Pred kakšnim tednom je prijatelj iz mesta izvedel drzno potezo. Ker smo pozimi mačji pajdaši vsak zase zabubljeni v svoje tople sobice, se je odločil, da organizira delavnico izdelovanja božičnih voščilnic, da se malce podružimo.
Ko sem tako včeraj zvečer, sicer z majčkeno zamudo, prispel v mačje mesto, je tovarišija že sedela na svojih mestih s širokimi nasmehi na gobčkih. Pobje so poskrbeli za vse. Minjo in Mavrica sta nakupila papir in kuvertice, bleščice in lepilo, prinesla barvice, flomastre, škarje in nalepke z božičnimi motivi, Gino in Vanč pa sta poskrbela za briketke in kuhano mleko. Meni so naročili le olfa nož.
Pa smo začeli. Na mizo smo pogrnili časopisni papir, nanj zložili vse nakupljene potrebščine, zavihali kosmate rokave in poprijeli za delo. Smrtna tišina je zavladala in nadvse prijetno sem se počutil. Tina in Tit sta mi doma, preden sem šel, razložila, da sta tudi sama izdelovala voščilnice, ko sta bila majhna. Vsako leto v vrtcu, potem pa še v šoli. In da se bom neznansko zabaval, sta še dodala.
Res sem se. Predstavljajte si pet mačkov, kako sedijo za mizo in s šapicami packajo po papirju. Vsi imajo kožuhe polne bleščic in mjavkajo vse vprek. Skoraj kot v znanstveni fantastiki! Česa takega si ne bi želel zamuditi in, kajpak, sem vse ovekovečil v fotografski objektiv …
Zdaj imam doma štiri voščilnice. Eno za Tinino babico in dedka. Drugo bom obesil na hladilnik. Tretjo bom poslal prijatelju. Zadnjo pa bom verjetno namenil tisti beli mački z začetka ulice, o kateri sem vam pred časom že pravil. Mogoče bom drugo leto zbral dovolj poguma, da jo povabim na lov za poljskimi miškami.
Over and Out,
MeowK, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar