Čirule čarule in strašljiv mačji večer

Ne maram se šemiti. Ne v klovna, zombija in še manj v čarovnico. Maček sem. Zamislite si, kako debelo bi pogledali, če bi šel mimo vas v čarovniški opravi. Ne bi šlo, kajne?

Nocoj pa se bom očitno moral. Nek mačkon iz soseske se je odločil, da za hišo svojih lastnikov priredi zabavo za noč čarovnic. Menda bodo imeli njegovi domači pravo pojedino – gostom bodo postregli s teletino, piščancem, menda tudi z ribami. In te mi gredo še posebej v slast. Kar ne pojedo, se, kot pravi ta sosedov maček, znajde na vrtu, dokler naslednji dan ne pospravijo. In tako se je odločil, da priredi čarovniški žur.

Malce sem se nasršil ob misli, da moram nase navleči čarovniško ogrinjalce, klobuček, kot oglje črno lasuljo. Na mojo prekrasno grivo?! Lepo vas prosim. Tino sem prosil, naj poišče boljšo rešitev, ker se šemil nikakor ne bom. Zlezel sem v njeno torbico in sva šla po nakupih.

Vampirski zobje? Ne.
Verižica z plastičnimi lobanjami? Zanimiva ideja. Ampak ne.
Plastična sekira s kvazi okrvavljenim rezilom. Katastrofa. Definitivno ne.

Brskala sva dalje. Imeli so vse za okrasitev doma in vrta, krožničke in lončke z motivom buče, kičaste svečke in kičasto okrasno cvetje, celo nekakšne čarovniške metle so imeli. In tam, med vso to šaro, so bili obročki za glavo, iz katerih so štrleli fedri, na njih pa … Mačke! Pa tudi duhci in buče, ampak ... mačke. In le še en tak obroček je bil! Ne bo se mi treba oblačiti in strašiti v razvlečenem čarovniškem kostimu in si z rdečo barvo mazati dlake! Povsem preprosto bo. Na glavo si bom nadel obroč s strašljivimi čarovniškimi mačkami in si v torbico, ki jo bom vzel s seboj, spravil še čarovniške dobrote. Špica! To bo še pravi čarovniški večer z ogromno pojedino. Mljask.

PiP, Vuccini

Bojte se, čarovnice!

Buh!
Po včerajšnjem snežnem metežu sem se danes s svojim malim nahrbtničkom le odpravil po tisto bučo. Za vrat sem si že navsezgodaj zjutraj vpregel voziček, ki se mi je bil včeraj skoraj potopil na enem izmed poplavljenih travnikov, in se napotil po ulici. Sosedovi mački so me debelo gledali, ko sem lomastil mimo, in  vpili za mano, kam sem namenjen, čemu voziček in kaj vse nosim v svoji torbici. »Boš že videl, dragi sosed! Kmalu!« sem skrivnostno odgovarjal. Pa sem šel. Ob cesti, mimo drvečih avtov. Avtobusov. Mimo hiš s kadečimi se dimniki. Do vrtnarije ni bilo daleč. Kakšnih petsto metrov. Ravno so pripeljali dva ogromna voza buč. Velikih in majhnih. Čisto oranžnih, šekastih, umazanih od zemlje, tudi gnilih.

»Kar postrezi si, maček!« mi je z vhoda v vrtnarijo zaklical kmet. Verjetno je sam pobiral te buče, delovna rdečica mu je namreč kar puhtela iz obraza. Pa že navsezgodaj. Priden kmetič, vam povem!
Sprehajal sem se med bučami, oranžnimi in šekastimi, umazanimi od zemlje, pa tudi gnilimi. V mislih sem imel majhno bučko, da jo bom lahko naložil na voziček in odpeljal domov, ne da bi imel pri tem kup težav. Kot včeraj.

Našel sem popolno. Res krasno. Okroglo. Ravno prav veliko, šekasto, katere se je držal še ukrivljeni pecelj. Kmet mi jo je pomagal naložiti, v zameno sem mu vrgel kovanec ali dva in se odpravil domov. Pravo delo me je še čakalo!

Na časopisni papir sem si pripravil velik nož, manjši nožiček, razkoščičevalec za jabolka in žlico, zavihal tačke in se je lotil. Nadvse previdno sem izrezljal krogce, čeprav sem imel v načrtu, da bi izrezljal brke, gobček in mačje oči, vendar sem sklenil, da je bučka premajhna za kaj takega. Bi ga zagotovo vmes še kaj pobiksal, pa bi imel mačka v buči, ja! Nekaj težav mi je delal razkoščičevalec, a sem se hitro vnesel. Smuknil sem še v delavnico po vrtalnik in v bučo izvrtal nekaj manjših luknjic, poiskal še svečko in TA-TA! Bučka je taka, kot se šika. Zdaj pa le pridite, čarovnice, in bojte se – BUH!

Čarovniška buča. Snežni metež in ptičja hiška.

Pa je zapadel. Sneg namreč. Na jesensko nedeljo ga je nekaj namedlo tudi na naš vrt. Presenetil me je proti jutru, ko sem se z nočnega obhoda ravno vračal domov. Ledene snežinke so se mi lepile na dlako in po hrbtu me je spreletavalo. Od vznemirjenja nad snegom.

Prineslo ga je prej, kot sem pričakoval, in bojim se, da se ga bom še hitro naveličal. Z njim vsako leto pride zimsko vzdušje, kuhano vino (zame mleko), volnene nogavičke za moje šapice, sankanje, smučanje, bordanje in drugo dričanje, potica, stric Božiček, božični piškotki, novoletni okraski, pa tudi mraz in plundra, ki jo moram potem drgniti s svojega prekrasnega mačjega krzna. Ja. Vse to pride s prvimi snežinkami. Recimo konec novembra. Ne pa konec oktobra.

Zdaj je čas za noč čarovnic in izrezljavanje buč, velikih in oranžnih. Tinina babica pravi, da letos nima nobene. Da jih morava kupiti v vrtnariji malce naprej od nas. Pa sem se danes namenil na potep, malo bi se klatil okoli vrtnarije in preveril, koliko so kaj vredne te buče. Švignil sem skozi vrata, ko so se domači vrnili s sprehoda, in nič nisem omenil, da kam odhajam. Za hišo sem poiskal voziček, na katerem bi bučo pripeljal in sem šel. Gazit. Plavat. Travniki tod okoli so polni vode. Dežja. Jesensko-zimske brozge. Voziček se mi je skoraj potopil in obupal sem, še preden sem prišel do glavne ceste. Ob tolikšnih težavah bi bilo do vrtnarije teden dni hoda! In ne šalim se.

Tako sem vse poslal k vragu in jo ucvrl nazaj proti domu. Če sem se že zaman trudil, bi si lahko vsaj privoščil posladek. Skočil sem na ograjo, naravnost proti ptičji hišici, vendar v njej ni bilo ne ptičkov ne hrane. Le eno zrnce. Stisnil sem se v to hiško z zrncem na tački in čakal, dokler se mi ni zaradi mraza že skoraj zakrempljalo. Ves zmrznjen in zamorjen sem se privlekel domov in se zleknil ob kamin, od zgoraj sem še slišal igrati gramofon, potem pa me je zmanjkalo.

Jutri pa se spravim po tisto bučo. Imam super idejo, kako jo bom izrezljal!