Vuccini je poleti krasil vse več nasmejanih punc, fotoaparat je bil v polnem zagonu, prav tako nitke, škarje in šivalni stroj. Toda poletje se je bližalo koncu, sledi počitnic so bili le še spomini, hladne dni pa je že napovedoval drevored na pol golih kostanjev ob Ljubljanici. Nerad vam povem, da jesen ni prinesla nič dobrega k hiši. O, pijača in jedača sta že bili na mizi, vendar je splet okoliščin zahteval Vuccinijev odmor …
Šivalni stroj je svoje mesto našel v omari, prav tako sukanci in blago. Namesto tega so vsaj enkrat tedensko v naše stanovanje prišli neznanci, si ogledovali vsako sobo posebej, se navdušeno pačili, ko so me uzrli in me vabili k sebi s svojim človeškim mjavkanjem. Uf, kako sem to sovražil! Mi je pa bilo všeč, da je bilo stanovanje venomer pospravljeno. Toda, zakaj? Kaj se je zgodilo s torbičkami, s prijetnim zvokom delujočega šivalnega stroja, z mojo prečudovito podobo na Vuccinijevi znački?
Selitev?! Kar brki so mi odreveneli, ko mi je Tina povedala, za kaj gre. Da bo imela svojo sobo?! Pa kaj še! Kje bom potem spal? Groza, strah in trepet! Nikar stran z najlepšega konca Ljubljane! Rotil sem njo in Iris, naj se za vraga spravita k pameti, prepovesta vstop neznancem v naše malo stanovanjce in začneta pri priči šivati.
Upanje sta mi dala še zadnja foto šutinga, ki se ju zaradi moje prezaposlenosti, nisem mogel udeležiti. Kaj bi dal za fotografiranje s Tanjo Artnak sredi jesensko zelenih barjanskih travnikov in izlet na morje, kjer je torbička Indian Summer zaman napovedala poletno - jesensko kolekcijo … Meow.
Ni komentarjev:
Objavite komentar