Skodelica čaja

Ni jutra brez skodelice. Za Ivana, ki nestrpno čaka na svojo dozo kofeina, ga verjetno ni brez skodelice kave. Zame, ki jo zjutraj pripravim za svojo živalsko druščino, ga ni brez skodelice čaja. Zelenega, belega, črnega, pomarančnega, z okusom vanilije, gozdnih sadežev, jagode, jabolka in cimeta, z nekaj mleka, kančkom sladkorja ... A najraje zelenega.

Zjutraj se povzpnem na štedilnik, kajpak popazim, da si ne zakurim svojega košatega repa, in pristavim vodo. Iz predala, malce nižje od štedilnika, na levi strani, vzamem vrečico dišečega čaja, ga natrosim v cedilnik in čakam. Čakam, dokler voda ne zavre. Na prekleti čaj. Vedno se spomnim na Ivana in prav z veseljem bi mu ponudil skodelico.

Tudi danes zjutraj je bilo tako - naspan sem nama z Neli, mačjo sostanovalko, pripravil zeleni čaj, in ga nalil v najlepše skodelice, ki jih premore naš servis. Zleknila sva se na teraso, kjer sva nameravala zaužiti še zadnje sončne žarke, preden se ulije. V tistem trenutku, ko sem svoje telesce udobno namestil v travo, pa me Neli dregne in se zastrmi v skodelico, iz katere je tako prijetno dišalo. In iz katere se je prikazal mačkon. Z izbuljenimi očmi sva nepremično opazovala kadeče se obrise nasmejane micice, ki so se vili v nebo. Kot tisti hudobni čarodej Džafar iz Aladdinove svetilke. Le da ta ni bila videti prav nič zlobna in v nekaj trenutkih jo je veter odnesel proti travnikom.

Nasmehnila sva se, zadovoljna nad nenavadnim začetkom dneva, in se po jutranjem počitku odpravila za šivalni strojček. Ta trenutno dela s polno paro, izpod njega pa prihaja prva jesenska Vuccinelka. Fotko prilepim, ko bo končana, v galerijo torbic pa sva z Neli naložila še nekaj poletnih kosov ... Cvetočih, navihanih in pisanih.

Se beremo, MijAvK
Vuccini in Neli