Da nisem pisal že skoraj cel mesec, sem ugotovil včeraj. Naravnost zgrozil sem se, ko sem videl datum zadnjega zapisa. 14. november. Zadnji dan, ko so moje šapice skakljale po tipkovnici. Potem sem začel hoditi gor in dol po sobi in se spraševati, kje, za vraga, sem se ustavil. Vsak dan sem si namreč rekel »Jutri bom pa napisal nov blog. Res ga bom! Zares!«, pa je prišel ta jutri in še en jutri in še en in še en.
Danes sem temu naredil konec. Ker se mi ne da riti po snegu. Ker me zebe v tačke in v vsako dlako posebej. Ker bi me odpihnilo, tako nesramno piha. In ker sem seveda raje na toplem v svojem mačjem kotu z računalnikom v naročju. In s kupom dobrot, ki sem jih dobil od Miklavža.
Oh! Ko sem ravno pri Miklavžu – letos smo bili vsi tako pridni, da sem se odločil, da v decembru podarim superduper mačkonski 10-odstotni popust na vse Vuccinelijeve zakladke.
Z Neli sva tudi razmišljala o božičnem giveaway goodie bagu, vendar se morava o tem še resno posvetovati z Božičkom. Ali pa Dedkom Mrazom.
O vsem vas bom obveščal sproti. Enomesečne pavze pri pisanju in medvedjega spanja je konec. Enkrat za vselej.
MjAwK, Vuccini
P.S. Pišete mi lahko na: vuccineli@gmail.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar