Kaj pomeni sto na uro, sem bil od tedaj že skoraj pozabil. Morda sem nekaj malega, kakšnih osemdeset, okusil lani, ko smo se selili, toda takega tempa, kot sem ga doživel danes, ne pomnim. Čeprav sem bil že cel teden na tacah, bezljal in švigal z enega konca hiše na drugega, šival, strigel, rezal, ustvarjal, oblikoval, paral, se jezil in preklinjal, sem danes prav zares učvrstil mišice sprednjih in zadnjih tac. Pa ne samo tac – danes so trpeli tudi kremplji! Zakaj, čez manj kot 12 ur se mi nasmiha ARTish, prva predstavitev v javnosti. Meni, Vuccineliju, se bo končno uspelo pokazati tudi vam, dragi bralci. Vse sem že spakiral, v dveh škatlah je vsa roba, vsi zakladki, ki so jih naši krempeljci premogli v zadnjem tednu. Švical sem kot pes, za lovljenje miši in ptičic sploh časa nisem imel, kaj šele, da bi nanje mislil!
In zdaj, ko sedim na svoji mizi, me grabi v križu. Staram se, kaj pa čem, tudi mački se – devet življenj, ja seveda!
Kakorkoli že, vsak čas bom omagal, nekaj spanca mi bo prav prišlo. Škatli sta pripravljeni, polni sta prekrasnih Vuccinelk in Toaletk in komaj čakam, da vam jih razkažem, končno v živo!
Razmišljam, da bi si jutri okoli oranžne grive opasal kravato, a bom še videl, če bom zmogel vstati. Teh sto na uro me je povsem izčrpalo …
Pa lahko noč in … se vidimo jutri, ne?
Vucco
Ni komentarjev:
Objavite komentar