Čeprav imam neznansko lepo oranžno dlako, žal nisem bil središče prvega Vuccinijevega foto šutinga. Na poti k fotografinji Niki Zor sem namesto, da bi užival na sovoznikovem sedežu, ždel v mačji škatli, zaprti s kovinskimi vratci, za svojo potrpežljivost pa nisem dobil niti svojega najljubšega priboljška. V oblačnem in zaspanem vremenu, ko bi sicer raje poležaval na postelji, sem hodil za Tino in Niko, ki sta po polju v Nožicah pri Kamniku iskali mesto, kjer bo pozirala prva Vuccinka Nicky. Priznati moram, da sem se sam neverjetno dolgočasil, medtem, ko sta punci uživali v ustvarjanju, se smejali in zganjali entuziazem okoli prelepih modelov. Pred očmi so se mi prikazovale zdaj pisane torbičke, zdaj moj dnevni obrok slastnih piščančjih koščkov v omaki.
Po dobrih dveh urah preganjanja po travniku, od česar sem imel blatne moje, na zemljo občutljive tačke, so le nastale neverjetne fotografije, ki sem jih zvečer z očesom profesionalca, seveda, opazoval na računalniku.
In kakor hitro so romale na splet, so romale tudi na rame novih Vuccinijevih oboževalk. Jaz pa sem za svojo pridnost le dobil slastno piščančjo palčko. Meow!
Ni komentarjev:
Objavite komentar