Potem sem celo dopoldne gruntal, od kod, za vraga, se je vzela. Od mastne hrane ni zrastla, ker je nikakor ne prenesem, pa tudi od starosti ne. Kako le, če imam komaj dobra tri leta in pol? Že sem se hotel napotiti v dnevno sobo, kjer bi zaužil nekaj sončnega vitamina, ko mi je pogled ušel na šivalni strojček. Seveda! Le kako nisem bil prej pomislil na to? Živci so me izdali. Na cedilu so me pustili in zdaj med mojimi tacami kujejo zaroto sivih dlak.
Da sem se pomiril in odmislil, kar me je globoko v podzavesti težilo, sem se spravil k izdelovanju Vuccinelijeve maskote. Uprl se jim bom, tem živcem!
Tako sem se, navdahnjen z maskoto Patsyjine žirafke, lotil svojega mačka. Končno mi je le uspelo, saj se je Božo nekega lepega jutra znesel nad glavo prvega modela in moral sem kupiti novega. Pa nič za to, k nakupu sem pristavil še zelen Decopatch papir, iz katerega sem mačku priskrbel velike zelene oči (seveda take, kot so moje), zelene tačke in zeleno ovratnico. Dobri dve uri in nekaj packanja z lepilom mi je vzel tale maček in v soboto ga bom seveda na povodcu pripeljal na ARTish.
In to je tisto, kar me tako zelo teži. Čeprav sem poln entuziazma, zagona in žgečkljive radovednosti, sem tudi ves na trnih. Sem pa zato tudi bolj ustvarjalen. O, seveda! Naša delavnica je v polnem zagonu, trem toaletnim cvetkam se je danes pridružila še ena, ta teden pa bo izdelan tudi ducat prekrasnih Vuccinelk. In vse te lepotice, z dvema kosmatima Lucckama na čelu, se bodo predstavile ob neverjetnih ustvarjalcih …
Ja, mislim, da sem se zaljubil. V to delo namreč. In zaradi tega mi zdaj poganjajo sive kocine! Fej jih bodi!
Mjawk, Vuccineli
Ni komentarjev:
Objavite komentar