* Naj bo veselo in navihano *

Božičkast objemček od Vuccinelija *

Prvi intervju v mačjem mestu

Ta teden sva z Neli prejela prav poseben klic. Ravno čakal sem na kosilo, ko je zabrnel moj mobitel (o, seveda, tudi mački ga imamo). Mijavknil sem v telefon in na drugi strani se je oglasil prijazen glas novinarke pri Slovenskih novicah. Predstavila se je kot Maca Mačon in po glasu se mi je zdelo, da mora zagotovo biti prava mačka. Zanimalo jo je, ali imam v teh dneh kaj časa in vsekakor nisem mogel zavrniti povabila na intervju. Prvi Vuccinelijev intervju! Mačji bog, res sem bil v sedmih nebesih, kaj takega! December je res poln presenečenj …

Ker Neli ni dobra govornica, čeprav piše niti ne tako slabo, kot se je izkazalo, sva se skupaj, seveda po posvetu s šiviljama, odločila, da bom na intervju šel jaz.

Tako sem si v sredo popoldan nadel srajco in črno kravato, obul črne zimske škorenjce in se ogrnil s toplim črnim plaščem. Umil sem si brke in obraz, da sem se znebil mačjih zaspančkov in preveril svoj zadah. Špica! Maček na intervjuju, tega svet še ni videl!

Z avtobusom sem se pripeljal do Delove stavbe, kjer me je pri recepciji že čakala mlada mačka, bela s črnimi ušeski, in me pospremila do dvigala, kjer sem se povzpel do redakcije. Hudičevo nervozen sem bil, prav zares, ko me je sprejela prijazna tajnica in mi ponudila kavo. Kar vodo bi, sem ji odvrnil. Kdo pa je še videl, da maček pije kavo! Počakal sem v sejni sobi.

Gospodična Maca ima dolgo dlako, prijazne črne oči in oblečena je bila v preprost kostim modre barve. Le redko odidem iz svoje vasi, celo v sosednje ulice nerad zavijem, toda v mestu! V mestu je veliko mačk, celo Neli bi si našla postavnega mačkona in Božo prekrasno pasjo prijateljico. Kakorkoli, voda mi je prijala, malce sem se sprostil in v imenu naše male šivalnice Vuccineli ponosen odgovarjal na vprašanja. Uf, kako prekleto ponosen sem bil!

Ne verjamete? Preverite: Torbice izpod mačjih tačk.

Najlepši pozdrav,
Vucco

Zaledenela brv novih Vuccinelk

Na jesensko-zimski fotošuting sem tokrat lahko šel tudi jaz. Toplo sem se moral obleči, saj je zunaj bril pravi zimski mraz, da o megli, ki se je prejšnji teden vila po kotlini, sploh ne govorim. Tako sem si nadel rdeče nogavičke, volnene, zares tople, ter se z Božotom, Bajem, Niko, Vuccinelijevo fotografinjo,  in s Tino odpravil nad Ljubljano, kjer naj bi bojda sijalo sonce.

V avtu je ravno postalo toplo, ko smo se ustavili, vendar o omenjeni žareči krogli ni bilo ne duha ne sluha. Žalosten sem se skobacal z zadnjih sedežev in otrpnil. Tople nogavičke, o katerih sem vam pravil, so v boju proti mrazu, kajpak, izgubile in brki so mi v trenutku zmrznili. Zaledeneli! Baj in Božo sta odvihrala po svoje. Veselemu pasjemu življenju pač ne gre oporekati. Čeprav sem moledoval, da bi bil priča snemanju, sem hitro smuknil nazaj v avto in od tam opazoval dogajanje, dokler me ni premagal mačji dremež, ki mi ga je tisto jutro od vzhičenosti primanjkovalo. Po dobri uri me je prebudil lajež in Božo je že sedel poleg mene in s hladno sapo dihal vame. Zamijavkal sem in v tačke dobil fotoaparat. Krasne fotografije so nastale! Čeprav težko prenašam mraz, moram priznati, da me je pogled na novo kolekcijo Vuccinelk sredi zaledenelih dreves in pisanega listja prav pogrel.  Če pomislim, kako je šele njih zeblo, ko so pozirale … Težka je tale manekenska!

Ob čaju smo doma nekaj dni pozneje izbirali njihova imena. Ta del Vuccinelijeve proizvodnje imam najraje. "Puncam" se zazrem v vzorce, malo pobrskam po notranjih žepih in … trara! Ime je izbrano. Toda to pot ni šlo tako zlahka. Za kanček pomoči sem bil primoran prositi Niko in Baja, Tino in Iris, pa tudi Neli in Božota sem vprašal za nasvet. Vsi smo pripomogli k novi kolekciji, na kar sem še posebej ponosen!

Po jesensko-zimski modni brvi se je tako sprehodilo prvih nekaj Vuccinelk – Tinja, Autumn Love, Baj, Rose Hip in Winter Breeze. Obljubljajo, da bodo tudi v teh mrzlih dneh vaše stvari čuvale na toplem.

Jesenski pozdrav,
Vuccini

P.S. Kolekcijo je na svojem foto blogu objavila tudi Nika. Hvala ti!

Sonce na(d) glavo

Zgodaj zjutraj, okoli petih, me je, kdo ve, kaj, predramilo. Ni in ni mi dalo miru. Mislim, da se je končno oglasila tista pisateljska kriza, ki jo doživljam že nekaj mesecev in zaradi katere sem tako otopel. Morda na trenutke kanček preveč sentimentalen.

Besen sem se spravil nad žaluzije Tininih balkonskih vrat in nekako mi jo je celo uspelo zbuditi, da mi je odprla. Res, moral sem na zrak, na sosedov travnik. V času svoje izgubljenosti med (nenapisanimi) besedami tam vohunim za miškami, tistimi sivimi, poljskimi. Hudo mrzlo in megleno je bilo, vendar mi je, po pravici povedano, ta "noir" scena prav ugajala. Potem sem nenadoma začel razmišljati o soncu. Kar nekaj časa je minilo, odkar so, kot domača peč topli žarki oblizovali moje brke in greli premražene tace. In odkar me zunaj ni zeblo. Kje se torej potika? Nisem maček, ki bi kompliciral, toda danes zjutraj sem si neskončno zaželel, da bi videl sončni vzhod.

Nekje nad glavo že je in o njem mi je pozneje, ravno pred kosilom, pripovedoval Božo, ki se ga je odločil poiskati. Zdaj se kar razumeva, s to mrcino, v mačjem laježu se sporazumevava, in fejst pobec je, čeprav mi gre na živce, kadar preveč sili vame. Naj se z Nelo po svoje igrata, meni se ne ljubi prav zelo.

Kakorkoli že, odpravili so se par sto metrov više nad Ljubljano, menda ravno toliko daleč, da si je Božo v avtu privoščil še kratek dremež, in lovili to, kar jaz v kotlini že toliko časa pogrešam. In menda, če gre verjeti njegovim pripovedovanjem in slikam, so nekaj voluharskega sonca le ulovili. Nekaj malega. Nekaj, kar dokazuje, da je res na(d) glavo.

Mrcina je naravnost uživala v jesenskem vrvežu sredi spokojne umirjenosti in še bolj bi zabredli v gozd, če ne bi naleteli na sumljive fekalije, bojda dokaj sveže. Morda medvedove? Božo je bil mnenja, da je bolje, če se na trati nastavijo prosojnim žarkom. Kot mi je povedal, si ni želel srečati gospoda medveda, čeprav pravzaprav ne ve, kakšen gospod medved sploh je, mu pa že njegovo ime dovolj pove. Le kaj mu potemtakem pove moje?

Drznil si je nabrati nekaj smrečja, dolgih palic, storžke in želodke, zakaj, mi še ni povedal, ker ga je kaj kmalu premagal spanec. Ni kaj, sonce na(d) glavo!

Upam, da name ni pozabilo!

P.S. Čemu dračje in plodovi, vam seveda poročam.
Vucco

Zbogom, poletni Vuccineli!

Dobrodošla kapa, rokavice, pisan volneni šal! In dežnik, pa škorenjci, rdeči za Vuccinija, rožnati zame.

Čas slovesa je prišel tudi to leto. Moje prvo leto, moje drugo poletje. Vuccini si je poškodoval tačko, uokvirjali smo fotografije z morja, podila sem se z uličnimi mački, spoznala našega novega člana Božota, ki me, mimogrede, kar naprej grizlja za vrat, čuvala sem vrt, čofotala v ribniku pri sosedih, tekala po poljih in še in še. Dogodivščin je nešteto, le pozabiti jih ne smemo.

In jaz svojih zagotovo ne bom! To poletje je prineslo tako smeh in veselje kot žalost in jok. Prineslo je nove nitke, nove zadrge, nove ideje, novo blago, nove torbice, nove vesele Vuccinelijeve uporabnice, prineslo je nove školjke, morske kartice, darilca ob rojstnem dnevu, sladkosti in malenkosti, dobre piščančje perutke, spečene na domačem žaru, zelene travnike, bele metuljčke in glasne srake. Sem omenila nove torbice?

Pridni smo bili, tačke so šivale in rezale in prodali smo skoraj vse lepotice iz pomladno-poletne poličke, na kateri se skrivajo še tri, ki čakajo na svojo lastnico.

Z Vuccinelijem sva se tako odločila, da jo sprazniva, preden nanjo priromajo umirjene jesenske barve in zimske ideje. Pa so pozimi žive barve res nezaželene? Kdo to pravi?! Polona, ena izmed zadnjih Vuccinelijevih uporabnic si je svojo Vuccinelko omislila z namenom, da bo popestrila njeno zimsko garderobo. Čigavo zimsko garderobo bodo torej obarvale Lilac, Marina in Lady Green?

Pišite mi na vuccineli@gmail.com in izkoristite poseben kuponček s popustom, s katerim lahko tri preostale lepotice kupite ceneje.

Naj bo slovo od poletja Vuccinelkasto!
Mjawk, Neli

Kombinacija dneva z Vuccinelijem

Morda bi se kdo začudil, če bi prišel k nam domov in za računalnikom v sobi zagledal mene, malo navihano siamko, ki strmi v ekran pred sabo, pa vendar pri nas postaja to nekaj povsem običajnega.

Nekaj neobičajnega pa sem doživela včeraj zjutraj, ko sem od presenečenja okamnela. Na spletnem portalu Žurnal24.si sem namreč zagledala našo Travelko! Pred mojimi očmi sej se je v sobotni kombinaciji dneva bohotila majcena modra Travelka Seaweed, v katero lahko shraniš svoje dokumente in denar, kadar si na poti po Indiji Koromandiji ali pa le po centru Ljubljane. Pozorno sem si seveda ogledala, kako jo je avtorica Mira Ćirović skombinirala s preostalimi kosi sobotne garderobe in sklenila, da bi se pravzaprav tudi sama tako oblekla, če bi le imela to možnost.  Morda bi si lahko nadela očala in si krempeljce obarvala z roza lakom, vsekakor pa bi si lahko na hrbet opasala ljubko Travelko.

 

Navdušena nad novim odkritjem kombinacije dneva (na spletu namreč preverim le naš blog), sem tako pred nekaj minutami preverila še današnjo, nedeljsko kombinacijo dneva in povem vam, nisem mogla verjeti svoji očem! Sama se ne navdušujem nad rdečo barvo, vendar se naša Vuccinelka Lilac z rdečim trakom odlično ujame z rdečimi sandalci in sivimi hlačami.

Hmm, tole komentiranje mi gre prav dobro od rok, morda bi lahko bila tudi nova modna mačka, o kateri mi je Tina že nekoč pravila. To je neka teta, ki menda kar naprej ocenjuje, kako se kdo oblači. No, jaz bi potemtakem lahko ocenjevala vaške mačke, ki jih pot zanese mimo naše hiše.

Skratka, da ne bom dolgovezila in se predolgo zadržala v sobi, medtem ko zunaj sije sončece, občutek, ko sem naše izdelke prvič zagledala v medijih je zares neopisljiv. Na to bom danes na popoldanskem pikniku nazdravila!

Zahvaljujem se »Zamovkam« Miri Ćirović in Tini Tarter, ki sta se potrudili in z vami delili prikupni kombinaciji dneva, tokrat z Vuccinelijem!

Pa lep podaljšan konec tedna vam želim!
Poljubček, Neli

Božo, njegovo je ime

Že tri dni je pri nas in resno sem se začel spraševati, kdaj se misli kaj spokati. Preprosto ne razumem.

Nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da se bom moral v enem izmed svojih devetih življenj sprijazniti s kosmatim cimrom, se z njim spoprijateljiti, si seči s taco v taco, kaj šele, da se bom moral z njim igrati in crkljati! Pa je prišla Neli. Dobro, sem si rekel tedaj, naj bo, saj je čisto simpatična frčafela, morda jo bom nekoč še vzljubil. In priznam, res sem jo. Ne predstavljam si življenja brez nje. Toda zdaj … zdaj je stvar malček drugačna. V ponedeljek skozi vrata namreč ni vstopila kakšna dolgonoga črna mačka, ob kateri bi se mi zvrtelo v glavi ali bi se naježil. Oh, naježil sem se že, vendar zato, ker je skozi vrata vstopil Tit z nekim črno belim ščenetom v rokah. Oprostite izrazu, to, kako je srčkan, ljubek, mehak, prijazen, je navaden larifari. Na 3,6 ali 3,9, saj ne vem, kilogramov težki mrcini ni zame, za najlepšega mačka na vasi, prav nič ljubkega!

No, da se ne boste zgražali, kako sebičen da sem, češ, tudi mački in psi so lahko prijatelji, bom vse kletvice, ki so  iz mojih ust priletele naslednji dan, ko sem zjutraj premočen stal na mrazu pred Tininimi balkonskimi vrati, raje obdržal zase. Sem pa neznansko vesel, da nihče v moji družini ni pozabil name. Ha! Malo ubogega se naredim, ljubosumnega in nesrečnega, pa sem že njihov in čohanje je nepopisno lepše kot spoznavanje z novim cimrom, če mu smem tako reči.

Božo mu je ime. Božo Miroljub Napoleon I.! Ne vem, kaj je storil, da si je zaslužil tako »veličastno« ime, čeprav, bolj ko o njem razmišljam, bolj osladno se mi zdi. Maček sem, najbrž zato! Piham, ko se mi približa, s taco mu žugam, naj ostane na svojem položaju, sicer bo hudir! Zadnjič si me je dovolil zbezati iz moje preljube košare! Nezaslišano se mi je zdelo, a ko sem potem tega Božota opazoval, kako nerodno leze v košaro, se mi je, malce težko to izgovorim, zdel prav prisrčen. Še tista pikica na njegovem nosku mi je nenadoma postala všeč. Spraševal sem se že, če je z mano kaj narobe, in sklenil, da bom še naprej pihal nanj in se mu izmikal, dokler zadevi ne pridem do dna. Kako mi je lahko ta Božo, kosmat in navihan Primorec prirasel k srcu? Ni me še povsem omrežil, vendar imam občutek, da bi lahko nekoč postala celo prijatelja!

Moram vprašati Neli, kaj si ona misli o njem.

Lepo vas pozdravlja, Vuccini Redoljub Plemeniti