Živalski zaključek modnega safarija

Tako. Mislim, da sem za letos opravil z modnimi revijami. Pa ne zato, ker bi jih imel vrh glave. Odgovor je povsem preprost – ker ne sfolgam. Samo maček sem. Malce večji kot kunec, a ne tako urnih tačk. Manjši kot lisica, vendar mi kokoši ne dišijo. Ptiči, mogoče. Miši tudi. In ker je jesenski Fashion Week za nami, moram priznati, da tudi lepi kosi oblačil. Morda se sliši sila nenavadno, češ, mačkon, ki se petelini po modnih dogodkih, toda če dobro pomislimo – kdo pa hodi gledat leve, opice in slone v živalski vrt?

Ko sem ravno pri živalskem vrtu – na sinočnjem, zadnjem dnevu omenjenega Tedna mode pri nas, je name velik vtis naredil Peter Movrin, ki je sklenil tridnevno dogajanje v Kinu Šiška. Zdelo se mi je, kot bi bil v svojem živalskem svetu, na mačjem safariju, kjer bi se mimo mene bohotili fazani in se plazili modrikasti tigri. Fantastično, vam povem. Čudoviti izdelki. Nekoliko ekstravagantni za mačka, kot sem jaz, vendar sem prepričan, da bi se ob takšnih kosih oblačil dobro počutile prav vse živalske vrste iz naše soseske, čeprav imajo o modi še manj pojma kot jaz. Sem pa nekaterim izmed njih danes pripovedoval o avantgardni kolekciji Nataše Hrupič in z mrežo prepleteni kolekciji JSP, ki sta me prav tako prevzeli. In nikakor nisem pozabil omeniti, da mi je žal, ker sem zamudil Ivana Rocca. Ob jutranjem čaju sem se pustil očarati njegovemu pridihu eksotike, ki me je, žal, zapeljevala le iz fotografij.

Foto: Philips Fashion Week

Sam jih včeraj nisem uspel posneti prav nič, saj bi potem težko sledil damam in gospodičem, ki so se sprehajali mimo. Že tako sem moral paziti, da sem domov prinesel košek glasbenih dobrot, čeprav mi je glasba s pomladnega Fashion Weeka ostala v večjem spominu. Nekaterih skladb se s Tino še danes ne naveličava.

Tako. Pa je teden mode za mano. Zleknil se bom v najtoplejši del sobe in prosil Tino, naj mi skuha čaj, prebere eno poglavje v knjigi, skratka me crklja in razvaja.
Mmmjawk, kako luštno je to mačje življenje.

Foto: Philips Fashion Week

Naj vam bo toplo, Vuccini

Še glasbeni utrinek zadnjega večera in zadnje revije:

Jutranja modna kopel

Kot muc obrtnik imam vsak dan vpogled v zakulisje ustvarjanja. Bodisi s tačkami šivam bodisi s krempeljci param. Strižem. Izrezujem. Nitkam. Rišem. Se ubadam z ravnilom in kartonastim modelom. Se z alkoholnim flumastrom počečkam po smrčku. Ali pa preklinjam, ker nisem naravnost prišil žepa. Vse to spada k izdelavi izdelka, katerega gonilna sila ni nič drugega kot oblikovalčevo srce.

Potem ko sem že navsezgodaj zjutraj ob skodelici mleka pobrskal, kaj vse so mediji zapisali o prvi reviji jesenskega Fashion Weeka, sem se odločil, da bom sam zaplaval v drugačne vode. Pripravil sem si modno kopel, v katero sem kanil nekaj ljubke pastelne preprostosti Almire Sadar, romantike Draž pletenin in pisane navihanosti Niti Niti ter se sprostil v maroški tančici Akulture.

Foto: Philips Fashion Week

Med sproščanjem v tej nenavadni mešanici navdihov in spominov na pomladni veter in poletno sonce, sem v mislih iz niti trenutkov, ki sem jih doživel preteklo sezono, že pletel zgodbo, ki jo bodo prihodnje leto predstavile naše nove Vuccinelke. Nekaj nam jih bo uspelo sešiti že v teh mesecih ob dišečem kostanju in kuhanem vinu; potrudil se bom, da bo naša delavnica delala s polno paro. Spoznal sem, da moram pustiti, da nas pri ustvarjanju zanese tudi v druge kraje, eksotične kulture in brezčasno atmosfero.

Užival sem v tej kopeli minulo jutro, kajti po otvoritveni reviji sem se v Kinu Šiška sinoči zares skuhal, tako hudičevo vroče mi je bilo, in s tistim nahrbtnikom, polnim raznorazne šare, sem se komaj prebil do izhoda. Se pustim presenetiti, kakšna vročica me bo zajela nocoj. Zdaj me lahko spremljate tudi na Instagramu.

Modni MjAwK, Vuccini

Glasbeni utrinek ob nostalgični kolekciji Katje Magister:

Fashion Week tudi za Vuccinelijevo malenkost

Sem se hotel že prejšnji teden razpisati o tem, da bo jesenski Fashion Week, ki se nocoj začenja v Kinu Šiška, spremljala tudi mačja malenkost, pa sem se na vse kriplje in kremplje zadržal, dokler to ne bo uradno potrjeno. In zdaj je. Srce mi razbija, dlaka na repu se mi ježi in že cel dan zbegan tavam pred svojo malo omarico ter si razbijam glavo, kaj za vraga, naj oblečem …

Moja pot na fešn wik se je začela že pomladi, ko sem čisto po naključju lahko vse tri dni spremljal fino izdelane kreacije, ki so napovedovale, kaj bodo dame, pa tudi gospodje, nosili to jesen in zimo. Izpod stola sem z budnim očesom ocenjeval, fotkal, zapisoval in se delal pravega modnega poznavalca med mački, čeprav sem z repom med nogami po koncu revij švigal mimo razposajenih obiskovalcev le zato, da bi ostal čim bolj neopazen. A roko na srce, med mačkoni v naši soseski nisem prav ničesar zadržal zase. Ko bi me videli, kako sem na vrhu peščenega nasipa stal na zadnjih tacah, z eno rahlo upognjeno, in jim z mahajočimi rokami opisoval dogodke, se po petelinje šopiril in oponašal dame z modne brvi – sila zabavno! Zdi se mi, da sem pravzaprav revije spremljal bolj pozorno kot moja lastnica, ki ni počela nič drugega kot s shazamom na telefonu svetila in snemala in mi z navdušenjem kazala, katere skladbe je ujelo njeno uho. »Kaj me briga, ženska, pusti me, da v miru spremljam revijo,« sem si tedaj mislil.

Oh, prijetni spomini. V pljučih me stisne, ko pomislim, kakšen entuziazem spremlja oblikovalce, gospodične, ki nosijo njihove kreacije, organizatorje, novinarje, fotografe, snemalce, obiskovalce, radovedneže. Mene, navsezadnje. Mojo mačjo betico, ki danes že cel dan grunta, kater suknjič si bom nadel in katera kravata bo krasila mojo oranžno grivo. Se bo sploh skladalo z malim nahrbtnikom, v katerega moram (po Tininih navodilih, seveda) spraviti telefon, ki bo zabeležil vse komade, svinčnik, blokec, diktafon in še fotoaparat? Prav zato me že resno skrbi, če mi bo tudi letos uspelo kot raketa frčati med zbranimi v Šiški. Eh, pa saj sem majhen. Le na svojo Press zapestnico ne smem pozabiti!

Se vidimo ... pod modno brvjo ;)

Vuccini