četrtek, 20. september 2012

Jutri je petek.


In danes, točno po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah, če matematika še ni obupala nad mojo kosmato betico, sem si zbrusil krempeljce ter spet poprijel za svoj pisalni strojček. Temu najbrž botruje tudi ta vražji prehlad, ki sem ga staknil sinoči. Pač … Nisem slišal klicev domačih, pa sem malce dlje ostal zunaj. Na mrazu. V dežju. In vetru.  Ponoči me Tina verjetno ni slišala, ko sem vztrajno mijavkal pred njenimi balkonskimi vrati, pa sem bil primoran ostati zunaj. Tako zdaj kreham po hiši, da po hodniku kar odmeva. In jutri je petek.

Ta dan, pa še soboto in nedeljo, imam še posebno rad. Zjutraj malce dlje spim, si dobro pretegnem tace, naredim obhod po ulici in v miru pregledam vse mišje luknje na polju. Ko v kuhinji zadiši po zajtrku, skočim na svojo poličko in se najem slastnih mačjih briketov, za par minut se zleknem na leseno klubsko mizico v dnevni sobi, kjer včasih miže poslušam še Male sive celice, potem pa se odkobacam v šivalnico na svoj delavni stolček. In tam ždim vse do večera. Največkrat spim, saj me zvok šivalnega strojčka, izpod katerega po novem prihajajo tudi Vuccinelke za pobce, neverjetno uspava. Včasih pregledujem blago, šivanke in sukance, če je vse na svojem mestu in če moram slučajno kaj v nabavo. Včasih pa tudi sam poprimem za delo, razparam kakšen žep ali sešijem kakšen gumb. 

Krasen dan je petek in resnično kul. Sosedski mačkoni ob petkih navadno pripravijo veselico. Fino muziko imamo in mačke, še posebno tista z dolgo belo dlako z začetka ulice, zelo dobro plešejo. Kakšen mlečni punč si privoščim, pomigam z repom sem ter tja in se proti jutru odpravim proti domu. Prav zaradi teh rajanj sem velik oboževalec konca tedna. In ker preživim še en delovni teden, se prebijem skozi vse mačje tegobe, ki mi jih brez slabe vesti zakrivijo ponedeljek, torek, sreda in četrtek. Tega zadnjega skoraj da ne štejem, ker je pravzaprav že mali petek. Zato je tudi četrtek dober dan in čez nekaj minut, ko objavim, po 49 dneh oziroma tisoč sto šestinsedemdesetih urah napisan blog, se bom odvlekel v posteljo, zavil pod odejo in upal, da bo kmalu kdo prišel domov in mi pripravil deci vročega mleka in deci mlačne vode. Do jutri moram ozdraveti. Jutri je petek.

Se beremo, 
MeOwk, Vuccini

Ni komentarjev:

Objavite komentar