komentar