Deževna nedelja se vedno prileže. Po napornem tednu lovljenja miši in čuvanja hiše, skakanja po travnikih, pa seveda pisanja bloga, šivanja in ustvarjanja ni boljšega kot deževna nedelja, ko se lahko zvijem v klobčič na fotelj pred televizijo. Toda danes nisem zadremal. Udobno sem se namestil v družbi živalske druščine iz risanke Za živo mejo (Over the hedge). Ena mojih najljubših. Pa tudi najbolj zoprnih, ker vedno, ampak res vedno, ob gledanju postanem hudo lačen. Danes me je še posebej zaščemelo, ker mi je padel cuker. Tako je, ko pride zima. Ni miši, ni sladkorja.
Med reklamnim blokom sem pohitel za računalnik, obrnil splet na glavo in potem jih najdem. TA-TA! Cake popsi. miniaturne tortice na palčkah. Vseh barv in oblik. Od živalskih, stripovskih in risanih likov. Zaiskrile so se mi oči, tačke so se mi zatresle in nekje iz želodca je pridrvela reka sline, ki se mi je pocedila iz gobčka. Enkrat sem jih že okusil. In hotel sem jih tudi na to ležerno deževno nedeljo.
Nemudoma sem se spustil po stopnicah in vse razložil Tini. Ja. Videl sem tisti lesk v njenih očeh in tisti glasek v njenih mislih. Ja. Tudi ona jih je že okusila in ni je bilo treba dvakrat prositi, da je zdrvela v trgovino po sestavine.
Browniji. Temna in bela čokolada za kuhanje. Pisane mrvice. In palčke. To je bilo vse, kar sva potrebovala. Medtem ko so se v pečici že pekli browniji, sva vse pripravila in čakala. Za živo mejo. Vzdušje ne bi moglo biti boljše, niti vonj, ki se je širil po kuhinji. Čutil sem, kako nama kruli po želodcu. Nič več naju ni moglo ustaviti. Mamljivih tortic sva si želela še bolj kot Hammy svojega piškotka.
Zavihala sva rokave in spečene brownije oblikovala v kroglice ter jih napičila na palčke. Žal kolački niso bili kaj prida ubogljivi in nikakor se niso hoteli zviti v kroglice, zato se je Tina odločila, da bo raje zdrobila piškotke in naredila tako maso kot jo navadno za kokosove poljubčke. Ena, dve, tri in že sva jo oblikovala v mične kroglice, jih nataknila na palčice in pomakala v čokolado. Mljask! Kadar me ni videla, sem izmaknil še kakšen brownie ali dva in si oblizoval tačke. Kar me je pravzaprav izdalo in samo videl sem še, kako je zavila z očmi, nato pa še sama segla po enem. Zabavno je. Delati cake popse. Jih krasiti s čokolado, belo in temno, nato pa še s pisanimi mrvicami.
Zdaj so v hladilniku. In s Tino čakava, da se čokolada strdi, da bom lahko z barvami za krašenje tort in kolačkov na nekatere narisal še brkce in smrček. Potem bodo to prave miniaturne Vuccinelijeve tortice na palčkah. In snedel jih bom kot za stavo. MijauMljask. Za prste obliznit.
PiP, V.
Ni komentarjev:
Objavite komentar