Ne maram se šemiti. Ne v klovna, zombija in še manj v čarovnico. Maček sem. Zamislite si, kako debelo bi pogledali, če bi šel mimo vas v čarovniški opravi. Ne bi šlo, kajne?
Nocoj pa se bom očitno moral. Nek mačkon iz soseske se je odločil, da za hišo svojih lastnikov priredi zabavo za noč čarovnic. Menda bodo imeli njegovi domači pravo pojedino – gostom bodo postregli s teletino, piščancem, menda tudi z ribami. In te mi gredo še posebej v slast. Kar ne pojedo, se, kot pravi ta sosedov maček, znajde na vrtu, dokler naslednji dan ne pospravijo. In tako se je odločil, da priredi čarovniški žur.
Malce sem se nasršil ob misli, da moram nase navleči čarovniško ogrinjalce, klobuček, kot oglje črno lasuljo. Na mojo prekrasno grivo?! Lepo vas prosim. Tino sem prosil, naj poišče boljšo rešitev, ker se šemil nikakor ne bom. Zlezel sem v njeno torbico in sva šla po nakupih.
Vampirski zobje? Ne.
Verižica z plastičnimi lobanjami? Zanimiva ideja. Ampak ne.
Plastična sekira s kvazi okrvavljenim rezilom. Katastrofa. Definitivno ne.
Brskala sva dalje. Imeli so vse za okrasitev doma in vrta, krožničke in lončke z motivom buče, kičaste svečke in kičasto okrasno cvetje, celo nekakšne čarovniške metle so imeli. In tam, med vso to šaro, so bili obročki za glavo, iz katerih so štrleli fedri, na njih pa … Mačke! Pa tudi duhci in buče, ampak ... mačke. In le še en tak obroček je bil! Ne bo se mi treba oblačiti in strašiti v razvlečenem čarovniškem kostimu in si z rdečo barvo mazati dlake! Povsem preprosto bo. Na glavo si bom nadel obroč s strašljivimi čarovniškimi mačkami in si v torbico, ki jo bom vzel s seboj, spravil še čarovniške dobrote. Špica! To bo še pravi čarovniški večer z ogromno pojedino. Mljask.
PiP, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar