Bojte se, čarovnice!

Buh!
Po včerajšnjem snežnem metežu sem se danes s svojim malim nahrbtničkom le odpravil po tisto bučo. Za vrat sem si že navsezgodaj zjutraj vpregel voziček, ki se mi je bil včeraj skoraj potopil na enem izmed poplavljenih travnikov, in se napotil po ulici. Sosedovi mački so me debelo gledali, ko sem lomastil mimo, in  vpili za mano, kam sem namenjen, čemu voziček in kaj vse nosim v svoji torbici. »Boš že videl, dragi sosed! Kmalu!« sem skrivnostno odgovarjal. Pa sem šel. Ob cesti, mimo drvečih avtov. Avtobusov. Mimo hiš s kadečimi se dimniki. Do vrtnarije ni bilo daleč. Kakšnih petsto metrov. Ravno so pripeljali dva ogromna voza buč. Velikih in majhnih. Čisto oranžnih, šekastih, umazanih od zemlje, tudi gnilih.

»Kar postrezi si, maček!« mi je z vhoda v vrtnarijo zaklical kmet. Verjetno je sam pobiral te buče, delovna rdečica mu je namreč kar puhtela iz obraza. Pa že navsezgodaj. Priden kmetič, vam povem!
Sprehajal sem se med bučami, oranžnimi in šekastimi, umazanimi od zemlje, pa tudi gnilimi. V mislih sem imel majhno bučko, da jo bom lahko naložil na voziček in odpeljal domov, ne da bi imel pri tem kup težav. Kot včeraj.

Našel sem popolno. Res krasno. Okroglo. Ravno prav veliko, šekasto, katere se je držal še ukrivljeni pecelj. Kmet mi jo je pomagal naložiti, v zameno sem mu vrgel kovanec ali dva in se odpravil domov. Pravo delo me je še čakalo!

Na časopisni papir sem si pripravil velik nož, manjši nožiček, razkoščičevalec za jabolka in žlico, zavihal tačke in se je lotil. Nadvse previdno sem izrezljal krogce, čeprav sem imel v načrtu, da bi izrezljal brke, gobček in mačje oči, vendar sem sklenil, da je bučka premajhna za kaj takega. Bi ga zagotovo vmes še kaj pobiksal, pa bi imel mačka v buči, ja! Nekaj težav mi je delal razkoščičevalec, a sem se hitro vnesel. Smuknil sem še v delavnico po vrtalnik in v bučo izvrtal nekaj manjših luknjic, poiskal še svečko in TA-TA! Bučka je taka, kot se šika. Zdaj pa le pridite, čarovnice, in bojte se – BUH!