Tina je že namreč kar nekaj časa iskala družico za svojega Vuccinija. Kljub temu me ni skrbelo. Sit sem bil, toplo mi je bilo, zunaj se sicer nisem rad zadrževal, morda zato, ker smo živeli v 3. nadstropju, vendar mi res, res ni nič manjkalo. Nekateri (beri Tina) so mislili, da mi. Bejba! Kakšna bejba! Mar maček s tako lepo košato oranžno dlako res potrebuje bejbo, zaradi katere bo na koncu le osivel? Ne, mislim, da ne! Pa se je klub mojim praskajočim nasprotovanjem, da še ene »babe« pa že ne bomo imeli pri hiši, zgodilo. Glede črne mačke si je jeseni Tina premislila, toda pozimi jo je premamila mala, majcena siamka. Že dolgo si jo je želela. In nisem ji mogel oporekati. Še mene so prepričale tiste modre, nadvse ljubke oči. Pa je prišla. Zimski veter je bril okoli vogala, ko se je gospodična Pomembna pripeljala v Moji mačji škatli.
»Živjo!« je hodila proti meni z majhnim polomljenim repkom. Živjo?! Kakšen živjo! »Phhh, izgini!« sem ji zabrusil, medtem ko so vame strmeli trije pari zaskrbljenih človeških oči. Iris, Tina in Tit. Ne, nisem si mogel pomagati, da je ne bi skušal nagnati iz stanovanja, ko je Tina navdušeno zakrilila z rokami: »Zdaj se naše torbice ne bodo več imenovale Vuccini, temveč Vuccineli!«
Oh, kako mi je zapelo srce, ko sem slišal besedo torbice. Bom spet videl tisto prelepo pisano blago? Ampak, ampak … Na njem ne bo le moje in samo moje ime! Delil ga bom … z Neli … Meow!!
Vuccineli. No, po krajšem razmisleku, ko je mala le pokazala, da se zna še kako poditi za menoj, sem le pristal tudi na to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar