26. februar, 2010. Povsem običajen dan je bil, v centru Ljubljane smo še živeli, na najlepšem koncu, ko sta Tina in Iris dobili idejo o torbičkah. Takih pisanih, odbitih, kot pravi Iris. Pha, sem si rekel, torbice! Me prav zanima!
Njunih iskrivih oči ne bom nikoli pozabil, ko sta z nekaj kilami blaga stopili skozi vrata z mislimi pri, že skoraj narejenih torbicah. Pa niso bile narejene. Še zdaleč ne. Tako sem prvič uzrl star šivalni stroj, menda ga je Iris že dodobra spoznala, ko je Tini robila predolge kavbojke. Pa jih je ta, kot mi je kasneje prišepnila na uho, raje zavihala in kar s sponkami zarobila. Skratka, stroj ni bil zaprašen in prvi sukanci so se že peljali po čudovitem oranžnem blagu (takem, kot je moja dlaka), na katerem so bili, glej ga, zlomka, ptiči! Ha, črni tiči, taki kot jih opazujem skozi okensko polico in bi jih nadvse rad stisnil s svojimi ostrimi zobmi. Mmm njam njam!
Logo je bil že narisan, pa tudi nekaj skic sem z desnim očesom ujel na papirju v kuhinji, tam pa še moje ... Moje ime! Vuccini. Bo to ime naših torbičk? Res? Saj nista resni, sem jima, če bi bil človek, zardel v lička, zamjavkal. Pa sta bili! Vuccini je dobil svoje mesto na družabnem omrežju Facebook in se podpisal pod prvo torbico, imenovano Spring Vucko, ki je svojo lastnico pozneje našla na dobrodelni dražbi Radia Belvi.
Ni mi preostalo drugega kot držati tačke, da bo čimprej nastalo še več Vuccink. Meow!
Ni komentarjev:
Objavite komentar